Jedro

Stranke morajo v vlogah navajati polno firmo gospodarskih družb, ne glede na prakso, po kateri so se uporabljale tudi skrajšane firme.

Tako stranke kot sodišča (vsaj v uvodih in izrekih) morajo pri navajanju imen strank - družb - uporabiti njihovo celotno firmo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba okrožnega sodišča razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo modificirani zahtevek tožeče stranke glede ugotovitve terjatve 5.000 ATS v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, hkrati pa je s sklepom odločilo o delnem umiku tožbe, o nadaljevanju prekinjenega postopka in o predlogu za subjektivno spremembo tožbe.

Le sodbo je tožeča stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo, ki vsebuje pritožbeni razlog zmotne uporabe uporabe materialnega prava in smiselno tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi bilo v tem, da je sodišče popravo imena tožene stranke štelo kot subjektivno spremembo tožbe, čeprav tekom postopka ni bilo spora o tem, da je tožena stranka A, export-import, zastopstva, trgovina na debelo, trgovina na drobno, proizvodnja, servisi d.o.o. - v stečaju, zoper katero je bil uveden stečajni postopek pod opr.št. St 14/93. Tožeča stranka je predlagala, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljanih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena, vendar iz naslednjih razlogov: Iz sodnega registra izhaja, da obstajata dve gospodarski družbi (sedaj obe v stečaju) z zelo podobnimi imeni, ki imata sedeže na istem naslovu in sta v razmerju mati - hči, in sicer 1. A, export-import, zastopstva, trgovina na debelo, trgovina na drobno, proizvodnja, servisi d.o.o., s skrajšano firmo: A d.o.o. in sedežem v P. (mati) in 2. A EXPORT-IMPORT, podjetje za zunanjo in notranjo trgovino d.o.o., s skrajšano firmo: A EXPORT - IMPORT d.o.o. in sedežem v P. (hči).

V času vložitve izvršilnega predloga (8.5.1992) je prvoimenovana družba namesto d.o.o. imela oznako p.o. in namesto besede "zastopstva" "zastopanje", ostali del naziva je bil enak. Družba pod št. 1 je ustanoviteljica družbe pod št. 2. Tožeča stranka je v izvršilnem predlogu kot toženo stranko označila A EXPORT IMPORT, zoper sklep o izvršbi pa je ugovor vložila A p.o. (po žigu na ugovoru), ki je trdil, da v poslovnem sistemu A ne obstoji pravna oseba z nazivom, kot ga je označil upnik. Zato je z vlogo z dne 17.9.1992 tožeča stranka naziv popravila v toliko, da je dodala d.o.o. Ker je bil zaradi ugovora sklep o izvršbi po 55a. členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) razveljavljen, se je postopek nadaljeval v pravdi, ki je bila prekinjena zaradi stečajnega postopka St 14/93 (nad A, export-import, zastopstva, trgovina na debelo, trgovina na drobno, proizvodnja, servisi d.o.o., začet dne 8.4.93). Predmetna terjatev je bila prerekana na naroku za preizkus terjatev, upnik pa napoten na pravdo, vsled česar je predlagal nadaljevanje pravdnega postopka in kasneje dajatveni zahtevek spremnil v ugotovitveni.

Stečajni upravitelj družbe A, export-import, zastopstva, trgovina na debelo, trgovina na drobno, proizvodnja, servisi d.o.o. - v stečaju je pravdo prevzel, in pooblastil odvetnico, na njenem pooblastilu je žig s skrajšano firmo A d.o.o. Maribor - v stečaju. Med strankama torej ni bilo spora, kdo je pravdna stranka, ne glede na napačne nazive v vlogah in tudi napačne poprave imena.

Po 152. členu nekdanjega Zakona o podjetjih (ZP) je firma ime, pod katerim podjetje posluje, vsebuje pa označbo, ki navaja na dejavnost ter označbo, s katero se natančneje označuje ime podjetja (153. člen ZP). Firma lahko ima tudi skrajšano označbo. Podobna določila so bila sprejeta tudi v Zakon o gospodarskih družbah (12. člen ZGD).

