Jedro

Osebni dohodek za nepoklicno opravljanje funkcije znaša največ 33 % osebnega dohodka, ki bi pripadal funkcionarju za poklicno opravljanje funkcije za poln delovni čas. Čeprav v 13. členu zakona o funkcionarjih ni naveden primer, ko funkcijo opravlja upokojenec (ne pa delavec v delovnem razmerju), tudi upokojenec ne more dobivati višjega osebnega dohodka, kot je določeno z zakonom, če opravlja funkcijo nepoklicno. Zato je zmotno stališče, da se 13. člen zakona ne nanaša na upokojenca, ki nepoklicno opravlja funkcijo župana.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da izplačilo sejnin nima zakonite podlage. Štelo je, da so dopustni le stroški, izhajajoči iz 71. čl. ZDDO. Pri tem se ni opredelilo do navedb, da so bile sejnine določene s splošnim aktom občine in da so se izplačevale svetnikom in bi bilo neenakopravno, če se županu ne bi. Župan in svetniki so funkcionarji in se zato zanje le smiselno uporabljajo določbe ZDDO. Nepravilno je sklepanje, da izdatek, ki ni predviden z zakonom, ni dopusten oziroma nima pravne podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 1.415.215,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.5.1999 dalje in ji povrniti stroške postopka v višini 16.101,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo določbe 2. odst. 13. čl. Zakona o funkcionarjih v državnih organih. Po mnenju pritožbe gre za obligacijsko razmerje med institucijo lokalne samouprave in fizično osebo; to razmerje ureja le obligacijsko pravo, medtem ko razmerja v zvezi s porabo javnih sredstev ureja gornji predpis. Uveljavlja tudi, da računsko sodišče nima v obligacijskem razmerju med občino in tožencem nobenih pristojnosti, ker sklep računskega sodišča z dne 18.9.1998, ki le nalaga občini, kako v poslovnih knjigah evidentirati neskladja med izplačili in predpisom, na obligacijsko razmerje nič ne vpliva. Meni, da bi zato sodišče moralo presoditi odločbo računskega sodišča samo v skladu z notranjimi akti tožeče stranke.

