Jedro

Tožena stranka je pravna oseba, zaradi česar je bila dolžna organizirati svoje poslovanje tako, da bi eden od delavcev prevzemal pošto. V konkretnem primeru je bila tožba pravilno vročena toženi stranki, saj je to razvidno iz poštne povratnice, potrjene z žigom firme in podpisom osebe, ki je očitno sprejela pošto. Zato je bilo vročanje tožbe pravilno opravljeno v skladu z določbo 133. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust in sicer za leto 1999 v neto znesku 84.000,00 SIT, za leto 2000 v neto znesku

68.800,00 SIT in za leto 2001 v neto znesku 46.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo glede vsakokratnega regresa od datumov, razvidnih iz izreka sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni ugodilo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo in sklep iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 1. tč.

1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. V zvezi z zamudno sodbo navaja, da drugopisa tožbe ni prejela. Ni ji znano, komu je bila tožba vročena. Če je sodišče izvedlo to procesno dejanje, bi bilo pravilno, da bi se tožba vročila pristojni osebi v družbi, ki je bila pooblaščena za sprejem.

V pritožbi zoper sklep pa navaja, da je pri njej prišlo v zadnjih letih do statusnih sprememb tako v lastniškem kot poslovodnem smislu. Podpisana povratnica o vročitvi tožbe ne izkazuje, ali je takrat podpisnik imel pooblastilo za sprejem pošte. Dejstvo, da je kasneje za zastopanje pooblastila odvetnika, na vročanje tožbe nima nobenega vpliva. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevi vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Zamudno sodbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni preizkušalo, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odst. 338. čl. ZPP iz teh razlogov ne more izpodbijati. Zato jo je preizkušalo zgolj v obsegu materialnopravne presoje in obstoja bistvenih postopkovnih kršitev. Ugotovilo je, da vsebujeta tako zamudna sodba kot sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ni podala odgovora na tožbo (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe. Zato ji sodišče izreče zamudno sodbo brez tega, da bi opravilo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti (2. odst. 284. čl. ZPP). Tako sodišče v zvezi z izdajo zamudne sodbe preizkusi, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ali s splošno znanimi dejstvi (4. tč.

1. odst. 318. čl. ZPP). Izdaja zamudne sodbe je dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja utemeljenost (sklepčnost) zahtevka, ob tem, da je odločitev tudi v skladu z materialnopravnimi predpisi.

V konkretnem primeru so bili podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, predpisani z določbo 318. čl. ZPP. Kot je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi in navedb v tožbi, je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena pri toženi stranki, pri čemer za vsakokratno zahtevano leto ni dobila izplačanega regresa za letni dopust v pripadajoči višini. V skladu z določbo 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) pripada delavcu regres za letni dopust enkrat letno, ki se izplača do konca meseca julija tekočega leta v višini iz tarifne priloge k SKPgd. Po 3. tč. tarifne priloge je delavec upravičen do plačila regresa za letni dopust v bruto znesku 102.000,00 SIT oz. največ do 127.746,00 SIT, če finačno stanje delodajalca to omogoča. Pravica do izplačila regresa je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta ne glede na dejstvo, če delavec dopusta ni v celoti izrabil. Zato je odločitev v izpodbijani zamudni sodbi o prisojenih zneskih regresa tako po temelju kot njegovi višini v celoti materialnopravno pravilna.

Zmotne so navedbe pritožbe, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki. Tožena stranka je pravna oseba, zaradi česar je bila dolžna svoje poslovanje organizirati tako, da bi eden od delavcev prevzemal pošto. Če takrat takšne osebe ni imela določene, je tožbo lahko sprejel nekdo od njenih delavcev. V skladu z določbo 133. čl. ZPP se pravni osebi vroča pisanje tako, da se izroči osebi, ki jo pravna oseba pooblasti za sprejem ali delavcu, ki je v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe. V konkretnem primeru je bila tožba pravilno vročena toženi stranki, saj je to razvidno iz poštne povratnice, potrjene z žigom firme in podpisom osebe, ki je očitno sprejela sodno pisanje. Takšno vročanje je bilo opravljeno v skladu z navedeno zakonsko določbo.

Zato ne more biti sprejemljivo opozarjanje tožene stranke, da bi moralo sodišče preveriti, če je bilo sodno pisanje pravilno vročeno direktorju oz. od njega ustrezno pooblaščeni osebi. V skladu z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko ni ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane zamudne sodbe in sklepa ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene.

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP in 2. odst. 365. čl. ZPP).

Ker je tožena stranka pooblastila za zastopanje v sporu kvalificiranega pooblaščenca, se bodo v nadaljevanju vsa sodna pisanja in odločitve vročale njenemu pooblaščencu.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v vloženih pritožbah ni priglasila.