Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo, da pravnomočno potrjena prisilna poravnava ne vpliva na vtoževane terjatve, ker vpliva le na tiste, ki so zapadle v plačilo pred začetkom postopka prisilne poravnave (to pa ne velja za nobeno od vtoževanih terjatev). Takšna presoja sodišča prve stopnje je posledica zmotne uporabe materialnega prava. V 160. členu ZFPPIPP je namreč določeno, da pravnomočno potrjena prisilna poravnave učinkuje na terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: - toženi stranki se naloži, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek v višini 2.080,68 EUR; - ugotovi se, da tožena stranka tožeči stranki na dan začetka postopka prisilne poravnave dolguje znesek v višini 108,67 EUR in se ji naloži, da tožeči stranki do 11. 12. 2016 plača znesek v višini 58,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 136447/2013 z dne 30. 8. 2013 v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo 2.574,29 EUR in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), v veljavi pa je ohranilo 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo 2.189,35 EUR in v 3. odstavku izreka (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ji je bila onemogočena učinkovita obramba, ker tožeča stranka ni navedla nobenih pravno pomembnih dejstev v zvezi s podlago tožbenega zahtevka, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč podala konkretizirane trditve tako v zvezi s temeljem vtoževane terjatve, kot tudi v zvezi z njeno višino. V predlogu za izvršbo je določno (številčno) označila verodostojne listine, na podlagi katerih zahteva plačilo, navedla je datum, zapadlost in znesek, na katerega se glasijo, in jih priložila dopolnitvi tožbe (priloga A2-A4, A6, A10-17 spisa). V dopolnitvi tožbe je zatrjevala, da je toženo stranko oskrbovala s pitno vodo na naslovu Š. 134 (pravilno Š. 134a), kjer ima tožena stranka poslovne prostore. Izrecno se je sklicevala na priložene verodostojne listine, iz katerih so razvidna obračunska obdobja, zapadlost, številka odjemnega mesta, povprečna poraba, delilni ključi, porabljena količina vode, … Takšno sklicevanje je po prepričanju višjega sodišča dopustno, saj bi bila zahteva po povzemanju vseh teh podatkov v vlogo tožeče stranke neracionalna, poleg tega pa je tožeča stranka pojasnila način izračuna posameznih postavk (količina porabljene vode, odpadne vode, povprečna dnevna poraba, vzdrževalnina, števčnina, omrežnina). Nadalje je tožeča stranka v zvezi z računom št. 92014113 z dne 29. 10. 2014 (priloga A6 spisa) navedla, da se ta nanaša na pregled kanalizacijskega priključka, za kar je tožena stranka izdala naročilnico (priloga A5 spisa). V zvezi z računoma, ki se glasita na A. (priloga A3 in A4 spisa), pa je tožeča stranka pojasnila, da se nanašata na začasna gradbena priključka, za katera je tožena stranka dolžna plačati števčnino, vzdrževalnino in omrežnino.

6. Povzeta trditvena podlaga tožeče stranke je toženi stranki omogočala, da se konkretizirano opredeli do vtoževane terjatve, vendar tožena stranka tega ni storila, temveč je vseskozi vztrajala na stališču, da trditvena podlaga tožeče stranke ne zadošča (prim. list. št. 56 in 57 spisa). Pri tem pa sama ni podala nobenih trditev v zvezi s tem, katerih podatkov tožeča stranka ni navedla, pa bi jih morala, da bi toženi stranki omogočila konkretizirano obrambo. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da tožeča stranka sploh ni oblikovala tožbenega zahtevka in da iz vtoževane terjatve ni razvidno, na podlagi katerih računov je terjatev dokazana. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče pripominja, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi sploh ni zatrjevala, da se do vtoževane terjatve ne more opredeliti, temveč se je vsebinsko opredelila le do računov, ki so v predlogu za izvršbo navedeni pod št. 7, 8, 9, 11, 13, 16 in 18, in sicer, da za plačilo le-teh ni pasivno legitimirana (tožeča stranka je v tem delu umaknila tožbo), medtem ko se do ostalih računov, o katerih je sodišče odločilo z izpodbijano sodbo, sploh ni opredelila.

7. Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da na naslovu S. nima poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v trditveni podlagi neprecizno navedla, da se poslovni prostor tožene stranke nahaja na naslovu Š. saj se nahaja na naslovu S. Glede na to, da ima tožena stranka na tem naslovu poslovne prostore in da se vsi vtoževani računi glasijo na omenjeni naslov, je mogoče njeno zatrjevanje, da na naslovu Š. nima poslovnih prostorov (zamolči pa, da jih ima na naslovu S.), oceniti kot sprenevedanje.

8. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da se je z dnem 16. 4. 2012 nad njo začel postopek prisilne poravnave. Držijo njene pritožbene navedbe, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 potrjena prisilna poravnava z naslednjo vsebino: - delež plačila terjatev upnikov: 54 odstotkov, - rok za plačilo terjatev upnikov: štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave - terjatve upnikov v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo se ne obrestujejo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da pravnomočno potrjena prisilna poravnava ne vpliva na vtoževane terjatve, ker vpliva le na tiste, ki so zapadle v plačilo pred začetkom postopka prisilne poravnave (to pa ne velja za nobeno od vtoževanih terjatev). Takšna presoja sodišča prve stopnje je posledica zmotne uporabe materialnega prava, na kar višje sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. V 160. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP je namreč določeno, da pravnomočno potrjena prisilna poravnave učinkuje na terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. To pa sta terjatvi po računih št. 11579369 (priloga A10 spisa, ker se nanaša na obračunsko obdobje od 1. 4. 2012 do 15. 4. 2012) in št. 11579368 (priloga A3 spisa, ker se nanaša na obračunsko obdobje od 1. 4. 2012 do 15. 4. 2012). Za ti dve terjatvi potrjena prisilna poravnava učinkuje, zaradi česar je višje sodišče skladno z 217. členom ZFPPIPP ugotovilo obstoj teh dveh terjatev na dan začetka postopka prisilne poravnave in ju naložilo v plačilo toženi stranki skladno s predhodno navedenimi pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave.

9. Zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača znesek v višini 2.080,68 EUR. Poleg tega je ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki na dan začetka postopka prisilne poravnave poleg predhodno navedenega zneska, na katerega potrjena prisilna poravnava ne učinkuje, dolguje še znesek v višini 108,67 EUR, pri čemer ji je naložilo, da tožeči stranki do 11. 12. 2016 plača znesek v višini 58,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo (peta alineja 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

10. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu, zaradi katerega niso nastali nobeni dodatni stroški, v pretežnem delu pa z njo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).