Jedro

Ker revidentka zgolj pavšalno navaja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih, ki pa jih niti ne navede, vložena revizija po presoji Vrhovnega sodišča ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka po pooblaščenki vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 6. 2007, s katero je na podlagi pooblastila iz 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi z upravnim sporom, ki je tekel pred Upravnim sodiščem v Ljubljani pod št. U 856/2007 na podlagi tožbe A. in B., C. in D. ter E. in F. (v tem sporu prizadetih strank) zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 4. 2007, odpravila svojo odločbo z dne 3. 4. 2007, s katero je zavrgla predlog prizadetih strank za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja revidentki z dne 19. 4. 2006, spremenila prvo točko izreka sklepa Upravne enote Ljubljana, Izpostave Bežigrad z dne 14. 9. 2006, tako, da se predlogu prizadetih strank za obnovo postopka ugodi v obsegu, da se vanj pritegnejo kot stranke, v ostalem pa je pritožbo revidentke zoper prvostopenjski sklep upravnega organa o dovolitvi obnove zavrnila.

4. Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v več svojih sklepih npr. X Ips 576/2008, X Ips 418/2009, X Ips 263/2008 in X Ips 530/2008. Ker revidentka zgolj pavšalno navaja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih, ki pa jih niti ne navede, vložena revizija ni dovoljena.

7. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnitev pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.