Nadalje pritožba navaja, da je limitiranje opravljanja nepoklicnega funkcionarskega dela največ do tretjine delovnega časa logično in smiselno ter tudi pošteno, da se opravljeno delo plača. Vendar v obravnavanem primeru gre za specifično situacijo, ko toženec ni drugje opravljal polnega delovnega časa; bil je upokojen in je kot funkcionar delal več kot tretjino polnega delovnega časa. Ne gre torej za poklicnega funkcionarja, ki bi poleg plače dobival še tretjino plače kot funkcionar. Gre za limitiranje višine plače glede na redno zaposlitev. Ni limitirano izplačilo funkcionarju, ki nepoklicno opravlja v državnem organu poln delovni čas. Meni, da bi drugačna interpretacija kršila 14. člen Ustave Republike Slovenije. Sicer se računsko sodišče ni ukvarjalo, kaj in kako je župan delal. Napačno je tudi ugotovljeno dejansko stanje s tem, koliko naj bi toženec z izplačili bil okoriščen. Ni upoštevano, da je tožnik od svojih dohodkov pokojnine itd. in spornih izplačil plačal dohodnino, ki bi sicer bila bistveno nižja, saj bi brez teh izplačil bil v nižjem dohodninskem razredu. Zato je več plačano dohodnino treba odšteti, česar tožeča stranka ni storila, ampak je vtoževani znesek enostavno znižala za 25 % (471.738,00 SIT). Nadalje meni, da je sodišče zmotno uporabilo 1. odst. 210. čl. ZOR, ker gre za verzijski zahtevek. Upoštevati bi moralo, da je razlagati notranji splošni akt v smislu bivšega samoupravnega sporazuma in je tožnik prejemal kot neplačan funkcionar zneske v skladu s sklepi občinskega sveta in sicer z dne 22.3.1995 in 13.4.1995. Napadena sodba o tem nima razlogov in gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Pritožba posebej osporava zahtevek, ki se nanaša na plačane sejnine in meni, da je ta prehod premoženja imel dopustno podlago v sklepu organa, ki je bil o tem pristojen odločati. Pritožba meni, da je zmotno mnenje sodišča, da so bila ta izplačila protipravna. S strani države je bila maksimirana poraba sredstev, vendar ne na način, kot ga razlaga Računsko sodišče. V pritožbi poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo 214. čl. ZOR, ko je štelo, da naj bi bil zahtevek za vrnitev vložen že s predlogom za izvršbo dne 14.5.1999. Občina takrat ni zahtevala plačila, ampak izvršbo, zato je bil zahtevek za plačilo vložen šele 29.2.2000 in bi šele od tedaj dalje tekle obresti. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Nadalje pritožba uveljavlja zmotno uporabo 371. čl. ZOR, ker terjatve kot sejnina, ki se je mesečno izplačevala, zastarajo v treh letih in bi moralo sodišče uporabiti 372. čl. ZOR. Od izplačila do vložitve zahtevka za plačilo je poteklo več kot tri leta in glede izplačil za januar in februar 1995 celo več kot pet let. Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi toženec ob dejansko opravljenem polnem delovnem času to svojo terjatev iz naslova opravljenih ur, ki jih je dejansko opravil, moral ugovarjati v pobot. Gre za protislovje v sodbi, da so si razlogi med seboj v nasprotju. Take terjatve ni mogoče pobotati, ker je pač z izpolnitvijo prenehala, saj obveznost preneha, ko je izpolnjena po 295. čl. ZOR. Nadalje pritožba navaja, da so vsi funkcionarji prejeli tako nagrado kot sejnine, le toženec bi moral sejnine vrniti. To je bila dogovorjena odmena za delo v zvezi s funkcijo, ki so jo funkcionarji opravljali. Gre za neenakost pred zakonom. Nadalje tudi navaja, da sodišče ni uporabilo določbe 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju in je spregledalo, da gre za postopek, začet po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in da je Okrajno sodišče v Sežani s svojim sklepom z dne 20.3.2000 že odločilo, da je toženec v 8 dneh dolžan plačati 1.886.953,00 SIT in bi moralo zaradi delnega umika tožbe del tega sklepa razveljaviti, o usodi tega v preostalem tudi odločiti. Višje sodišče v Kopru je citirani sklep Okrajnega sodišča v Sežani v 1. tč. izreka vzdržalo v veljavi. Meni, da gre za absolutno bistveno kršitev postopka.

Nadalje pritožba uveljavlja, da je bistveno kršen postopek pri odločitvi o stroških postopka, ker je uporabilo 1. odst. 154. čl. ZPP, čeprav je tožeča stranka med postopkom umaknila del tožbe in bi sodišče na podlagi določbe 158. čl. ZPP tožencu moralo prisoditi vsaj četrtino stroškov postopka. Poleg tega je tožeča stranka povzročila vse stroške pred okrajnim sodiščem, ko je najprej zahtevala izvršbo na podlagi listine.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da so pritožbene navedbe v bistvu utemeljene. Najprej je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje bistveno pomanjkljivo obrazlagalo, ker ni navedlo posameznih mesečnih prejemkov glede razlike plač za posamezne mesece; navedlo je le skupna zneska bruto plač za leto 1995 v višini 1.186.948,00 SIT in za leto 1996 znesek 700.004,00 SIT ter le, da je tožena stranka (verjetno tožeča stranka) zahtevek zmanjšala na višino neto izplačil, tožniku (verjetno tožencu) pa je bil dejansko izplačan zgolj neto znesek. Pri tem se sodišče sklicuje le na priloge spisa C 8 in C 9. Že v pristopu k odločanju o zahtevkih je potrebno posebej opredeliti zahtevke v neto zneskih za posamezne sporne mesece, ki jih tožeča stranka vtožuje.

