Jedro

Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Gre za pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za tako škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Škoda mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik s stopnjo verjetnosti izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor, št. 0141-18/2020-2430-70 z dne 24. 11. 2025, s katero je toženka odločila, da se tožničina vloga za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec - na pridobivalnem prostoru kamnoloma ... v občini ... zavrne. Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj sodišče začasno uredi stanje na način, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ohranijo pravni učinki obstoječega koncesijskega razmerja, kot so obstajali pred izdajo izpodbijane odločbe.

2.Upravno sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Navedlo je, da tožnica ni zatrjevala nastanka težko popravljive škode. S trditvami, da bi ji nastala težko popravljiva škoda, saj zavrnitev podaljšanja veljavnosti rudarske pravice pomeni prenehanje pravnega režima, ki ji omogoča zakonito izvajanje obveznosti iz koncesijskega razmerja, zlasti obveznost zaključevanja dejavnosti in izvedbe sanacije, katerih opustitev ali prekinitev ima lahko trajne gospodarske, okoljske in varnostne posledice, namreč po presoji Upravnega sodišča ni konkretizirano uveljavljala težko popravljive škode, ki pa je temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To je onemogočilo zaključek, da so posledice težko popravljive škode take, da brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj upravnega spora oziroma da bo uspeh s tožbo zaradi težko popravljive škode ostal za tožnico brez pomena. Zato je odpadla tudi potreba po ugotavljanju morebitne prizadetosti javne koristi oziroma potrebe po varovanju položaja toženke.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi ponavlja navedbe, kot jih je podala v predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer da zavrnitev podaljšanja rudarske pravice povzroči takojšnje prenehanje pravnega režima, ki omogoča zakonito izvajanje rudarske dejavnosti, vključno z izvajanjem zakonsko predpisanih obveznosti sanacije pridobivalnega prostora, s čimer nastajajo posledice, ki jih z naknadno sodbo odločbo ni več mogoče odpraviti. Dodaja, da je sodišče napačno odločilo, da ni izkazana težko popravljiva škoda in ni pojasnilo, zakaj zatrjevane posledice ne dosegajo praga težko popravljive škode. Sodišče tudi ni opravilo tehtanja med posegom v pravni položaj pritožnice in varstvom javnega interesa. Zato je obrazložitev pomanjkljiva in ne omogoča učinkovitega sodnega preizkusa. Upravno sodišče tudi ni presojalo, ali bo morebitna kasnejša ugoditev tožbi sploh še lahko dosegla svoj namen. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe; podrejeno naj zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tretji odstavek 32. člena ZUS-1 ureja t.i. ureditveno začasno odredbo, katere izdajo je v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem predlagala pritožnica. Ta določa, da lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7.Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je torej nastanek težko popravljive škode. Kot je pojasnilo že Upravno sodišče, je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za tako škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Škoda mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik s stopnjo verjetnosti izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva.

8.Dejstva, na katerih bi lahko sodišče utemeljilo ugotovitve o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti, so zato pravno pomembna dejstva, ki jih mora navesti stranka v okviru svojega trditvenega bremena.

9.Predlog za izdajo začasne odredbe je pritožnica utemeljila z navedbami, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, in sicer da zavrnitev podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice pomeni prenehanje pravnega režima, ki ji omogoča zakonito izvajanje obveznosti iz koncesijskega razmerja, zlasti obveznosti zaključevanja dejavnosti in izvedbe sanacije pridobivalnega prostora, katerih opustitev ali prekinitev ima lahko trajne gospodarske, okoljske in varnostne posledice, ki jih kasnejša ugoditev tožbi ne bi mogla v celoti odpraviti. Dodala je, da predlagana začasna odredba ne bi bila v nasprotju z javnim interesom.

10.Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, da pritožnica z v prejšnji točki povzetimi navedbami in predloženimi dokazi ni s stopnjo verjetnosti izkazala težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Njene navedbe glede zatrjevanega nastanka težko popravljive škode so popolnoma prazne oziroma nekonkretizirane do te mere, da iz njih sploh ne izhajajo določne posledice, ki naj bi za pritožnico predstavljale težko popravljivo škodo. Golo dejstvo, da je z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prenehal pravni režim, ki je pritožnici omogočal zakonito izvajanje obveznosti iz koncesijskega razmerja, pa samo po sebi ne predstavlja pravno upoštevne težko popravljive škode. Pritožnica namreč ni podala utemeljitve, zakaj izguba kontinuitete izvajanja rudarske pravice ter nezmožnost zakonitega zaključevanja izkoriščanja in sanacije pomeni težko popravljivo škodo in v čem konkretno se ta kaže. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča s prej povzetimi navedbami ni zadostila trditvenemu bremenu glede težko popravljive škode, posledično pa tudi ni mogoč zaključek, da bi bila kasnejša ugoditev tožbi brez pomena.

11.Utemeljen pa ni niti pritožbeni ugovor, da je glede obstoja težko popravljive škode in glede morebitne izgube pomena kasnejšega uspeha s tožbo izpodbijani sklep neobrazložen oziroma pomanjkljivo obrazložen, tako da naj ne bi omogočal učinkovitega sodnega preizkusa. Obrazložitev je podana v 18. točki izpodbijanega sklepa.

12.Ker so bile po vsem povedanem že navedbe o nastanku težko popravljive škode povsem nekonkretizirane, Upravno sodišče niti ni moglo opraviti tehtanja posledic z javnim interesom. S takšnim stališčem, ki mu Vrhovno sodišče pritrjuje, je Upravno sodišče zadostilo kriteriju obrazloženosti izpodbijanega sklepa. Pritožbeni ugovori, podani s tem v zvezi, pa so neutemeljeni.

13.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Prim. Dobravec Jalen, M. v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Ljubljana: Lexpera, GV Založba, 2019, str. 212: "Sodno varstvo pa ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med sodnim postopkom nastanejo hujše škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni poznejši uspeh v postopku. Takšno sodno varstvo ne more biti več ne učinkovito ne smiselno."

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.