Jedro

Pravni termin pravica brezplačnega uživanja se je kasneje v sistemu družbene lastnine transformiral v pravni termin pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Če so torej imeli pravico uživanja na parcelah, ki so predmet tega postopka pravni predniki predlagateljice, potem na njih pravice uporabe ni mogla imeti občina. Če so imeli pravico uporabe oni, so nepremičnine postale njihova last.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 63 in 65/1 k.o. P.. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo predlagateljičin ugovor proti takšni odločitvi.

Predlagateljica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. V njem so urejeni primeri, ko ima določena oseba pravico uporabe na zemljišču, kjer nepremičnina stoji. Sodišče bi moralo vpogledati v celoten historični zemljiškoknjižni vložek, tudi v prejšnjo vl. št. 30. Iz tega izhaja, da so bila vsa zemljišča brez stavbe v vl. št. 16 k.o. P. vknjižena kot družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Center. Za ta zemljišča so imeli pravico uporabe pravni predniki darovalcev ter nato sami darovalci. Iz C lista je razvidno, kako se je pravica uporabe dedovala. Pravica uporabe se ni vpisovala dosledno, saj se nekje deduje le pravica uporabe na parc. št. 65/1, nekje pa na vseh treh nepremičninah. Takšno nedosledno vpisovanje pravice uporabe pa je bilo prisotno v praksi v več primerih in ne le v vl. št. 16 k.o. P.. Prav takšne primere „nacionalizacije“ rešuje Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini z dodatki. Napačno je stališče sodišča, da je lastnik zemljišč postal pravni naslednik Občine Ljubljana Center, ki je imel zemljišča le v upravi in ne v uporabi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da so v zemljiški knjigi pravni predniki predlagateljice vpisani kot lastniki iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, ki se nahajajo v stavbi na naslovu K. cesta 19, Ljubljana, ki stoji na parc. št. 65/3, k.o. P, vendar pa ta ni predmet vpisa. Predmet vpisa sta parc. št. 63 in parc. št. 65/1 vl. št. 16 k.o. P., pri katerih pa je vpisana družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Center, ne pa pravni predniki predlagateljice, ki na teh nepremičninah tudi niso vpisani kot imetniki pravice uporabe. Prav zato po mnenju sodišča tudi ne pride v poštev lastninjenje po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL v smislu 2. člena navedenega zakona). Pritrditi je treba pritožbenemu očitku predlagateljice, da takšen zaključek sodišča temelji na nepopolni presoji historičnega zemljiškoknjižnega izpiska vložka št. 16 k.o. P.. Iz njega res izhaja, da so pravni predniki predlagateljice vpisani kot lastniki iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, ki se nahajajo v stavbi na parc. št. 65/3 k.o. P.. Imetništvo njihove pravice je bilo vpisano na podlagi odločbe o nacionalizaciji. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska pa izhaja tudi, da so bili pravni predniki predlagateljice na zemljiščih oziroma parcelah, ki sta predmet tega postopka vpisani kot imetniki pravice brezplačnega uživanja po določilih 38. in 39. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih parcel (v nadaljevanju ZNNZGZ). V 38. členu ZNNZGZ je bilo določeno, da nezazidano gradbeno zemljišče, ki je nacionalizirano, ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga v odločbi Občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga gradbena dela, 39. člen navedenega zakona pa je določal, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče s trajnimi nasadi na njem vse dotlej, dokler je v njegovi posesti, ali pa ga za ta čas za plačilo ali brezplačno dati v uživanje komu drugemu v skladu z veljavnimi predpisi o oddajanju kmetijskega zemljišča v zakup. Pravni termin pravica brezplačnega uživanja se je kasneje v sistemu družbene lastnine transformiral v pravni termin pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Če so torej imeli pravico uživanja na parcelah, ki so predmet tega postopka pravni predniki predlagateljice, potem na njih pravice uporabe ni mogla imeti Občina Ljubljana Center, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Če so imeli pravico uporabe oni, so nepremičnine postale njihova last (1. odstavek 2. člena ZLNDL) in bi bilo treba v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZLNDL po uradni dolžnosti na njih vpisati njihovo lastninsko pravico v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče bi zato moralo predlagateljičin predlog preizkusiti tudi v navedeni smeri. Ker ga ni je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje, hkrati pa dovoliti izbris zaznambe zavrnitve vpisa (1. alineja 5. točke 3. odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi).