Jedro

Kriterija oz. testa ene objektivne in ene subjektivne okoliščine kot temelja ugotovitve obstoja ponovitvene nevarnosti ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Raznolikost inkriminiranih konkretnih dejanskih stanov narekuje ugotovitev, da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca (na primer surovo ravnanje z žrtvijo, storitev dejanja na grozovit način, kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi na osebnostne lastnosti oziroma nevarnost storilca kaznivega dejanja).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 49275/2013 z dne 18. 10. 2013 zoper obdolženega mladoletnika N. Š. na podlagi prvega odstavka 472. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 49725/2013 z dne 25. 10. 2013 pritožbo mladoletnikovega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zagovornik obdolženega mladoletnika vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega zakona. Navaja, da v izpodbijanih sklepih niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede pripornih razlogov, saj se ugotovljene osebne lastnosti sostorilcev, ki jih izpostavljata sodišči, nanašajo na vse sostorilce in ne le na mladoletnika, glede katerega tako niso izkazane okoliščine v zvezi z njegovim prejšnjim življenjem, okoljem in razmerami v katerih živi, ki bi kazale na nevarnost, da utegne na prostosti kaznivo dejanje ponoviti. Poudarja, da bi morali sodišči prve in druge stopnje upoštevati, da je odreditev pripora zoper mladoletne storilce ukrep izjemne narave, namesto tega pa sta izpostavili le težo, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ob tem, da ne mladoletniku ne sostorilcem v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni mogoče očitati ne direktnega in ne eventualnega naklepa v zvezi z namenom, da oškodovancu vzamejo življenje. Z očitanim dejanjem so zato kvečjemu izpolnjeni zakonski znaki drugega, milejšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, nikakor pa ne umora. Vloga obdolženega mladoletnika pri očitanem kaznivem dejanju se močno razlikuje od vlog sostorilcev, saj je mladoletnik vseskozi konsistentno izpovedoval, da je oškodovanca udarjal le zaradi strahu pred D. L. ter ni imel motiva za maščevanje, sicer izposojeni bokser pa je v bar Č. prinesel le po naključju, saj je želel, da mu oče L. Š. izdela enakega. Zagovornik navaja tudi, da bi bilo mogoče isti cilj doseči tudi z odreditvijo milejšega ukrepa, tj. hišnega pripora ali z oddajo v prehodni dom in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi oziroma odredi hišni pripor ali drug ukrep iz 471. člena ZKP.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti uvodoma ocenila kot neutem eljeno ter predlagala njeno zavrnitev, v nadaljevanju pa zavzela stališče, da je zahteva v delu, ki izpodbijanima sklepoma očita, da nimata potrebnih razlogov za obstoj ponovitvene nevarnosti, vendarle utemeljena.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v prvi vrsti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kar utemeljuje z navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, ampak drugega kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Ne le, da zagovornik z navedbami na drugi in tretji strani prvenstveno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ob tem, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niti ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, obstoj utemeljenega suma pa v prvi vrsti dejansko vprašanje, ampak je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno sklepanje, da dokazi, ki so v obrazložitvi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru obsežno povzeti in do relevantnosti katerih se je opredelilo tudi Višje sodišče v Mariboru, dajejo zadostno podlago za sklepanje, da je obdolženi mladoletnik, v sostorilstvu z D. L., P. K., M. M. in T. S., dne 12. 10. 2013 v R. iz brezobzirnega maščevanja umoril D. H. Navedbe zagovornika, da bi moralo sodišče slediti zagovoru obdolženega mladoletnika, ki je pojasnil, da je oškodovanca udaril le nekajkrat, pa še to iz strahu pred vinjenim D. L., bodo predmet presoje v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče presojalo, katera pravno relevantna dejstva so dokazana in katera ne, v tej fazi pa ocene sodišč o podani utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja umora v sostorilstvu ne omajajo. Povsem enako velja za navedbe, da je L. obdolženemu mladoletniku naročil tudi, da sodeluje pri nasilnem odpiranju vrat oškodovančevega doma ter da poišče njegove telefone. Tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje v točki 40 obrazložitve sklepa o odreditvi pripora napačno zaključilo, da je imel obdolženi mladoletnik motiv za maščevanje oškodovancu, da iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi obdolženi mladoletnik od dogodku poprej, ko je oškodovanca pod pretvezo, da je M. M. sama, zvabil v bar Č., kjer so ga L., K. in M. pretepli, vedel, da se bo to zgodilo in da je izposojeni bokser tega večera v bar prinesel le po naključju, saj je želel, da mu oče L. Š. izdela enakega, vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje glede obstoja utemeljenega suma.

6.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da i zpodbijana sklepa nimata razlogov o subjektivnih okoliščinah, ki bi se nanašali izključno na obdolženega mladoletnika in bi utemeljevale sklep, da je podana realna nevarnost, da bo na prostosti kaznivo dejanje ponovil. 7.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je glede tega pripornega razloga že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave, od katerih morata biti podani vsaj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca, kar šele lahko utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Navedenega kriterija (test ene objektivne in ene subjektivne okoliščine) pa ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Raznolikost inkriminiranih konkretnih dejanskih stanov (življenjskih dogodkov) narekuje ugotovitev na presojo, da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja (na primer surovo ravnanje z žrtvijo, storitev dejanja na grozovit način, kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi na osebnostne lastnosti oziroma nevarnost storilca kaznivega dejanja).

8.

V obravnavanem primeru je sodišče po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem in poleg teže očitanega kaznivega dejanja izpostavilo predvsem način in okoliščine storitve. Sodišče je obširno pojasnilo okoliščine, ki kažejo na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na izjemno agresiven in brutalen način ter poudarilo, da je tudi obdolženi mladoletnik oškodovanca skupaj s sostorilci najmanj tričetrt ure izmenično pretepal, ob tem, da se oškodovanec ni branil in večkrat padel na tla, pa so ga kljub temu vsakič znova pobrali in intenzivno udarjali s pestmi in brcali po glavi in telesu, s čimer so mu prizadejali poškodbe, v posledici katerih je umrl. Tudi sicer vloga obdolženega mladoletnika ni bila zanemarljivega pomena, saj je kritičnega večera oziroma noči oškodovanca poskušal večkrat priklicati po telefonu, ko mu to ni uspelo pa se je skupaj s sostorilci odpravil do njegove hiše in pomagal nasilno vlomiti, obravnavanega večera pa je s seboj v bar Č. prinesel celo bokser. Sodišče je upoštevalo tudi, da so L., K. in M. že pred tem večkrat pretepli oškodovanca, med drugim tudi takrat, ko ga je v bar Č., pod pretvezo, da je M. M. v njem sama, zvabil obdolženi mladoletnik.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča vse navedene okoliščine kažejo na obstoj resne nevarnosti, da bi obdolženi mladoletnik, če bi ostal na prostosti, s kaznivimi dejanji s prvinami nasilja nadaljeval, ne glede na to da do sedaj še ni bil obravnavan zaradi tovrstnih kaznivih dejanj. Moč je namreč slediti stališču sodišča prve stopnje, ki je v točki 48 obrazložitve sklepa o odreditvi pripora zaključilo, da ugotovljene objektivne okoliščine vseeno izkazujejo nasilniško naravo vseh sostorilcev, tudi obdolženega mladoletnika, vztrajnost pri izvrševanju nasilnih ravnanj in nesposobnost mirnega reševanja situacij. Tudi Vrhovno sodišče stoji na stališču, da ni mogoče spregledati, da se obdolženemu mladoletniku očita sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja umora, ki naj bi bilo izvršeno na izjemno brutalen, agresiven in brezobziren način, kar že samo zase kaže na določene osebne lastnosti mladoletnika, zaradi katerih je verjetno, da se bo na podoben način vedel tudi v prihodnje. Izkustveno utemeljen je namreč sklep, da storilec, ki s svojim ravnanjem izkaže tolikšno stopnjo agresije kot v obravnavanem primeru, tudi v prihodnosti do podobnih ravnanj ne bi imel zadržkov.

10.

Glede na vse ugotovljene okoliščine je sodnica za mladoletnike utemeljeno zaključila tudi, da je odreditev pripora neizogibno potrebna ter ga, ob dejstvu, da je mladoletnik sodeloval pri izvršitvi brutalnega umora, ni moč nadomestiti z nobenim drugim ukrepom milejše narave, teža očitanega kaznivega dejanja pa upravičuje tudi p oseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode .

C. 11.

Ker kršitve, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega mladoletnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

12. Če bo za obdolženega mladoletnika nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (484. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.