Jedro

S pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi prisilne poravnave pridobi sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilnega naslova za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave v celotnem znesku ugotovljene terjatve.

Cesija ustvarja singularno nasledstvo samo na materialnopravnem področju, medtem ko na procesnem, če ni soglasja tožnika (cedenta), toženca (cesussa) in cesionarja, te moči nima. Tožnik mora zato v primeru odstopa terjatve tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi (relevančna teorija), medtem ko mu tožbenega zahtevka ni treba spremeniti (ga pa lahko), če pride do odtujitve na strani toženca (irelevančna teorija). Potreba po prilagoditvi zahtevka ne izhaja iz procesnega zakona, temveč jo narekujejo določbe materialnega zakona, ki med drugim opredeljujejo upravičence in zavezance iz materialnopravnih razmerij. Glede na njih mora namreč toženi stranki biti v tem postopku omogočeno, da glede na ugotovljeno odsvojitev uveljavlja morebitne ugovore, ki jih ima do cesionarja.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke z dne 26.4.2012 se zavrže. II. Pritožba tožeče stranke z dne 8.4.2012 se zavrne in se potrdi VI. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v II. in V. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, VII. točka izreka pa se razveljavi in se v tem obsegu v zvezi z odločanjem o podrednem zahtevku vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.431,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje stopnje: (1) v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VII Pg X z dne 26.9.2006, (2) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 43.584,58 EUR s pripadki, (3) ugotovilo, da ne obstoji terjatev iz ugovora v pobot tožene stranke v višini 125.469,90 EUR, (4) zavrglo ugovora v pobot tožene stranke v višini 100,000.000,00 SIT in 40,000.000,00 SIT, (5) toženi stranki naložilo plačilo plačilo 43.584,58 EUR s pripadki pod pogoji prisilne poravnave St 136/2010, (6) zavrnilo vse, kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, in (7) toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke.

2. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče prve stopnje dopolni sodbo, podrejeno pa je vložila pritožbo (8.4.2012) zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče popravi izrek izpodbijane sodbe tako, da ne bo vseboval odstotkov poplačila iz prisilne poravnave nad toženo stranko.

3. Tožeča stranka je v pritožbi (26.4.2012) zoper „sklep“ o zavrnitvi predloga za dopolnitev sodbe predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. V pritožbi zoper sodbo in sklep je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prav in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom višjemu sodišču, da sodbo in sklep spremeni tako, da ugotovi, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke ne obstaja ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga, da višje sodišče ugotovi obstoja terjatve družbe S. d .o. o. (največ v višini 43.584,58 EUR), da ne obstoji druga terjatev tožeče stranke in da je pritožnik dolžan plačati navedeni znesek družbi S. d. o. o. 5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke z dne 26.4.2012 :

7. Tožeča stranka se pritožuje zoper „sklep“, s katerim je sodišče prve stopnje “zavrnilo“ njen predlog za dopolnitev sodbe. Prav ima pritožba, da bi na predlog tožeče stranke, naj skladno s 325. členom ZPP izda dopolnilno sodbo, moralo sodišče odgovoriti s sklepom, s katerim bi predlogu za dopolnitev sodbe ugodilo ali ga zavrnilo. Iz odredbe sodišča prve stopnje (l.št. 207) je razvidno, da je sodišče obvestilo tožečo stranko, da njenemu predlogu za dopolnitev sodbe ne bo ugodilo. Višje sodišče ugotavlja, da za takšen način odločanja sodišča prve stopnje ni nobene podlage, vendar vložitev pritožbe zoper „obvestilo“ ni dopustna, saj ne obstaja odločba sodišča, zoper katero bi bilo pritožbo mogoče vložiti. Zato je višje sodišče takšno pritožbo tožeče stranke zavrglo (tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi 366. členom ZPP). Glede na to, da je bila (podrejena) pritožba tožeče stranke že predložena v reševanje višjemu sodišču, je (v izogib podaljševanju postopka zaradi vračanja spisa sodišču prve stopnje, da bi to v skladu s 326 in 327. členom ZPP o predlogu za dopolnitev sodbe izdalo ustrezno odločbo) višje sodišče pred odločitvijo o pritožbi obravnavalo še predlog za dopolnitev sodbe.

O predlogu tožeče stranke za dopolnitev sodbe (podrejeno pritožbi):

8. V predlogu za dopolnitev sodbe je tožeča stranka navedla, da je že tekom postopka na prvi stopnje obvestila sodišče, da je vložena tožba na razveljavitev potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko. Opozarja, da za izpodbijano sodbo velja potrjena prisilna poravnava, ki skupaj s sodbo predstavlja izvršilni naslov v odstotkih, določenih s prisilno poravnavo, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo v sodbi določiti odstotka poplačila po prisilni poravnavi, saj izrek postane pravnomočen. Če bo tožena stranka s tožbo na razveljavitev prisilne poravnave uspela, bo morala tožena stranka plačati tožeči stranki celoten znesek, kar bo, glede na to, da je sodišče prve stopnje v sodbi določilo odstotke poplačila v skladu s prisilno poravnavo, nemogoče. Zato predlaga, naj sodišče v izreku navede celotne zneske plačil. 9. Predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe ni utemeljen, saj je izdaja dopolnilne sodbe predvidena zgolj v primerih, ko sodišče o določenem zahtevku ali njegovem delu ni odločilo (325. člen ZPP). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo zneska 43.584,58 EUR s pripadki, vse pod pogoji prisilne poravnave St 136/2010, v VI. točki pa je odločilo, da se vse, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, zavrne. Le nestrinjanje tožeče stranke s takšno odločitvijo sodišča pa ni razlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj institut dopolnilne sodbe ni namenjen odpravljanju (zatrjevanih) napak pri vsebinskem odločanju.

10. Zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bila vložena tožba na razveljavitev potrjene prisilne poravnave, izrek odločbe ni nezakonit. Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi le takšen izrek, ki bi upošteval možnost, da bo potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko razveljavljena, omogočil tožeči stranki, da v primeru uspeha s tožbo pride do celotnega poplačila svoje terjatve.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o tožbenem zahtevku v skladu s potrjeno prisilno poravnavo nad toženo stranko. Za primer, ko sodišče (na podlagi tožbe za izpodbijanje potrjene prisilne poravnave, 219. člen ZFPPIPP) razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, ZFPPIPP v drugem odstavku 220. člena določa, da sodišče v sklepu, s katerim razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, naloži dolžniku, da mora v določenem roku od pravnomočnosti sklepa plačati neplačani del terjatev, za katere je učinkovala potrjena prisilna poravnava. ZFPPIPP v 2. točki tretjega odstavka 220. člena določa, da s pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi prisilne poravnave pridobi sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilnega naslova za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave v celotnem znesku ugotovljene terjatve. Glede na navedeno je isto določbo mogoče uporabiti v zvezi s terjatvijo, ugotovljeno v pravnomočni odločbi, s katero je (prav tako) ugotovljena terjatev, za katero učinkuje prisilna poravnava. Zato ni potrebno, da bi vsaka odločba, izdana po potrjeni prisilni poravnavi, glede katere bi še obstajala možnost, da bo razveljavljena, vsebovala določilo, kot ga predlaga tožeča stranka.

12. Ker tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo navaja smiselno enake razloge kot v predlogu za dopolnitev sodbe, ki niso utemeljeni, je višje sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje v VI. točki izreka (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

13. Tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev o vprašanju, kdo je imetnik terjatve do pritožnika (tožene stranke): ali tožeča stranka ali družba S. d. o. o. in odločitev o stroških.

14. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene, čeprav je tožena stranka v spis vložila pogodbo o prodaji in odstopu terjatve z dne 19.10.2007 (cesija), sklenjeno med tožečo stranko (odstopnikom) in družbo S. d. o. o. (prevzemnikom terjatve). Posledično je napačno toženi stranki naložilo plačilo ugotovljene terjatve v korist tožeče stranke namesto v korist družbe S. d. o. o. Kot navaja tožena stranka v pritožbi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so predmet cesije z dne 19.10.2007 računi, ki jih v obravnavani zadevi vtožuje tožeča stranka, s čimer sta se strinjali obe stranki, priloga cesije pa je seznam računov, ki so primerljivi z računi, ki jih je v spis vložila tožeča stranka.

