Jedro

Tožena stranka v primeru tožnice ni kršila pravice zagovora iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožnica je zaradi bolniškega staleža želela preložiti datum predvidenega zagovora na kasnejši termin, čemur pa tožena stranka upravičeno ni sledila, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR preprečila možnost pravočasne izredne odpovedi. Ne glede na to pa je tožnica podala pisni zagovor, v katerem se je opredelila tako do svojega delovnopravnega statusa kot vsebinskih razlogov za izredno odpoved. To pa pomeni, da je bilo s tako podanim pisnim zagovorom v celoti zadoščeno formalnosti iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR.

Tožnica (zaposlena kot živilski delavec) je poskusila odtujiti 2,5 kg sveže pakiranega mesa, kar je preprečil njen sodelavec, ki je po pooblastilu tožene stranke pri izhodu iz območja delovišča tožene stranke opravil kontrolo in pregled tožničine prtljage. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 204. člena KZ-1, hkrati pa pomeni tudi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. kot 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožnici na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2011 ni prenehalo delovno razmerja z dnem 22. 11. 2011, ampak ji je trajalo vse do 30. 11. 2011, kar je tožnica zahtevala več in sicer, da ji je delovno razmerje trajalo do 1. 12. 2011, pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 22. 11. 2011 do 30. 11. 2011 prijaviti nazaj v zavarovanje ter ji za to obdobje priznati delovno dobo v 8 dneh pod izvršbo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače in sicer, da jo je tožena stranka dolžna za dne 1. 12. 2011 prijaviti nazaj v zavarovanje, da ji je tožena stranka dolžna od 1. 12. 2011 dalje priznati delovno dobo, da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 22. 11. 2011 do 1. 12. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, da ji je tožena stranka dolžna obračunati mesečne plače za čas od 22. 11. 2011 do 1. 12. 2011 ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18 dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca dalje do plačila, in da ji je tožena stranka dolžna po plačilu dajatev izplačati pripadajoči regres za letni dopust, pa je sodišče zavrnilo (II. točka izreka sodbe); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati razliko v plači za mesec november 2011 v bruto znesku 80,95 EUR ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, kar je tožnica zahtevala drugače in sicer plačilo dajatev v znesku 10,09 EUR in prispevke v znesku 17,89 EUR ter izplačilo razlike v plači v neto znesku 52,89 EUR, pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 516,00 EUR ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, kar je tožnica zahtevala več in sicer obračun nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 13,20 EUR ter poplačilu dajatev in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, pa je zavrnilo. Poleg tega je sodišče zavrnilo tudi zahtevek tožnice za plačilo dajatev v znesku 22,91 EUR in prispevka v znesku 116,95 EUR ter izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust v neto znesku 393,33 EUR (IV. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2011 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od 1. 12. 2011 dalje prijaviti v zavarovanje ter ji za čas od 1. 12. 2011 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati mesečne plače, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca dalje do plačila, ji po plačilu dajatev izplačati pripadajoči regres za letni dopust ter ji priznati delovno dobo, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni prišlo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pisnega zagovora v znesku 324,20 EUR in stroške tega postopka, povečanega za 20 % DDV v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo (V. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe glede plačila nadomestila za izrabljeni dopust v bruto znesku 35,28 EUR in po plačilu dajatev in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka sklepa); sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe glede plačila nadur v bruto znesku 106,60 EUR in po poplačilu dajatev in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 dalje do plačila, ustavilo postopek tudi v tem delu (II. točka izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, medtem ko je tožnici dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 155,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka sklepa).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da tožnica izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov in sklep v delu odločitve o stroških, zlasti pa se ne strinja z odločitvijo, da je sodišče v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Navaja, da bi moralo sodišče odločiti tudi o 3. in 4. točki primarnega zahtevka, ki ga je postavila v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2013. Toženo stranko je nedvoumno seznanila z dejstvom, da se želi zagovora udeležiti osebno. Zato je prosila, da se zaradi zdravstvenega stanja preloži datum zagovora. Tožnica ni imela možnosti, da bi se opredelila do izpovedbe priče A.A., ki je bistveno spremenil opis samega dogodka. Tako tožnici v postopku pri toženi stranki ni bilo omogočeno, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bistveno prispevale k podani izredni odpovedi. Spornega dne je delovala kamera na vhodu oziroma na območju, na katerem naj bi A.A. ustavil tožnico, kar dokazuje izpovedba priče B.B.. Enako sta izpovedali tudi priči C.C. in D.D.. Tožena stranka ni pravilno pooblastila odvetniško pisarno za zastopanje v postopku izredne odpovedi skladno z določbo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V tej zvezi ni dokazala, da je podano splošno pooblastilo odvetniški pisarni dejansko vsebovalo tudi pooblastilo za vodenje celotnega postopka izredne odpovedi. Sodišče je v zvezi z dogodkom z dne 21. 