Jedro

Ker je bila v predsodnem postopku z drugostopenjsko odločbo pritožba zoper prvostopenjsko pravilno zavrnjena zaradi neizpolnjene pokojninske dobe, izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nezakonita. V konkretnem primeru zato ni bilo razlogov za postopanje po 2. odst. 81. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrniti, posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako bi moralo postopati iz načelnih razlogov, saj se v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovanca. Za obravnavani primer to predstavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa razvrščanje v kategorijo invalidnosti, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2016 in z dne 20. 5. 2016 (I. tč. izreka), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 20. 9. 2016 dalje in izreklo, da nima pravic iz invalidskega zavarovanja (II. tč. izreka). Zahtevek tožnice na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (III. tč. izreka).

2. Sodbo v celoti izpodbija tožnica. Navaja le, da se s spremembo invalidnosti iz I. v III. kategorijo ne strinja, in da bo po posvetu s osebno zdravnico podala nov predlog za oceno invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključeno, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Čeprav je sodišče prve stopnje neutemeljeno odpravilo zakonita upravna akta in hkrati pravice iz invalidskega zavarovanja tudi samo zavrnilo, pritožbeno sodišče v takšno sodbo ni poseglo iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V predsodnem postopku je IK I dne 30. 3. 2016 sicer res ocenila, da je pri tožnici zaradi hude depresivne epizode brez psihotičnih simptomov in srčnega spodbujevalnika od 30. 3. 2016 dalje podana I. kategorija invalidnosti, ker za pridobitno delo več ni zmožna. Vendar je v reviziji IK II dne 12. 5. 2016 na podlagi iste medicinske in delovne dokumentacije ocenila drugače. Podala je mnenje, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje in medicinska rehabilitacija, ki lahko vpliva na spremembo v zdravstvenem stanju ter da zato pri njej invalidnosti še ne more ugotoviti. S prvostopenjsko odločbo z dne 20. 5. 2016 je tožena stranka posledično zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila. Z odločbo z dne 10. 10. 2016 je kljub oceni IK II o obstoju III. kategorije invalidnosti od 30. 3. 2016 dalje, ker da tožnica za delo čistilke več ni zmožna, temveč s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša invalidnosti za lažje fizično delo, ne na višini in ne na globini, pritožbo zavrnila, ker ni izpolnjene predpisane pokojninske dobe. Nedoseganje minimalne pokojninske dobe pa je edino odločilno tudi za pritožbeno rešitev zadeve.

6. Pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če so izpolnjeni pogoji, predpisani z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2). Da je torej podana vsaj ena od kategorij invalidnosti iz 63. člena ZPIZ-2 in minimalna pokojninska doba, če je invalidnost posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Glede na 69. člen ZPIZ-2 namreč zavarovanec, ki na dan nastanka II. ali III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela še ni star 65 let in tudi ni vključen v obvezno zavarovanje, pridobi pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, če izpolnjuje pogoj zavarovalne oz. pokojninske dobe, predpisane za pravico do invalidske pokojnine. Kadar je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba izven dela glede na 42. člen ZPIZ-2 torej le, če ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj eno tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

7. Slednje dejstvo pa v tožničinem primeru zagotovo ni izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Kljub temu, da je sodišče invalidnost razčiščevalo s sodnim izvedenstvom in prišlo do zaključka, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, ker za svoje delo več ni zmožna, temveč drugo delo z omejitvami v krajšem delovnem času od 20. 9. 2016 dalje, hkrati pravilno ugotavlja, da za priznanje pravic ni izpolnjen pogoj pokojninske dobe. Tožnica, ki je rojena 21. 11. 1960 je do nastanka III. kategorije invalidnosti 20. 9. 2016 dopolnila 55 let in 10 mesecev starosti. Delavna leta od njenega dvajsetega leta starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 35 let, 1/3 delovnih let pa 11 let in 8 mesecev. Tožnica bi torej morala imeti dopolnjenih najmanj 11 let pokojninske dobe, da bi ji bilo sploh mogoče priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Za dopolnjenih 9 let in 6 mesecev pokojninske dobe ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja.

8. Ker je bila v predsodnem postopku z drugostopenjsko odločbo pritožba zoper prvostopenjsko pravilno zavrnjena zaradi neizpolnjene pokojninske dobe, izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nezakonita. V konkretnem primeru zato ni bilo razlogov za postopanje po 2. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1). Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrniti, posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako bi moralo postopati iz načelnih razlogov, saj se v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovanca. Za obravnavani primer to predstavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa razvrščanje v kategorijo invalidnosti, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Kljub nepravilni uporabi 2. odst. 81. člena ZDSS-1 in s tem kršitvi iz 1. odst. 339. člena ZPP, saj sta pravilni in zakoniti odločbi tožene stranke neutemeljeno odpravljeni, pritožbeno sodišče v takšno sodbo ni poseglo. Glede na 359. člen ZPP namreč prvostopenjske sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Ker se tožena stranka na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov ni pritožila, ima pritožbena rešitev zadeve za posledico, da sicer zakoniti upravni odločbi ostajata odpravljeni. Hkrati je kljub III. kategoriji invalidnosti, pravica iz invalidskega zavarovanja zakonito zavrnjena, saj ni izpolnjen pogoj pokojninske dobe. Enako velja glede zavrnjene razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Ta sama po sebi, tudi če bi obstajala, zaradi neizpolnjene minimalne pokojninske dobe, v tožničinem primeru ne bi pogojevala priznanja pravice do invalidske pokojnine.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.