Po II. odstavku 106. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) morajo vloge obsegati tudi imena strank. Firma pa je ime, pod katerim podjetje posluje, iz česar izhaja, da morajo stranke v vlogah navajati polno firmo gospodarskih družb, ne glede na prakso, po kateri so se uporabljale tudi skrajšane firme. Po 45. členu ZGD mora družba tudi v primeru, če ima skrajšano firmo, v določenih primerih uporabiti samo celotno firmo (1. in 3. odstavek 45. člena ZGD). Z listinami iz 1. in 3. odstavka 45. člena ZGD lahko najmanj enačimo vloge pred sodiščem in sodne odločbe. Zato bi morale tako stranke kot sodišča (vsaj v uvodih in izrekih) pri navajanju imen strank - družb - uporabiti njihovo celotno firmo.

Po imenu A EXPORT IMPORT bi se kot toženi stranki lahko prepoznali obe zgoraj imenovani družbi. Sklep o izvršbi je bil poslan na A, ugovor je vložila A p.o. (skrajšana firma za A, export-import, zastopanje, trgovina na debelo, trgovina na drobno, proizvodnja, servisi p.o.) torej družba - mati, ki je potem ves čas nastopala kot pravdna stranka, čeprav jo je tožeča stranka šele z vlogo dne 4.1.1996 imenovala s polno firmo, kot je vpisana v sodnem registru.

Najkasneje od 4.1.1996 ne more biti več sporno, kdo je pravdna stranka. Izrecno pa je po prekinitvi zaradi stečaja prevzel pravdni postopek stečajni upravitelj družbe - matere, ko je na narok dne 17.1.1994 poslal odvetnico s pooblastilom in žigom A d.o.o. - v stečaju. Procesno razmerje (194. člen ZPP) je v tem postopku nastalo le z družbo matico, v nobenem primeru pa ne s hčerko A EXPORT-IMPORT, podjetje za zunanjo in notranjo trgovino d.o.o., ki je s polno firmo ni označila nobena izmed strank, ki sploh ni sprejela sklepa o izvršbi niti zoper njega ugovarjala, dne 17.1.1994 pa sploh še ni bila v stečaju.

Družba - hči se je v postopku prvič pojavila šele na naroku dne 11.1.1996, oz. v vlogi z dne 24.10.1995, kateri je bilo priloženo pooblastilo st. upravitelja (istega kot pri matici) z datumom 21.10.1995. St. upravitelj je za zastopanje pooblastil odvetnico, ki je ves čas zastopala tudi matično družbo, kar je še dodatno zameglilo dejstva o toženi stranki.

Dodati pa je treba, da tudi tožeča stranka še vedno ne pozna pravilne skrajšane firme tožene stranke, saj v pritožbi kot njeno skrajšano ime navaja A export import d.o.o., namesto A d.o.o. Če je že sodišče kot toženo stranko štelo družbo - hčer, bi lahko ugotovilo le, ali da še ni prejela sklepa o izvršbi, ali pa da ga je prejela in da je postal pravnomočen, ker je ugovor vložila oseba, ki ni imela te pravice (A p.o. Maribor). Potem bi bila vsa nadaljna dejanja v tem postopku brezpredmetna. Poleg tega se je tudi zoper družbo - hčer začel stečajni postopek (po sklepu opr. št. St 20/94 z dne 1.6.94) in če bi pravdni postopek tekel zoper njo, bi se lahko nadaljeval le, če bi upnik prijavil terjatev v stečajnem postopku in če bi jo st. upravitelj prerekal. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se postopek proti družbi - hčeri (kar je bilo zmotno) nadaljuje, kljub temu pa je prezrlo, da bi bil za nadaljevanje potreben sklep stečajnega senata o napotitvi upnika na pravdo.

Iz teh razlogov zaključki sodišča prve stopnje, da je bila tožba, oz.

izvršilni predlog vložen zoper A EXPORT-IMPORT, podjetje za zunanjo in notranjo trgovino d.o.o., da je pri imenovanju tožene stranke s polno firmo šlo za subjektivno spremembo tožbe po 192. členu ZPP ter da je bil sklep o prekinitvi postopka napačen, niso pravilni.

Sodišče prve stopnje je torej na podlagi vlog v spisu in izjav udeležencev v postopku napačno identificiralo toženo stranko in zaradi tega tudi ni prebralo predloženih dokazov o obstoju terjatve.

Oboje predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je sodišče druge stopnje po III. odstavku 370. člena ZPP razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze o utemeljenosti terjatve, pri čemer bo kot toženo stranko moralo upoštevati družbo-mater, kot je bila imenovana v tožnikovi vlogi z dne 4.1.1996. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu III. odstavka 166. člena ZPP.