Jedro

Ni sporno, da je tožnik 13. 3. 2025 umaknil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da je bil istega dne predan Republiki Hrvaški. S tem dejanjem je izpodbijani sklep prenehal učinkovati, zato si tožnik svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa tožnik (po pooblaščenki) ni navedel.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožniku omejila gibanje zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni od 7. 3. 2025 od 17.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 7. 6. 2025 do 17.15 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik 7. 3. 2025 na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Novo mesto (v nadaljevanju PP) izrazil namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Navedeni organ je toženo stranko istega dne obvestil, da je bil tožnik na območju Italijanske republike obravnavan zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom, saj je ta država zoper tožnika v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS) razpisala ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja z veljavnostjo od 7. 11. 2024 do 7. 11. 2027, in sicer zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom na podlagi 24. in 25. člena Uredbe EU 2018/1861 Evropskega parlamenta in sveta z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi SIS na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006 (v nadaljevanju Uredba 2018/1861).

3.V nadaljevanju tožena stranka povzema vsebino zapisnika o omejitvi gibanja z dne 7. 3. 2025. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je Sirsko arabsko republiko zapustil leta 2015. V Republiki Turčiji je živel od leta 2015 do leta 2023, ko se je odločil, da bo odšel v Evropo. Vanjo je vstopil preko Republike Bolgarije, nato je bil v Republiki Srbiji, Bosni in Hercegovini, Republiki Hrvaški in Republiki Sloveniji. Do Zvezne republike Nemčije je odpotoval preko Italijanske republike in Švicarske konfederacije. Zvezna republika Nemčija ga je nato v dublinskem postopku vrnila v Republiko Hrvaško, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in pred približno mesecem in pol prejel negativno odločbo, zoper katero je bila njegova pritožba zavrnjena. Zato se je odločil, da bo prišel v Republiko Slovenijo in tu ponovno poskusil zaprositi za mednarodno zaščito. V Republiki Bolgariji so mu policisti na silo odvzeli prstne odtise, to državo je zapustil, ker je bil namenjen k stricu v Zvezno republiko Nemčijo in ker mu Republika Bolgarija ni bila všeč zaradi grdega obnašanja policistov.

4.Tožnik je nikalno odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali je bil kdaj obravnavan zaradi kaznivega dejanja. Uradna oseba ga je nato seznanila z obvestilom, da je Italijanska republika zoper njega v evidenci SIS razpisala navedeni ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja ter da je PP zato dala pobudo za izrek obravnavanega ukrepa omejitve gibanja. Tožnik je zanikal, da bi bil zoper njega razpisan navedeni ukrep. Pojasnil je, da je prvič odšel do Zvezne republike Nemčije preko Italijanske republike z vlakom in da ga na poti ni prijela policija, ki je ni niti srečal. Skozi Italijansko republiko je odšel normalno, zato je bil zelo presenečen nad tem, kar mu je uradna oseba povedala in ni razumel, zakaj so Italijanski policisti to napisali. Ne ve, kaj je to, kar piše in da v Italijanski republiki nikoli ni živel, ampak jo je samo prečkal. V Zvezni republiki Nemčiji je prav tako dal prstne odtise, vendar mu takrat niso ničesar povedali o tem; tako je bilo tudi v Republiki Hrvaški. Republiko Hrvaško je zapustil 7. 1. 2024, prišel v Republiko Slovenijo in tukaj ostal štiri dni. Ko jo je zapustil, je odšel z vlakom preko Italijanske republike in se vozil en dan. V Zvezno republiko Nemčijo je vstopil 17. 1. 2024. Potuje skupaj z bratom B. B. Republika Slovenija je prva država, v katero je vstopil po zapustitvi Republike Hrvaške. Glede evidence SIS je tožnik povedal, da je takrat iz Republike Slovenije odšel zvečer in prišel na železniško postajo v Trstu, kjer je nato kupil vozovnico za vlak proti Benetkam. Tam je kupil novo vozovnico za vlak proti Milanu in nato še enkrat karto do Züricha v Švicarski konfederaciji. Železniških postaj ni zapuščal in ni odhajal v mesta. Če bi ga tam prijela policija, bi to povedal uradni osebi, ker nima razloga, da bi lagal, saj je tudi v Zvezni republiki Nemčiji živel osem mesecev, pa ga nikoli niso aretirali, živel je brez težav. Včasih je obiskal strica, vendar je živel v azilnem domu, ker je moral tam počakati na konec postopka. V Zvezni republiki Nemčiji je dobil odločbo, s katero so ga vrnili v Republiko Hrvaško, kjer je bil nastanjen v kampu skupaj z bratom, tako kot v vseh ostalih državah. Tam sta bila z bratom za kratek čas nastanjena tudi v zaprtem kampu v Republiki Hrvaški, nato sta bila prestavljena v odprt kamp. Tožnik ne ve, zakaj sta bila z bratom nastanjena v zaprti kamp, ve samo, da so ju tja pripeljali z letališča. Tam sta ostala najprej mesec dni, nato so jima bivanje v zaprtem kampu podaljšali na tri mesece in ju po koncu prestavili v odprti kamp.