10. 2011 zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je nekritično sledilo izpovedbam prič tožene stranke, pri čemer je dalo premajhen pomen izpovedbam tožnice in pričama C.C. in D.D.. Tožnica je verodostojno pojasnila, da je našla sporno vrečko z mesom v garderobi, ki jo je imela namen odnesti na upravo. Takšna situacija se ji še nikdar ni pripetila. Takrat se ji je zdelo najbolj smiselno, da vrečko z mesom vloži v torbico in jo odnese na upravo na skritem mestu. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnica vzela meso iz ene od hladilnic. Sodišče tega dejstva sploh ni preizkušalo, kar pomeni, da je dokazno breme ob prilastitvi spornega mesa v celoti prevalilo na tožnico. Tudi ni mogla neposredno vzeti mesa iz ene od hladilnic, saj so tam in na hodnikih ves čas prisotni šefi, poleg tega so hladilnice zaprte s težkimi vrati, da jih povprečna ženska ne more sama odpreti. Sodišče ni pravilno ugotovilo lokacije, na kateri je A.A. ustavil tožnico. Vse tri delavke, to je tožnica, C.C. in D.D. so skladno izpovedale, da jih je takrat A.A. ustavil na vogalu stavbe delodajalca v smeri proti upravi in izhodu iz območja, kar potrjuje dejstvo, da je bila tožnica dejansko namenjena, da na upravo odnese vrečko z mesom. A.A. se v trenutku, ki jo zagledal tri delavke, ni mogel nahajati v avli, saj bi ga v nasprotnem primeru delavke zagotovo videle. A.A. se je gotovo nahajal na ploščadi pred stavbo in ne v avli. Dejansko je potreboval le nekaj sekund, da je prišel iz ovinka in se ob stavbi napotil proti delavkam, ki so bile od njega odmaknjene nekaj metrov. Tako tožnica kot obe delavki sta na fotografijah, ki so priloga v spisu, označile, kje jih je takrat točno ustavil A.A.. To bi lahko tožena stranka dokazala s posnetki kamer, pa takšnega dokaza ni hotela predložiti. Poleg tega se je A.A. v zvezi z dogajanjem v prostorih upravne stavbe, ko je tožena stranka razčiščevala zadevo, večkrat zapletel v svoji izjavi. Zlasti so nasprotujoče njegove navedbe glede opisa načina prilastitve mesa ter podrobnosti glede njegove dimenzije in teže. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi šlo v spornem primeru za kos mesa, ki bi bil težak 2,5 kg. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je zaradi kršitve prišlo do porušenega zaupanja za nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Tožnica je delala pri toženi strank vse do 7. 11. 2011, ko je nastopila bolniški stalež. Pri toženi stranki je bila zaposlena 26 let in nikdar ni bila v disciplinskem postopku. Nadrejeni delavec E.E. je izpovedal, da tožnici zaupa in bi z njo lahko še naprej delal. Poleg tega toženi stranki zaradi kršitve ni nastala nikakršna škoda. V konkretnem primeru odtujitev mesa ni bila izvršena in je dejanske ostalo pri poskusu, ta pa pri mali tatvini ne predstavlja kaznivega dejanja. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2013 ugovarjala prekluzijo glede predloženih fotografij tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in v tej posledici odločitev o stroških postopka v sklepu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v delu odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov pravilno razsodilo. Tožnica je podala pisni zagovor in tako uresničila pravico iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožena stranka je očitano kršitev jasno obrazložila v pisni obdolžitvi in utemeljila razloge, zakaj je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je bila pravilno zastopana po odvetniški družbi, skladno z določbama 2. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/1993 in spremembe) in 18 člena ZDR. Tudi sicer se tožnica šele v pritožbi sklicuje, da je postopek izredne odpovedi vodila nepooblaščena oseba, zaradi česar se takšno uveljavljanje zaradi prekluzije ne more upoštevati. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na nedokazano dejstvo tatvine mesa, saj način odtujitve v konkretnem primeru ni pomemben. Odločilno je, da je imela tožnica skrito meso v svoji torbici in bila pri tem zasačena s strani delavca tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih v izpodbijanem delu sodbe in sklepa pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče prve stopnje je v sporu obravnavalo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek v obsegu, kot ju je tožnica modificirala v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2013. V tej zvezi je v pretežnem obsegu ugodilo podrednemu zahtevku, pri čemer je v preostalem takšen zahtevek ter v celoti primarni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje res v izpodbijani sodbi ni izrecno navedlo, kar pritožba pravilno izpostavlja, da je zavrnilo tudi 3. in 4. točko primarnega zahtevka (plačilo razlike v plači za mesec november 2011 in plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust), vendar je to obravnavalo v sklopu podrednega zahtevka, v katerem je tožnica uveljavljala enake dajatve. Sodišče prve stopnje je glede tega delno ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za mesec november 2011 oziroma za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust (v III. in IV. točki izreka sodbe), v presežku pa zahtevka zavrnilo. Zato zavzemanje pritožbe, da sodišče prve stopnje o navedenih zahtevkih ni odločilo, ne more biti upoštevno. Nenazadnje tudi ne bi bilo pravilno, če bi se sodišče prve stopnje do navedenih dajatev opredelilo tako v primarnem kot podrednem zahtevku, saj bi šlo v tej zvezi za podvajanje enakih odločitev, kar ne bi bilo sprejemljivo kasneje, ko bi prišlo do realizacije sodbe oziroma morebitne sodne izvršbe.

