Jedro

Ob vložitvi tožbe z dne 17.5.2001 tožnik te uveljavljene odškodnine ni zneskovno opredelil, zato mora sebi pripisati okoliščino, da je sodišče prve stopnje upoštevalo uveljavljen znesek v njegovi pripravljalni vlogi z dne 21.5.2004. Okoliščina, da so bili stroški toženke bistveno nižji kot tožnikovi stroški, na kar opozarja pritožnik, zato ni pravno relevantna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 150.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in sodbo izpodbija v zavrnilnem delu ter v odločitvi o stroških pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je tožnik uveljavljal odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 200.000,00 SIT, kot to sicer res izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 21.5.2004, je pa po oceni pritožnika spregledalo, da je tožnik uveljavljal tovrstno odškodnino že v tožbi z dne 17.5.2001, ko je zahteval plačilo 250.000,00 SIT. Po oceni pritožnika je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da je tožnik iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteval le 200.000,00 SIT. Po oceni pritožnika je podano nasprotje med tem, kar izhaja iz listin v spisu in razlogi sodbe. Po trditvah pritožnika je tožnik iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteval skupaj 450.000,00 SIT in je s pripravljalno vlogo z dne 21.5.2004 le še povečal svoj zahtevek. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje tudi sicer dosodilo prenizko odškodnino, saj je napačno ovrednotilo določene okoliščine, ki so za uveljavljeno odškodnino bistvene. Dejstvo, da je tožnik pred nezgodo imel status športnika, je prav gotovo odločilno dejstvo pri odločitvi o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik prav gotovo trpi hude duševne bolečine, ker se po nezgodi s športom ukvarja le rekreativno. Pri odločitvi ne bi smel biti bistveni in odločilni faktor ravno procent ugotovljenega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti kot ga je ocenil sodni izvedenec. Bistveno in odločilno je kolikšno osebnostno notranje prikrajšanje zaradi posledic nezgode trpi in ga doživlja tožnik. Ugotovljeno 2 % zmanjšanje bi lahko bilo le za orientacijo, nikakor pa slednje ne bi smelo odločilno vplivati na odločitev sodišča. Nenazadnje je bil tožnik zaradi poškodbe palca desne noge primoran zamenjati način življenja, saj je moral povsem opustiti udeležbo na državnih tekmovanjih. Zaradi tega pritožnik meni, da je sodišče dosodilo prenizko odškodnino, saj je izhajalo in napačne podlage, da je iz tega naslova zahteval le 200.000,00 SIT namesto, kot je bilo v resnici, 450.000,00 SIT. Tudi odločitev o stroških postopka po oceni pritožnika ni pravilna. Sodišče je glede na delni uspeh v pravdi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in svojo odločbo oprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP. Pri tem ni povedalo, ali se ta odločitev nanaša na vse stroške celotnega postopka, to je vključno s prvim postopkom, pritožbenim postopkom in tem postopkom. Opozarja, da je instančno sodišče s sklepom opr. št. I Cp z dne 21.3.2006 v celoti razveljavilo tudi odločbo o stroških postopka. Ker je tožnik v tej pravdi deloma zmagal, bi sodišče moralo odločiti po uspehu v pravdi, ne pa, da je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroška postopka. Nenazadnje pa so bili stroški toženke bistveno nižji kot tožnikovi stroški. Zato že s tega stališča odločitev sodišča ni pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je izhajalo iz predpostavke, da je tožnik iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteval 200.000,00 SIT. Res je, kar pravi pritožnik, da je že v tožbi z dne 17.5.2001 uveljavljal odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, vendar nima prav, ko sklepa, da je tedaj iz tega naslova zahteval plačilo 250.000,00 SIT. Ob vložitvi tožbe z dne 17.5.2001 tožnik te uveljavljene odškodnine ni zneskovno opredelil, zato mora sebi pripisati okoliščino, da je sodišče prve stopnje upoštevalo uveljavljen znesek v njegovi pripravljalni vlogi z dne 21.5.2004. Nasprotja med tem, kar izhaja iz listin v spisu in iz razlogov sodbe torej ni. Pritožbeno sodišče tudi ne deli mnenja pritožnika, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Priznana odškodnina je razumna, sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo vsa potrebna merila in okoliščine obravnavanega primera. To, da je tožnik imel pred nezgodo status športnika in se je ukvarjal z borilnimi veščinami ter tekmoval na ravni državnih tekmovanj, po nezgodi pa se le rekreativno ukvarja s športom, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je pa pritožnik spregledal mnenje sodnega izvedenca, ki je ocenil, da so zmanjšanje življenjske aktivnosti pri naporni hoji, teku in športnih aktivnostih le v minimalni stopnji. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Pritožnik nima prav, ko meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izrecno povedati, ali se odločitev o stroških postopka nanaša na vse stroške celotnega postopka, saj je to evidentno glede na odločitev pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. z dne 21.3.2006. Res je, kar pravi pritožnik, da je v tej pravdi deloma zmagal, vendar doseženi uspeh ni tolikšen, da bi opravičeval drugačno odločitev od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške namreč ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, v obravnavani zadevi pa gre celo za primer, ko je tožeča stranka uspela z manjšim delom tožbenega zahtevka. Okoliščina, da so bili stroški toženke bistveno nižji kot tožnikovi stroški, na kar opozarja pritožnik, zato ni pravno relevantna.

Tako se pokaže, da je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena, obenem pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).