5.Nato je tožena stranka tožniku pojasnila, da se je za izrek obravnavanega ukrepa odločila zaradi ugotovitve, da je bil zoper njega v evidenci SIS razpisan navedeni ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom. Tožnik je izjavil, da je nedolžen in da razume, kar mu je bilo povedano.

6.Glede na navedeno po presoji tožene stranke tožnik predstavlja grožnjo varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ter tveganje za osebno in premoženjsko varnost. Tožnik je ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja sicer zanikal, da je bil zoper njega razpisan ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja. Tožena stranka dopušča možnost, da tožnik ni bil seznanjen z razpisanim ukrepom, saj je bil, kot trdi, v več evropskih državah in je Italijansko republiko v enem dnevu le prečkal. Ne glede na to pa je treba upoštevati dejstvo obstoja navedenega razpisa v evidenci SIS.

7.Ob takih okoliščinah je tožnikovo ravnanje nepredvidljivo, zato ni primeren izrek ukrepa obveznega zadrževanja v azilnem domu, saj je tam nastanjeno izredno veliko število oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov. Tožnik glede na razpisan ukrep potrebuje stalen policijski nadzor, kar pa je mogoče zagotoviti le v Centru za tujce. Poleg tega obstaja več okoliščin, ki v skladu s 84.a členom ZMZ-1 kažejo na nevarnost pobega. Tožnik je namreč že samovoljno zapustil Republiko Slovenijo (druga alineja), je predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članici Evropske unije in jo kasneje zapustil (tretja alineja) in je vstopil v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedo vstopa (sedma alineja). Vse navedeno še toliko bolj kaže na potrebo, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, saj bi si s pobegom zagotovil nenadzorovano gibanje tako na ozemlju Republike Slovenije kot tudi drugih držav članic Evropske unije, kar bi bilo glede na razpisan ukrep nedopustno in nevarno.

8.V zvezi s tem tožena stranka še opozarja, da v azilnem domu naloge varovanja izvaja majhno število varnostnikov. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. S povzemanjem 45. člena ZZasV-1, ki določa ukrepe varnostnika1, in 51. člena2 tega zakona tožena stranka ugotavlja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, da bi bilo možno policijsko posredovanje. Tožnik tako lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Glede na dolgoletne izkušnje in statistike je tožena stranka ugotovila, da ukrep pridržanja na območje azilnega doma ni učinkovit za begosumne prosilce, saj je večina pridržanih oseb to območje samovoljno zapustila preko kovinske ograje ob odsotnosti varnostnika ali skozi glavni vhod. V obravnavani zadevi, ko je glede na razpisan ukrep treba sklepati, da tožnik predstavlja nevarnost za državo, ljudi in premoženje, je kakršenkoli ukrep, ki mu omogoča, da ga z lahkoto krši in si tako omogoči nenadzorovano gibanje, neprimeren in neučinkovit.

Tožbene navedbe

9.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno skrajšanje trajanja ukrepa.