V zvezi z uporabo 2. odst. 13. čl. Zakona o funkcionarjih v državnih organih pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je lahko osebni dohodek za nepoklicno opravljanje funkcije znašal največ 33 % osebnega dohodka, ki bi pripadal funkcionarju za poklicno opravljanje funkcije za poln delovni čas. Res je, da v 13. členu zakona ni naveden primer, specifičen v tej zadevi, ko je funkcijo opravljal upokojeni delavec s pokojnino, ne pa delavec v delovnem razmerju; vendar kakorkoli, tudi upokojeni delavec ne more dobivati višjega osebnega dohodka, kot je določeno z zakonom, če opravlja funkcijo nepoklicno, ne glede na to, ali je drugod v delovnem razmerju ali ni. Zakon pač predpostavlja, da je to primeren osebni dohodek za nepoklicno opravljanje funkcije. Zato pritožba nima prav, ko meni, da če nepoklicno opravlja funkcijo župana upokojenec, da ni omejen z omejitvijo iz 13. člena zakona. Sodišče prve stopnje naj zato preizkusi za vse posamezne mesece, koliko bi znesel neto osebni dohodek za polno 100 % opravljanje funkcije oziroma samo 33 % osebni dohodek za nepoklicno opravljanje funkcije; naj ugotovi, koliko je toženec prejel v spornih mesecih osebnega dohodka in koliko ga je dolžan vrniti toženi stranki zaradi preveč prejetega osebnega dohodka.

Glede sejnin pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo uporabo materialnega prava, ko je preuranjeno zaključevalo, da izplačilo sejnin nima zakonite podlage. Štelo je, da so dopustni le stroški, izhajajoči iz 71. čl. Zakona o delavcih v državnih organih, kot sodišče obrazlaga, ki je za ta primer najbližji, ki opredeljuje kot stroške: dnevnice, stroške prenočevanja na službenem potovanju, stroške za uporabo lastnega avtomobila za službene namene za prevoz z dela in na delo in selitvene stroške. Zato je zmotno zaključilo preuranjeno, da vtoževani zneski glede sejnin nimajo pravne podlage in je zato toženec dolžan povrniti tožeči stranki zneske na podlagi 1. odst. 210. čl. ZOR. Pri tem se sodišče prve stopnje ni spuščalo v oceno, ki jo ponuja tudi pritožba, da so bile sejnine določene s splošnim aktom občine in da so se sejnine izplačevale svetnikom; bilo bi neenakopravno, da bi županu ne pripadala, svetnikom pa.

Sodišče prve stopnje naj preizkusi, ali je toženec dobival mesečno sejnine v skladu z aktom občine, pri čemer naj tudi upošteva dejansko enakopravnost s tistimi, ki so prejemali sejnino. Pritožbeno sodišče poudarja, da so v občini župan in svetniki funkcionarji in se zato le smiselno uporabljajo določbe Zakona o delavcih v državnih organih. Nepravilno in preuranjeno je sklepalo sodišče prve stopnje, da če tak izdatek ni predviden z zakonom, ni dopusten oziroma nima pravne podlage. Ni namreč izključiti možnosti tudi drugih stroškov, poleg tistih, ki so primeroma v zakonu navedeni.

V zvezi z ugovorom in razlogi zastaranja pritožbeno sodišče pripominja, da gre za delovnopravno obveznost, za katero je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo stališče, da v primeru terjatve delavca oziroma terjatve delodajalca ni različnih zastaralnih rokov. Prav tako pritožbeno sodišče pripominja, da je pretrgala zastaranje vsaka vloga o pravovarstvenem zahtevku, ki je bil vložen bodisi pred izvršilnim sodiščem, sodiščem splošne pristojnosti ali delovnim sodiščem, saj vsako sodišče po uradni dolžnosti pazi na stvarno pristojnost. V enem ali drugem primeru je šlo za zahtevo, da mora toženec povrniti, kar je preveč prejel. Ob razveljavitvi, ko bo sodišče ponovno obravnavalo terjatev in dopolnilo dejansko stanje v navedeni smeri, naj upošteva tudi druge pritožbene navedbe in tudi glede odmere stroškov postopka.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba tudi razveljaviti izrek o stroških in hkrati odločiti, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.