Pritožba očita toženi stranki, da ni bila pravilno zastopana s strani odvetniške družbe za vodenje postopka izredne odpovedi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je tožena stranka glede tega izkazala s pooblastilom odvetniške družbe, ki ima podlago v določbi 2. člena ZOdv, po kateri lahko odvetnik med ostalih sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih, pri čemer pri takšnih opravilih lahko sodelujejo tako odvetniški kandidati ali pripravniki, ki v imenu odvetnika izvajajo pravna dela, razen tista, ki so omejena z zakonom. V konkretnem primeru je pooblastilo tožene stranke odvetniški družbi vsebovalo tudi pooblastilo za vodenje postopka in izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, pri čemer zakon ne določa nikakršne omejitve, da takšnega postopka pri delodajalcu operativno ne bi mogel izvesti za odvetnika njegov pripravnik. V tej zvezi je pomemben dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med odvetniško družbo in toženo stranko (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 162/2011 z dne 1. 10. 2012). Ne glede na takšno razlogovanje pa pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeni ugovor, da je v konkretnem primeru vodila postopek pri toženi stranki odvetniška pripravnica F.F., da gre pri takšnem ugovoru za novoto, ki je bila izpostavljena šele v pritožbenem postopku, zaradi česar jo sodišče skladno z določbo 286. člena v zvezi s 337. členom ZPP ne more upoštevati.

Pritožba se ne strinja z dokazno oceno v izpodbijani sodbi. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večji pomen izpovedbam tožnice ter pričama C.C. in D.D. glede okoliščine odtujitve vrečke z mesom ter lokacije, kje je navedene delavke ustavil A.A., oziroma da bi se takšna dejstva moralo dodatno preizkusiti še z drugimi dokazi. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja na določbo 2. odstavka 213. člena ZPP, po kateri sodišče prosto odloči, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, katere dokaze je štelo za odločilne za presojo tožbenih zahtevkov, pri čemer se je glede izpovedb zaslišanih prič in tožnice opredelilo, katere izpovedbe je štelo za prepričljive oziroma, katerim listinskim podatkom je poklonilo verodostojnost. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti posameznih izpovedb prepričalo tudi z neposrednim vtisom na obravnavi. Zato zavzemanje pritožbe, ki izpostavlja in polemizira s konkretnimi izvlečki iz izpovedb tožnice in navedenih delavk, kako jih je kritičnega dne ob odhodu z dela ustavil A.A., oziroma da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot verodostojne samo njihove izpovedbe, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče se s sprejeto dokazno oceno ter zaključkom v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih odpovednih razlogov izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi, v celoti strinja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 18. 11. 2011 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu živilski delavec I, iz odpovednih razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je v odpovedi očitala tožnici, da je dne 21. 10. 2011 poskusila odtujiti 2,5 kg sveže pakiranega mesa, kar je preprečil delavec A.A., ki je po pooblastilu tožene stranke tega dne okoli 15.00 ure pri izhodu iz območja delovišča tožene stranke opravil kontrolo in pregled tožničine prtljage. Navedeni delavec je tudi pri ostalih dveh delavkah C.C. in D.D. ugotovil prilaščeno meso oziroma mesne izdelke. Tožena stranka je glede tožnice poleg odtujitve navedene količine mesa, to je kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe), ugotovila tudi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka namreč od svojih delavcev pričakuje, da vestno opravljajo delovne obveznosti. V tej zvezi so delavci dolžni, da se vzdržijo kakršnihkoli protipravnih ravnanj, ki ji povzročajo škodo. Zato se je tožena stranka odločila, da zaradi množičnih protipravnih prilastitev blaga ustrezno sankcionira vsak ugotovljen primer, kar je storila tudi pri navedenih delavkah. Pri tožnici je zaradi storitve očitane kršitve v celoti izgubila zaupanje, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v primeru tožnice ni kršila pravice zagovora iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožnica je zaradi bolniškega staleža želela preložiti datum predvidenega zagovora na kasnejši termin, čemur pa tožena stranka upravičeno ni sledila, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR preprečila možnost pravočasne izredne odpovedi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006). Ne glede na to pa je tožnica podala pisni zagovor, v katerem se je opredelila tako do svojega delovnopravnega statusa kot vsebinskih razlogov za izredno odpoved. To pa pomeni, da je bilo s tako podanim pisnim zagovorom v celoti zadoščeno formalnosti iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preizkusilo zatrjevanje tožnice, da je hotela najdeno meso iz garderobe odnesti na upravo, oziroma da ga ni hotela odnesti domov. V tej zvezi je štelo za prepričljivejšo izpovedbo delavca A.A., ki je imel pooblastila direktorja, da je takrat opravil kontrolo ob odhodu z dela pri navedenih delavkah. Sodišče prve stopnje se je določno opredelilo do lokacije oziroma mesta, na katerem je delavec A.A. ustavil delavke in jih povabil v pisarno. Navedeni delavec je kot priča prepričljivo izpovedal, da je na poti od pakirnice izdelkov, kjer je delala tožnica, do garderobe, možno dostopati do svežega mesa, saj je na tej poti več hladilnic s svežim mesom. Poleg tega je na podlagi fotografij in skice obrazložil, kako je delavke najprej videl, ko so prihajale iz obrata, nato pa določno lociral mesto, na katerem jih je pred izhodom iz obrata ustavil. V tej zvezi je prepričljivo potrdil, da je šlo za izven območja poti, ki vodi na upravo. A.A. je izpovedal, da so ga takrat delavke prosile, da jih spusti, da imajo nekaj pri sebi in da ne bodo nikoli vzele mesa.

Glede na takšno izpovedbo priče tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da je ne bi sprejelo za verodostojno. Ne more pa to držati za izpovedbe tožnice in navedenih dveh delavk, saj so bile vse obdolžene tatvine in v postopku izredne odpovedi. Tožena stranka je s tem dokazala, da je tožnica storila očitano kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 2. odstavka 204. člena KZ-1. Sodišče je pravilno štelo, da je tožnica s tem, ko je vrečko z mesom odnesla in dala v torbico stvar, ki je bila last tožene stranke, izločila od drugih stvari. Z njo je takrat dejansko razpolagala v hoji na poti proti izhodu obrata. V kolikor je želela najdeno stvar odnesti na upravo, glede tega ni bilo nikakršne potrebe, da je dala vrečko z mesom v svojo prtljago. V tej zvezi bi lahko pristojne delavce tožene stranke obvestila, da se vrečka z mesom nahaja v garderobi. To pa pomeni, da bi s takšnim ravnanjem ovrgla kakršenkoli sum njegove odtujitve oziroma tatvine.

Izvršitev kot znak kaznivega dejanja je v primeru tatvine odvzem stvari. Zadošča, da je stvar izločena od drugih stvari, saj ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora. Poleg tega delodajalcu ni potrebno kazensko pravno kvalificirati kaznivega dejanja. To lahko na podlagi dejanskih okoliščin stori tudi sodišče (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 14/2011 z dne 23. 1. 2012). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru v celoti dokazala tožnici obstoj odpovednega razloga tako iz 1. kot 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je pri tožnici izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na naravo storitve očitane kršitve, ki je povezana s sumom množičnega odnašanja izdelkov tožene stranke s strani delavcev, izgubila zaupanje do tožnice, zaradi česar nadaljevanje z delovnim razmerjem med strankama ni več mogoče. Na takšno ugotovitev v ničemer ne vpliva dejstvo, da je tožnica po storjeni kršitvi še dva tedna hodila v službo, oziroma da je nihče od nadrejenih ni kakorkoli nadzoroval ali kontroliral. Zato ji je tožena stranka ob dejansko izkazanih navedenih zakonskih pogojih pravilno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se je skladno s pritožbenimi navedbami opredelilo do tistih navedb, ki bi lahko bile pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP), vendar je ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Tožnica je v uvodu pritožbe navedla, da izpodbija celotno sodbo, vendar se je v nadaljevanju pritožbe po vsebini opredelila predvsem na razloge zavrnitve primarnega zahtevka, ne pa na morebitno zavrnitev zahtevkov v presežku v obsegu podrednega zahtevka, kar se nanaša tudi na pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi takšne odločitve v zavrnilnem delu sodbe in ugotovilo, da so pravilne. Sodišče prve stopnje je pri presoji dajatvenih zahtevkov izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po katerih delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.