10.Iz tožbenih navedb je razvidno, da se tožena stranka sklicuje na begosumnost tožnika, čeprav dejansko stanje zadeve ne temelji na tej pravni podlagi. Bistven je namreč izpis iz SIS, ki ga tožena stranka tožniku ni predložila na vpogled. Zato je bil kršena tožnikova pravica do izjave. Poleg tega iz upravnega spisa ne izhaja, da je bil tožnik v Italiji v kakršnemkoli postopku. Tudi zato, ker tožniku ni bila vročena odločba, ki je podlaga za vpis v SIS in odločba o vpisu v ta sistem, je kršena njegova pravica do izjave. Z očitano kršitvijo je bil tožnik seznanjen šele v tem postopku. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker ne tožnik ne tolmač nista podpisala registracijskega lista.

11.V nadaljevanju tožnik trdi, da ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu in da ni sorazmerno trajanje ukrepa, saj je tožnik hudo bolan (ima garje). Zato tožnik, če izpodbijani sklep ne bo odpravljen, predlaga opravo nadzora nad izvajanjem ukrepa.

12.Iz tožbenih navedb je še razvidno, da tožnik noče pobegniti, kar bi moralo sodišče presojati ob upoštevanju tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države. Tožena stranka pri sklicevanju na drugo, tretjo in peto alinejo ni presojala sorazmernosti ukrepa z vidika tožnikovih osebnih okoliščin. Ugotovitev, da je tožnik v preteklosti večkrat zapustil azilni dom, ne zadošča za oceno o njegovi begosumnosti. Ni jasna pravna podlaga za stališče iz "UZ" z dne 11. 3. 2025.

13.V zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da bo zaradi svojega zdravstvenega stanja v Centru za tujce utrpel "težko nepopravljivo škodo". Odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ne bi prizadela javne koristi, še posebej zato, ker je tožnik bolan in nima moči, da bi kam šel.

Odgovor na tožbo

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Med drugim izpostavlja, da je tožnik 13. 3. 2025 umaknil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Zato ga je Policijska postaja za izravnalne ukrepe istega dne predala hrvaškim varnostnim organom. Ob takih okoliščinah tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba ni dovoljena.

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožnikova pooblaščenka je sodišču 17. 3. 2025 posredovala elektronsko sporočilo vodje Centra za tujce, da je tožnik odstopil od namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, da je s tem njegova nastanitev v Centru za tujce prenehala in da je bil istega dne predan pristojnim hrvaškim organom. Tožnikovi pooblaščenki je sodišče dalo možnost izjave glede elektronskega sporočila z dne 14. 3. 2025, ki ji ga je posredovalo 17. 3. 2025 in iz katerega je prav tako razvidno, da tožnik ni več nastanjen v Centru za tujce,3 pri čemer te trditve izhajajo tudi iz odgovora na tožbo. Tožnikova pooblaščenka ni nasprotovala navedenemu procesnemu dejanskemu stanju.

Glede na navedeno v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik 13. 3. 2025 umaknil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da je bil istega dne predan Republiki Hrvaški. S tem dejanjem je izpodbijani sklep prenehal učinkovati, zato si tožnik svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa tožnik (po pooblaščenki) ni navedel. Zato sodišče ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu.

K II. točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

Tožnik je zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. Zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po vložitvi tožbe, vse do pravnomočne odločitve o tožbi. V skladu z ustaljeno sodno prakso4 je formalni pogoj za izdajo začasne odredbe vložena tožba, ki je dopustna. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba je procesna ovira za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo. Zato je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1 Ta določa ukrepe varnostnika in sicer: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa in izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje v primeru, če gre za ogrožanje življenja, osebne varnosti, premoženja, kršenja javnega reda in miru na varovanem območju.

2 Ta določa, da sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu z varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage.

3 Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

4 Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 337/2007 z dne 28. 3. 2007, I Up 428/2007 z dne 14. 6. 2007, I Up 556/2007 z dne 20. 9. 2007, I Up 131/2017, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, II Up 136/2022 z dne 18. 7. 2022 itd.