Jedro

Po ugotovitvi, da se tožnikovo pričakovanje, ki je bilo za izročitev darila odločilno, ni uresničilo, je sodišče pravilno odločilo, da je toženka dolžna prejeti znesek vrniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.128.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2000 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zavrnilo je pritožbene očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Izhajalo je iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik toženki izročil denar z namenom, da bosta skupaj živela, kar pa se ni uresničilo. Ker je bil nagib tako pomemben, da brez njega darila ne bi bilo, je postal sestavni del pogodbene podlage. Potem, ko je podlaga odpadla, je pogodba prenehala veljati in ima zato tožnik pravico zahtevati vrnitev danega. Za temelj vrnitvene obveznosti toženke je opredelilo odpadlo pravno podlago tožnikovega darila.

3. Toženka v reviziji uveljavlja vse razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Sodbi ne pojasnita, iz katerih dejstev naj bi izhajalo, da je tožnik toženki izročil kakršenkoli denar. Tožnik ne razpolaga z nobeno listino, priče so povedale le to, kar jim je povedal tožnik, toženka pa je prejem denarja zanikala. Sodišče ne pojasni, iz česa naj bi izhajalo, da je toženka vzdrževala stike s tožnikom zaradi lastne koristi. Hipoteze o izročitvi denarja ob toženkinem rojstnem dnevu so brez podlage v dokaznem postopku. Da je sodišče nezakonito skušalo zapolniti vrzel v dokaznem postopku, pa kaže navedba, da naj bi mu nudilo pravno varstvo predvsem zato, ker naj bi bil v finančni stiski. Napačna je tudi materialnopravna podlaga izpodbijane sodbe. Ker je tožnik nedvomno pričakoval nasprotne koristi v obliki skupnega življenja ali vsaj spolnih prestacij, je jasno, da ne more biti govora o darilni pogodbi. Sodišče pride samo s seboj v nasprotje, ko najprej trdi, da je šlo za darilo, kasneje pa, da je tožnik denar izročal kot plačilo za toženkine storitve, toženka pa naj bi to celo vedela. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bil tožnikov nagib, tj. dajanje denarja z namenom pridobitve ljubezni in spolnih uslug, nedopusten in nato oceniti, ali je vplival na odločitev za sklenitev pogodbe. Nadalje sodišči nista navedli, iz katerih okoliščin naj bi izhajalo, da je toženka za tožnikov nagib vedela. Ker toženka ni vedela, kaj tožnik od nje sploh hoče, dokler ni zoper njo storil kaznivega dejanja, bi ji bilo vrnitev denarja mogoče kvečjemu naložiti od vložitve tožbe dalje. Toženka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Večji del revizije je namenjen nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga izpodbijani sodbi, in sicer na eni strani z oporekanjem ugotovitvi, da je tožnik toženki izročil 1.128.000 SIT, na drugi strani pa z utemeljevanjem procesnih in materialnopravnih kršitev z dejstvi, ki niso bila ugotovljena v postopku, marveč so bila oziroma so del toženkinih navedb. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče v presojo teh navedb ni spuščalo.

7. Pri presoji pravne narave izročitve denarnega zneska je sodišče druge stopnje izhajalo iz tožnikovih navedb, da so bili vsi dani zneski mišljeni kot darilo in da so bili dani z namenom, da bosta pravdni stranki skupaj živeli, kar pa se ni uresničilo, in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel namena denarja dati "kar tako", marveč je v zameno pričakoval toženkino ljubezen in skupno življenje. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče druge stopnje pravilno sklenilo, da je šlo za darilno pogodbo in da so tožnikova pričakovanja predstavljala (odločilen) nagib za sklenitev pogodbe (in ne za dogovor pravdnih strank, po katerem bi se vsaka od strank zavezala nekaj dati oziroma storiti).

8. Revizijsko stališče o nedopustnem nagibu nima podlage v dejanskih ugotovitvah izpodbijanih sodb. Pričakovanje toženkine naklonjenosti in vzpostavitve skupnega življenja samo po sebi ni nič nedopustnega.

9. Po ugotovitvi, da se tožnikovo pričakovanje, ki je bilo za izročitev darila odločilno, ni uresničilo, je sodišče pravilno odločilo, da je toženka dolžna prejeti znesek vrniti. Po ustaljeni sodni praksi, ki ima oporo v pravnem mnenju Vrhovnega sodišča,(1) odločilen nagib pri darilni pogodbi, se pravi nagib, ki je tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo, postane del pravne podlage take pogodbe. Ker posla brez podlage ni (prvi odstavek 51. člena ZOR), obstoječ posel preneha veljati, če je zaradi pozneje nastalih okoliščin pogodbena podlaga odpadla. V posledici takega stanja morata stranki prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost prejetega (četrti odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR).(2)

10. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o neobrazloženosti ugotovitve, da je toženka za tožnikov nagib vedela. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da "je prepričano, da je bil toženki tožnikov motiv jasen, ne glede na to, kako '(ne)realno' je bilo njegovo pričakovanje glede na njene občutke in namen". To stališče je oprlo na toženkino izpovedbo o negativnih občutkih, ki jih je gojila do tožnika, na podlagi česar je sklenilo, da je znanstvo z njim vzdrževala zato, ker je imela od tega korist. Te ugotovitve predstavljajo ustrezno podlago za odločitev o teku zamudnih obresti od izročitve denarja – in ne šele od vložitve tožbe (214. člen ZOR).

11. Ker niti razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 21. 22. 12. 1987. Op. št. (2): Tako npr. sodbi II Ips 611/2000 z dne 5. 7. 2001 in II Ips 516/2006 z dne 14. 9. 2006.