Jedro

Tožnik je bil neprekinjeno v bolniškem staležu od 14. 10. 2014 ter mu je za leto 2014 ostalo 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. To pomeni, da je tožnik v letu 2014 že ravnal v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 ter izrabil dva tedna letnega dopusta, zato bi lahko preostanek letnega dopusta v dogovoru s toženo stranko izrabil do 30. junija naslednjega leta in tega dopusta ni bil dolžan izrabiti v letu 2014. To posledično pomeni, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved je bila podana dne 19. 11. 2014) ni bilo predvidljivo oziroma, da tožnik ni mogel predvideti, da dopusta ne bo mogel izkoristiti do konca koledarskega leta oziroma do 30. junija naslednjega leta. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v točki I izreka v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja in na vse pravice iz delovnega razmerja do datuma prenehanja delovnega razmerja in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - delno spremeni v točki II izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati znesek 586,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, višji toženi zahtevek (za plačilo bruto nadomestila za neizrabljen letni dopust tožeči stranki), pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje delovnega razmerja (tožeče stranke pri toženi stranki) do 15. 1. 2015 in do tega dne tožeči stranki priznalo delovno dobo ter vse pravice iz delovnega razmerja (prvi odstavek točke I izreka), kar je zahteval tožnik več ali drugače (obstoj delovnega razmerja od 16. 1. 2015 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in plačilo denarnega povračila v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izplačati (pravilno: obračunati) znesek 586,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 2.591,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu točke I in točki III izreka spremeni tako, da samo odloči o tem, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in o stroških postopka, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju, potem ko je bila prvotna sodba razveljavljena s sklepom opr. št. Pdp 932/2015, ugotovilo, da je delovno razmerje trajalo do 15. 1. 2015 in tožniku do tega dne priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je napačna in temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava in kršitvi določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi se odpovedni rok iztekel dne 21. 12. 2014, če tožnik tega dne ne bi bil v bolniškem staležu. Sklicuje se na odločbo ZZZS z dne 5. 12. 2014, iz katere izhaja, da je bolniški stalež trajal do 15. 1. 2015. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 šteti, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo z dnem, ko bi se moral vrniti na delo in ugotovilo, da je to bilo dne 16. 1. 2015. V nadaljevanju sodišče prve stopnje navede, da je tako ravnala tudi tožena stranka, ko je tožnika s tem dnem odjavila iz zavarovanja. Pritožba navaja, da iz citirane odločbe ZZZS z dne 5. 12. 2014 izhaja, da je bolniški stalež odprt tudi po 15. 1. 2014, saj je v primeru zaključenega staleža iz izreka odločbe ZZZS razvidno, kateri je prvi dan, ko je zavarovanec spet zmožen za delo. Tožnik je v zvezi s svojim bolniškim staležem v dopolnitvi tožbe, ko je izpodbijal še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med drugim navedel, da je dne 22. 1. 2015 s strani ZZZS prejel odločbo št. ... z dne 21. 1. 2015, s katero je imenovani zdravnik ZZZS odločil, da je še nadalje, od 16. 1. 2015 do 12. 2. 2015, začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. To odločbo je tudi vložil v spis. Izdana odločba potrjuje trditve tožnika, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja po prejemu potrdila o vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dne 21. 1. 2015 je tožnik še bil vključen v obvezno zavarovanje, saj v nasprotnem primeru ZZZS ne bi izdal takšne odločbe. Sodišče teh navedb in predložene odločbe pri odločitvi o trajanju delovnega razmerja ni upoštevalo. Bolniški stalež tožnika je bil torej še pred odjavo iz obveznih zavarovanj, podaljšan še za čas od 16. 1. 2015 do 12. 2. 2015. Še do dne 23. 1. 2015 je imel tožnik rehabilitacijo in 12. 2. 2015 je bil na pregledu pri psihiatru. Da je bil tožnik zaradi psihiatrične obravnave začasno nezmožen za delo, je razvidno tudi iz obrazložitve odločbe ZZZS z dne 21. 1. 2015. Tožnik bi bil zaradi prilagajanja medikamentozni terapiji v bolniški do 24. 4. 2016, ko je psihiatrinja določila naslednji pregled. V posledici nezakonitega ravnanja je ZZZS dne 23. 2. 2015 tožniku izdal odločbo št. ..., s katero je za nazaj tožniku skrajšal stalež, saj ga zaradi prenehanja delovnega razmerja na podlagi takrat nezakonite izredne odpovedi ni več mogel, niti smel podaljšati. Tožniku je priznal denarno nadomestilo zaradi začasne zadržanosti še do dne 16. 2. 2015, to je še za čas 30 dni po prekinitvi delovnega razmerja, saj denarno nadomestilo v primeru, da zavarovancu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato je nesporno, da 15. 1. 2015 stalež še ni bil zaključen. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati najmanj dejstva, ki izhajajo iz zgoraj citiranih odločb oziroma izvida psihiatrične klinike z dne 18. 2. 2015, če ne že v popolnosti tudi načela „in favorem laboratoris“ ter upoštevajoč tretji odstavek 116. člena ZDR-1 odločiti, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, to je dne 19. 6. 2015, saj je obstajala realna verjetnost, da bi bil tožnik ves ta čas v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje ni odločilo o pritožbenih stroških, ki tožniku pripadajo na podlagi sodbe in sklepa opr. št. Pdp 932/2015. Zgolj splošno je zapisalo, da je v preostalem priglašene stroške zavrnilo, ker niso bili priglašeni v skladu z ZOdvT. Zato se iz previdnosti pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Prav tako bi mu moralo sodišče prve stopnje ponovno prisoditi tudi nagrado za nov postopek, saj le-ta ni zajeta v prvotni nagradi, kot je to brez navedbe pravne podlage zapisalo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del točke II izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži, da ji povrne stroške pritožbenega postopka. Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 586,64 EUR ter da tožniku plača stroške postopka. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju, za razliko od odločitve v prvotnem postopku, zahtevku ugodilo in svoje stališče povsem spremenilo, čeprav tožnik svojih navedb in dokaznih predlogov ni dopolnil ali razširil. Tudi sodišče samo dokaznega postopka v tej smeri ni v ničemer dopolnilo. Toženi stranki ni jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje ob enakih navedbah in dokazih prišlo do povsem drugega dejanskega zaključka in posledično sprejelo drugačno odločitev. Kot edini razlog za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka je navedlo dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu do prenehanja delovnega razmerja. Izključno na osnovi tega dejstva je presodilo, da tožniku pripada nadomestilo zaradi nemožnosti koriščenja letnega dopusta. Takšno stališče pa je po prepričanju tožene stranke napačno, saj nima podlage ne v zakonu ne v sodni praksi. Direktiva o delovnem času v 7. členu določa zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta. Delavcu izjemoma pripada nadomestilo ob prenehanju delovnega razmerja, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti delovnega razmerja do izteka pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je torej, ali je delavec imel dejansko možnost izkoristiti pravico do letnega dopusta, pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi, ali je bilo tožniku res objektivno preprečeno, da bi izkoristil letni dopust ter tudi, ali je zanj zaprosil, pa mu delodajalec tega ni odobril. S temi vprašanji se sploh ni ukvarjalo, poleg tega tožnik takšnih navedb ni podal. Bolniški stalež ni nujno vedno tisti objektivni in nepredvidljivi vzrok za nezmožnost koriščenja dopusta, ki bi avtomatično utemeljeval pravico do nadomestila. Posledično je tudi napačna odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče prve stopnje v primeru zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka moralo stroške prisoditi toženi stranki in ne obratno.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, prerekal navedbe iz pritožbe ter predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP), preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, vendar glede trajanja bolniškega staleža v smislu 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl; ZDR-1) ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato posledično ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Glede plačila denarnega nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta pa je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je glede obračuna in izplačila nadomestila deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1385/2014 z dne 1. 6. 2015 ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 nezakonita, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku predložiti plačilno listo za mesec januar 2015, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati in izplačati še del plače za čas od marca 2015 do januarja 2015 v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. v mesecu za pretekli mesec; obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 806,00 EUR in tožniku plačati stroške za službena potovanja v neto znesku 1.106,24 EUR. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 11. 2014 nezakonita, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in do tega dne priznanje delovne dobe ter vseh pravic iz delovnega razmerja, za plačilo denarnega povračila v znesku 11.000,00 EUR v skladu s 118. členom ZDR-1, predložitev plačilnih list za meseca avgust 2014 in september 2014 ter izplačilo zneska 586,64 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.902,78 EUR.

