Jedro

Investicija ni ovrednotena po tekočih cenah, kar je ena izmed obveznih sestavin investicijskega programa. Investicija zato ni predmet javnega razpisa po 2. točki le-tega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 1.2.2002. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožeče stranke za prijavo investicije „izgradnje kanalizacije ter čistilne naprave za komunalne odpadne vode v ... “ na podlagi javnega razpisa za zbiranje predlogov za izdelavo programa sofinanciranja izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih in javnih služb varstva okolja iz proračuna RS za leti 2002 in 2003. Tožena stranka je v citiranem sklepu navedla, da je komisija za izvedbo postopka javnega razpisa ob pregledu vloge tožeče stranke ugotovila, da slednja ni izpolnila zahtev glede načina prijave, saj je z isto vlogo prijavila dve investiciji ter da vloga ni predmet javnega razpisa, ker investicijski program ni bil noveliran po tekočih cenah.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je prijavljena investicija predmet javnega razpisa za zbiranje predlogov za izdelavo programa sofinanciranja izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb do varstva okolja iz proračuna Republike Slovenije za leti 2002 in 2003 (Uradni list RS, št. 86/01 – javni razpis) ter, ali je tožeča stranka izpolnila zahteve glede načina prijave na javni razpis. Glede na določbo 7. točke javnega razpisa, da je potrebno oddati prijavo na originalnih obrazcih za vsako investicijo posebej v zaprti kuverti, je bila pravilna ugotovitev tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni bil upoštevan zahtevan način prijave. V skladu z 11. točko 10. člena Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98, 43/99; Uredba) je kot obvezna vsebina investicijskega programa določena finančna konstrukcija po tekočih cenah, v primeru financiranja s krediti pa tudi izračun stroškov financiranja in odplačil kreditov. Investicijska dokumentacija tožeče stranke je bila izdelana v letu 2000 in potrjena s strani predlagatelja dne 20.5.2000, po tem datumu pa investicijski program ni bil noveliran. Tožena stranka je tako utemeljeno zavrgla vlogo tožeče stranke iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijanem sklepu.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi izpodbijani upravni akt, podrejeno pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev nastalih stroškov postopka. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj je izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče A.A. v zvezi z odločilnim dejstvom, da je investicijski program vseboval oceno vlaganj po stalnih tekočih cenah. Tako je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče je zmotno uporabilo določila Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS, kot tudi določila ZUP ter s tem bistveno kršilo pravila postopka. Če se je tožnica napačno prijavila, bi morala tožena stranka ravnati po določilu 68. člena ZUP in tožnico pozvati na dopolnitev vloge, katere ne bi smela zavreči. Sicer pa v razlogih izpodbijane sodbe ni naveden pravni temelj za zavrženje tako, da se v tem delu sodbe ne da preizkusiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devulativno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi javnega razpisa za zbiranje predlogov za izdelavo programa sofinanciranja izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb varstva okolja iz proračuna RS za leti 2002 in 2003 prijavila dve investiciji z isto vlogo. Prvostopno sodišče se je tako pravilno oprlo na 7. točko navedenega javnega razpisa, v kateri je glede oblike prijave določeno, da je potrebno dati prijavo na originalnih obrazcih za vsako investicijo posebej v posebej zaprti kuverti, in je tako ugotovilo, da prijava tožeče stranke ni zadostila zahtevam razpisa glede načina prijave.

V predmetni zadevi tudi ni sporno, da je bil investicijski program za investicijo, ki naj bi potekala v letu 2001 in 2002, izdelan v mesecu maju 2000, kasneje pa ni bil noveliran. Prvostopno sodišče je tako ugotovilo, da investicija ni ovrednotena po tekočih cenah, kar je ena izmed obveznih vsebin investicijskega programa na podlagi 11. točke 10. člena Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja. Prvostopno sodišče se je tako pravilno oprlo na 2. točko citiranega Javnega razpisa in zaključilo, da predmetna investicija ni predmet javnega razpisa ter je tako tožena stranka ravnala pravilno, ko je vlogo tožeče stranke zavrgla. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Po oceni revizijskega sodišča pa tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka v tožbi smiselno predlagala, saj je zahtevala zaslišanje priče A.A.. Po 72. členu ZUS je bistvena kršitev pravil postopka v tem primeru podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na odločitev. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče zatrjevati, saj je sodišče prve stopnje imelo v dotlej zbranih dokazih zadostno podlago za odločitev, glavna obravnava in predlagan dokaz z zaslišanjem priče, ki naj bi izpovedovala glede vsebine investicijskega programa, ki se sicer nahaja v upravnih spisih in je z njim prvostopno sodišče razpolagalo, pa ne bi pripeljal do drugačne odločitve.

V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na kršitev postopka, ki naj bi jih storil upravni organ, revizijsko sodišče pripominja, da se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred upravnim organom, zatorej niso neposredno predmet preizkusu. To lahko postanejo zgolj posredno, če stranka v postopku pred upravnim sodiščem izpodbija upravno odločbo, prvostopenjsko sodišče pa v postopku preizkusa samo stori kakšno napako, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Prvostopno sodišče je namreč pravilno pojasnilo, da vloge tožeče stranke, ki ni zadostila zahtevam razpisa glede načina prijave, ni mogoče obravnavati kot nepopolne vloge in zato tožena stranka ni kršila pravila postopka, ko ni pozvala tožeče stranke na dopolnitev vloge.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.