15. Ker je tožeča stranka med pravdo (19.10.2007, Priloga B46) del svojih terjatev (glede katerih je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo) prenesla na družbo S. d. o. o., je tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 190. člena ZPP postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala, da tožena stranka plača znesek, ki je bil prenesen s cesijo, družbi S. d. o. o. namesto (kot je prvotno zahtevala) njej.

16. Iz skladnih navedb obeh pravdnih strank izhaja, da je bila tožena stranka z odstopom terjatve seznanjena (tožena stranka je sodišče prva opozorila na to, da bi bila sklenjena cesijska pogodba med tožečo stranko in družbo S. d. o. o. in navedla, da zato tožeča stranka ni več upnik tožene stranke v delu terjatve, ki se nanaša na račune, vsebovane v cesiji, r. št. 28). Drži pritožbena trditev tožene stranke, da tožeča stranka v tem postopku ni nikoli zatrjevala, da bi bila cesijska pogodba neveljavna, razveljavljena ali da bi družba S. d. o. o. odstopljeno terjatev prenesla nazaj nanjo. Pri odločanju v tej zadevi je potrebno upoštevati materialno pravne značilnosti cesije, na podlagi katere je prišlo do prenosa vtoževane terjatve.

17. Tožeča stranka je zaradi cesije terjatve, o kateri teče pravda, izgubila aktivno materialno legitimacijo, kljub temu da je obdržala aktivno procesno legitimacijo. V primeru cesije terjatve namreč pride do cepitve materialnopravne in procesne upravičenosti. Cesija ustvarja singularno nasledstvo samo na materialnopravnem področju, medtem ko na procesnem, če ni soglasja tožnika (cedenta), toženca (cesussa) in cesionarja, te moči nima (prim. drugi odstavek 190. člena ZPP). Stališče večinske pravne teorije in sodne prakse je, da mora tožnik v primeru odstopa terjatve tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi (relevančna teorija), medtem ko mu tožbenega zahtevka ni treba spremeniti (ga pa lahko), če pride do odtujitve na strani toženca (irelevančna teorija). Zaradi spremembe v subjektih materialnopravnega razmerja je tožeča stranka postavila podrejeni tožbeni zahtevek tako, da je izpolnitev zahtevala v korist pridobitelja. Potreba po prilagoditvi zahtevka ne izhaja iz procesnega zakona, temveč jo narekujejo določbe materialnega zakona, ki med drugim opredeljujejo upravičence in zavezance iz materialnopravnih razmerij. Glede na njih mora namreč toženi stranki biti v tem postopku omogočeno, da glede na ugotovljeno odsvojitev uveljavlja morebitne ugovore, ki jih ima do cesionarja (421. člen OZ). To pa bilo toženi stranki v primeru uporabe irelevančne teorije onemogočeno.

18. Zaradi navedenega je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 43.584,58 EUR do tožene stranke. V tem znesku so namreč upoštevane le fakture, ki so bile predmet cesije in glede katerih tožeča stranka do tožene nima več terjatve. Višje sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo v korist tožeče stranke (II. točka izreka odločbe, v katerem je ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi v višini 43.584,58 EUR s pripadki) in v V. točki izreka, v kateri je toženi stranki naloženo plačilo istega zneska pod pogoji prisilne poravnave, ni utemeljen. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v IV. in V. točki izreka spremenilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (peti odstavek 358. člena ZPP).

19. Ker sodišče prve stopnje zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku o podrednem še ni odločalo, je bilo potrebno v zvezi z odločanjem o podrednem zahtevku tožeče stranke vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevati določila 190. člena ZPP in 421. člena Obligacijskega zakonika. Moralo pa bo ugotoviti tudi vse pravno pomembne okoliščine glede vtoževane terjatve in odločiti o podrednem tožbenem zahtevku.

20. Ker je višje sodišče izpodbijano odločbo delno potrdilo, delno pa spremenilo in razveljavilo, je odločitev o stroških postopka na prvi stopnji pridržalo za končno odločitev, saj je odvisna od uspeha nadaljnjega postopka.

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka v tem delu dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov za konferenco s stranko (45,90 EUR), za sestavo pritožbe (413,10 EUR), 2 % materialnih stroškov (9,20 EUR), 20 % DDV (91,80 EUR) ter do delne povrnitve takse za pritožbo (871,70 EUR), skupaj 1.431,70 EUR. Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

22. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).