Po pritožbi tožeče in tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 932/2015 z dne 14. 4. 2016 odločilo, da se pritožbama delno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki XII, IX in X točki izreka in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pritožbi zavrnilo in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Predmet odločanja v ponovnem sojenju je bilo torej glede na odločitev sodišča druge stopnje odločanje o datumu prenehanja delovnega razmerja tožniku po 7. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter s tem v zvezi priznanje pravic iz delovnega razmerja do datuma prenehanja, odločitev o plačilu denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 in odločitev o plačilu nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta ter ponovna odločitev o stroških postopka.

9. Sodišče prve stopnje je sicer s skopimi razlogi ugotovilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu do dneva prenehanja delovnega razmerja, zato je zavzelo stališče, da ni mogel izkoristiti letnega dopusta. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki temelji na odločitvah sodišča Evropske skupnosti v združenih zadevah C 350/06 in C 520/06 (Gerhard Schulz - Hoff in Stringer), je delavec upravičen do povračila denarnega nadomestila, če ne more izvršiti pravice do letnega dopusta. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba 166. člen ZDR (sedaj 164. člen ZDR-1) razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Zahteva se, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS npr. zavzelo v zadevi VIII Ips 107/2011 glede takrat veljavnega 166. člena ZDR). Bistveno je, da je bil tožnik po neprerekanih navedbah neprekinjeno v bolniškem staležu od 14. 10. 2014 v bolniškem staležu ter da mu je za leto 2014 ostalo 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. To dejstvo v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da je tožnik v letu 2014 že ravnal v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 ter izrabil dva tedna letnega dopusta, zato bi lahko preostanek letnega dopusta v dogovoru s toženo stranko izrabil do 30. junija naslednjega leta in tega dopusta ni bil dolžan izrabiti v letu 2014. To posledično pomeni, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved je bila podana dne 19. 11. 2014) ni bilo predvidljivo oziroma, da tožnik ni mogel predvideti, da dopusta ne bo mogel izkoristiti do konca koledarskega leta oziroma do 30. junija naslednjega leta. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, pri čemer je pravilno upoštevalo višino tožnikove plače oziroma vrednost dnevne postavke (73,33 EUR) ter ta znesek upoštevalo za 8 neizrabljenih dni letnega dopusta.

10. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilnosti uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačati znesek 586,64 EUR, torej da je dolžna izplačati bruto znesek. Takšna odločitev ni pravilna. Gre namreč za dohodek iz delovnega razmerja, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZDoh-2), ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZPSV), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). Ker tožnik ni upravičen do bruto zneska, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo bruto zneska (5. točka 358 člena ZPP), v preostalem, glede odvoda davka in prispevkov ter izplačila neto zneska nadomestila, pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, saj je tožniku delovno razmerje lahko prenehalo le v skladu s 116. členom ZDR-1, torej takrat, ko mu je bil po izteku odpovednega roka zaključen bolniški stalež. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pritožba tožnika nima razlogov, ker pa se tožnik pritožuje zoper celotni zavrnilni del sodbe, pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava zaključuje, da pritožba v tem delu ni utemeljena.

12. V zvezi z ugotovitvijo datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da bolniški stalež ni bil zaključen dne 15. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je takšno stališče zavzelo zgolj na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ... z dne 5. 12. 2014 (A5), ki določa, da je tožnik od 13. 11. 2014 do 15. 1. 2015 začasno nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, čeprav je tožnik že tekom postopka pravočasno navajal, da mu je bila z odločbo ZZZS z dne 21. 1. 2015 (A14) začasna nezmožnost priznana do 12. 2. 2015, iz podatkov v spisu pa je nadalje tudi razvidno, da je bilo z odločbo ZZZS z dne 23. 2. 2015 (A24) odločeno, da je začasno nezmožen za delo od 13. 2. 2015 do 16. 2. 2015. S tem dnem je bila začasna nezmožnost po doslej znanih podatkih zaključena. Niti tožnik niti tožena stranka navedenih odločb nista izpodbijala v socialnem sporu, oziroma tega ne navajata, zato so te odločbe relevantne za ugotovitev, da je bil tožnik najmanj do 16. 2. 2015 v bolniškem staležu. Zato je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznala delovno razmerje samo do 15. 1. 2015. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter razveljavilo del odločitve, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja v smislu 116. člena ZDR-1 ter čas oziroma obdobje, ko se tožniku priznajo vse pravice iz delovnega razmerja. V tem obsegu je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. člena ZPP, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločitev opreti na celotno listinsko dokumentacijo v spisu, zato v nobenem primeru ne bo moglo odločiti, da je tožniku po 116. členu ZDR-1 delovno razmerje prenehalo 15. 1. 2015. 13. Pritožbeno sodišče je tudi razveljavilo odločitev o stroških postopka, saj bo o njih sodišče prve stopnje moralo odločiti takrat, ko bo znan uspeh strank v postopku.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.