Jedro

Za odločitev v zadevi ni pravno pomembna oblika poziva na popravo tožbe, temveč njegova vsebina, ki mora imeti vse sestavine, ki jih določa prvi odstavek 29. člena ZUS.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, razveljavi se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 167/2003-5 z dne 26.6.2003, in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožečih strank na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeči stranki z dopisom z dne 16.4.2003 pozvalo, da tožbo dopolnita v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZUS. Sodišče je stranki tudi pozvalo, da vložita ločene tožbe v upravnem sporu zoper različna sodišča v zadevah, ki jih navajata v tožbi, saj Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije ni tožena stranka v primerih zatrjevanja sojenja v nerazumnem roku, pač pa so to lahko posamezna sodišča. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki opozorilo, da morata navedene dopolnitve in popravke izvršiti v roku 15 dni od prejema dopisa, če pa v odmerjenem roku ne bosta odpravili pomanjkljivost tožbe in je sodišče zaradi tega ne bo moglo obravnavati, jo bo v skladu z 2. odstavkom 29. člena ZUS s sklepom zavrglo. Tožeči stranki sta tožbo dopolnili tako, da sta predlagali, da se šteje, da je tožena stranka kot pravna oseba Republika Slovenija in ne Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, ki ni pravna oseba. Posamezna sodišča so dolžna skrbeti za odločanje brez nepotrebnega odlašanja. Kljub izrecnemu pozivu sodišča, da je treba vložiti v opisanih zadevah tožbe zoper posamezna sodišča, tožeči stranki nista tožbe ustrezno popravili, zato jo je bilo treba v skladu z 2. odstavkom 29. člena ZUS zavreči. Tožeči stranki vlagata pritožbo zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagata, da vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče v celoti ugodi pritožbi tožečih strank in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se tožba ne zavrže, kakor da tudi v celoti ugodi njuni tožbi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega in prvostopenjskega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do plačila oziroma podredno, da napadeni sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije razveljavi ter zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navajata, da izpodbijani sklep nima razlogov. Menita, da je njuna tožba z dne 27.3.2003 popolna, razumljiva, sklepčna in sposobna obravnavanja. Kljub temu sta dne 19.5.2003 dopolnili tožbo na poziv prvostopenjskega sodišča, saj je njun izrecni namen in cilj korektno sodelovati s sodiščem. Prvostopenjsko sodišče je bilo dolžno izdati ustrezen sklep, v katerem bi moralo tožečima strankama konkretno naložiti določeno obveznost v smeri ustrezne poprave in dopolnitve. Le pavšalen poziv oziroma dopis z dne 16.4.2003 zagotovo ne predstavlja ničesar, še manj pa konkretno zavezo tožečima strankama. Ob vložitvi tožbe sta tožeči stranki v celoti spoštovali in upoštevali določbe ZUS. Konkretno sta navedli vsebino dejanja in ga krajevno ter časovno tudi objektivno sprejemljivo opredelili.

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije v odgovoru na pritožbo, ki mu je bila vročena, navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da Ministrstvo za pravosodje ni tožena stranka v primerih zatrjevanja sojenja v nerazumnem roku, pač pa so to lahko posamezna sodišča. Nadalje je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da so za odločanje brez nepotrebnega odlašanja dolžna skrbeti posamezna sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank zavrne.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

ZUS v 29. členu ne določa, da mora sodišče naložiti tožniku odpravo pomanjkljivosti tožbe s sklepom. Zato ugovor tožeče stranke, da je bilo sodišče dolžno izdati ustrezen sklep, s katerim bi ji naložilo popravo tožbe, ni utemeljen. Za odločitev v zadevi ni pravno pomembna oblika poziva na popravo tožbe, temveč njegova vsebina, ki mora imeti vse sestavine, ki jih določa 1. odstavek 29. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je utemeljen ugovor, da poziv sodišča prve stopnje z dne 16.4.2003 ni imel pravilne vsebine.

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da so tožene stranke v primerih zatrjevanja sojenja v nerazumnem roku posamezna sodišča, na kar je tudi opozorilo v svojem pozivu tožečo stranko. Po določbi 3. odstavka 18. člena ZUS je namreč toženec lahko državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija. Ker pa je poziv sodišča z dne 16.4.2003 vseboval poziv tožeči stranki, naj vloži tožbe zoper posamezna sodišča (torej zoper več toženih strank), hkrati pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo v istem pozivu na določbo 33. člena ZUS, ki ureja primer, ko gre za enega toženca, je po presoji pritožbenega sodišča takšen poziv nejasen in sam s seboj v nasprotju. Zato je v tem delu ugovor tožeče stranke, ki se sklicuje na nejasnost poziva, utemeljen. Zaradi nejasnega poziva pa tudi tožba ni mogla biti ustrezno popravljena. Ker je ta kršitev določbe 29. člena ZUS vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena v zvezi z 68. členom ZUS). Navedene pomanjkljivosti bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti v ponovnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka v zvezi z vloženo pritožbo se v skladu s 3. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS pridrži za končno odločbo.