Jedro

Subjektivna in objektivna sprememba tožbenega zahtevka iz denarnega dajatvenega v ugotovitvenega z navedbo obstoja iste terjatve nima za posledico ponovne opredelitve vrednosti spornega predmeta zaradi preizkusa dovoljenosti revizije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku z ugotovitvijo, da tožnikova terjatev do zapuščine po starših pravdnih strank obstoji v znesku 353.468 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sojenja, torej od 22.6.2000 dalje do plačila, pri čemer znaša vrednost ugotovljene terjatve do vsakega od pokojnih staršev do 1/2. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka) in glede odločitve o pravdnih stroških (3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve pritožbe. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga, da ji sodišče ugodi. Dejanska vlaganja v stanovanjsko hišo v letih od 1973 do 1976 so bila v pretežnem delu v času sestave izvedenskega mnenja že v celoti amortizirana. Tožnik, ki je opravil vlaganja, je torej sam nosil breme celotne amortizacije. Če bi bilo sojeno v razumnem roku, bi bila ugotovljena amortizacija bistveno nižja, kar bi pomenilo, da bi bilo treba ugoditi višjemu delu tožbenega zahtevka. Sicer pa sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ker sta od ugotovljenega zneska priznali zamudne obresti le od sodbe sodišča prve stopnje dalje. Napačno je uporabljena določba 214. člena ZOR, odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka od 30.11.1997 dalje pa tudi ni obrazložena. Pravna prednika toženke sta bila od dneva tožnikove odselitve iz hiše nedobroverna. Imela sta koristi od njegovih vlaganj, zato bi bilo potrebno oceniti tudi prihranke. Bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP je bila storjena s tem, ko je bilo dopuščeno, da je med ogledom izvedenec zasliševal pričo. Po določbi 217. člena ZPP se namreč dokazi izvajajo na glavni obravnavi, priče pa lahko vabi le sodišče (237. in 238. člen ZPP). Ravnanje izvedenca vzbuja dvom o njegovi nepristranosti in predstavlja kršitev 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O pritožbenih navedbah glede teh kršitev, ki so vplivale na odločitev sodišča, pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča. Revizijsko sodišče je o navedeni reviziji že odločalo s sklepom z dne 10.4.2003, opr. št. II Ips 67/2003 in revizijo zavrglo z obrazložitvijo, da tožnik po subjektivni in objektivni spremembi tožbe ni navedel vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP), zaradi česar si pravice do revizije ni zagotovil. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, o kateri je Ustavno sodišče RS odločalo s svojim sklepom z dne 14.4.2005 opr. št. U P-478/03. Sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 67/2003 z dne 10.4.2003 je razveljavilo in zadevo revizijskemu sodišču vrnilo v novo odločanje. Ugotovilo je, da je odločitev v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Revizijsko sodišče je o stvari ponovno odločalo in ugotovilo, da je revizija dovoljena. Prvotno je sicer tožnik proti pravnima prednikoma toženke postavil dajatveni denarni zahtevek z navedbo zneska 2.955.060 SIT, pa je kasneje ta zahtevek spremenil po subjektivni in objektivni plati: namesto prvotnih tožencev je zahtevek uveljavil proti njuni pravni naslednici, dajatveni zahtevek pa je spremenil v ugotovitvenega s postavitvijo terjatve do zapuščine prvotnih tožencev v enakem znesku, kakor je bil prej postavljen proti njima. Vendar pa takšna subjektivna in objektivna sprememba tožbe ni imela za posledico dolžnosti ponovne opredelitve vrednosti spornega predmeta v skladu z določbo drugega odstavka 180. člena in drugega odstavka 44. člena ZPP. S stališča ocenitve ekonomskega pomena spora namreč ni prišlo do spremembe. Čeprav je obravnavani tožbeni zahtevek sedaj ugotovitvene narave, je denarni znesek ostal nespremenjen z navedbo zneska 2.955.060 SIT.

Revizija je torej dovoljena, ni pa utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To tudi pomeni, da je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji vezano na dejanske ugotovitve, sprejete v sodbah nižjih sodišč. V tej smeri pa je izpodbijana sodba zavzela obširno obrazloženo in določno stališče do pritožbenih trditev tožeče stranke o obsegu vlaganj v stanovanjsko hišo v času, ko je tožnik skupaj s starši v njej prebival. Po teh ugotovitvah je z dosojenim zneskom 353.468 SIT tožniku bilo priznano vse, "kar je uspel dokazati, da je res vložil v nepremičnino tožene stranke". Z drugačnimi trditvami revizija posega v ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto dokazno oceno, pri čemer sprejeto presojo komentira s "časovno odmaknjenostjo zadeve, ki je nastala zaradi počasnega dela sodišča, to pa je še dodatno onemogočilo dokazovanje dejanskih vlaganj". Glede na takšen obseg in vsebino revizijske trditvene podlage se revizijskemu sodišču ni bilo treba podrobneje ukvarjati s posameznimi denarnimi postavkami, ki sestavljajo dosojeni znesek. V okvir revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je tako mogoče uvrstiti le trditev, ki je bila postavljena že v pritožbi, da je tožnik sam nosil breme celotne amortizacije, ker je izvedenec amortizacijo obračunal na dan sestave mnenja, ko je bil pretežni del vlaganj že amortiziran. Izpodbijana sodba se je do navedene pritožbene trditve opredelila in jo kot netočno zavrnila. Ugotovila je, da iz izvedenskega poročila izvedenca A. Č. izhaja, da je bilo upoštevano, da je tožnik v podstrešnem stanovanju stanovanjske hiše svojih staršev prebival 17 let in da je bil v celoti upoštevan čas od tožnikovih vlaganj do njegove izselitve. Gre torej za upoštevanje amortizacije, ki je šla v breme tožnika. Strinjati se je mogoče s stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, da se pri investicijah v stanovanjsko stavbo ne poveča vrednost natanko za toliko, kot je bilo v investicije vloženo, pri čemer pa "vsakršna tožnikova vlaganja niso bila koristna tudi za njegove starše oziroma za sedanjo toženko".

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi. Pri vračilu je zato treba upoštevati določbo 214. člena ZOR o obsegu vrnitve. Sodišči nižjih stopenj nista ravnali napak, ko sta zamudne obresti od dosojenega zneska 353.468 SIT priznali za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, torej od ugotovitve tožnikove terjatve. Tožnik sam je v modifikaciji tožbenega zahtevka obrestni zahtevek postavil z začetkom od 30.11.1997 dalje, to pa pomeni, da se že v tožbeni trditveni podlagi ni skliceval na morebitno nepoštenost pridobitelja. Zato revizijskih navedb v tej smeri ni mogoče obravnavati in sicer ne glede na to, da je glede na specifičnost zadeve v razlogih sodb nižjih sodišč teza o morebitni nepoštenosti pridobiteljev obrazloženo zavrnjena. Stališče, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti le od dneva, ko je bila terjatev ugotovljena, ima podlago v dejstvu, ki sledi že iz tožbenega izhodišča, po katerem se vrednost pridobljene koristi (vlaganj) določa po obsegu, v katerem je do vlaganj prišlo in po njihovi dejanski vrednosti. Ne gre torej za tako imenovano čisto denarno terjatev, od katere bi mogle zamudne obresti teče od dneva njenega nastanka, temveč za tako imenovano nečisto denarno terjatev, pri kateri se vrednost koristi obračunava glede na razmere v času sodnega odločanja. Takšno pot je z revalorizacijo denarne terjatve ubrala sama tožeča stranka. Ugotovitev, po kateri zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, torej od 22.6.2000 dalje, torej ne nasprotuje določbi 214. člena ZOR. Vrednost koristi je namreč glede na podatke izvedenske cenitve sodišča prve stopnje opredelilo z merili v času sojenja, sodišče druge stopnje pa se je s takšnim stališčem utemeljeno strinjalo.

Z višino ugotovljene terjatve je neposredno povezana tudi revizijska trditev, po kateri naj bi postopek pri izdelavi izvedenskega mnenja zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vplival na končen izid pravde. V tej smeri revizija izrecno navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je po navedeni določbi postopkovna kršitev bistvene narave storjena tedaj, kadar je sodišče v nasprotju z določbami zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljeno razpolaganje strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Glede na razloge, ki naj bi podpirali opisano trditev, za takšno procesno kršitev nikakor ne gre: določba tretjega odstavka 3. člena ZPP se namreč nanaša na nepriznanje razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Očitno tožeča stranka v tej smeri obrazlaga svoje stališče z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, saj trdi, da naj bi ravnanje izvedenca, ki je v času ogleda na kraju samem dobival podatke od prič, bilo v nasprotju z določbami 217., 237. in 238. člena ZPP, to pa naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpodbijana sodba je očitek opisanih kršitev obravnavala (zadnji odstavek na 10. strani), pri čemer se je sklicevala na razloge, ki jih je o izvedenskem mnenju izvedenca A. Č. zapisalo sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na 8. strani). Obe sodišči sta torej mnenje izvedenca dokazno ocenili v skladu z določbo 8. člena ZPP, torej po načelu proste presoje dokazov. Pri tem so izvedenčeve ugotovitve in cenitve ocenjene tudi v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi, torej tudi z izpovedbami zaslišanih prič. Revizija torej v tej smeri - ne glede na to, da način izvedenčevega dela in postopek, ki ga je pri tem ubral, ni vplival na pravilnost in zakonitost odločitve - po svoji vsebini napada dejanske ugotovitve in dokazno oceno, kar pa na revizijski stopnji glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.