Jedro

Prvostopno sodišče je opustilo ključno fazo presoje, namreč obravnavanje in vrednotenje zapisanega v okviru celotnega besedila. Obravnavanje spornih člankov ne le po posameznih zapisih v njih, ampak tudi kot celote, pa po presoji sodišča druge stopnje utemeljuje drugačen materialnopravni zaključek od na prvi stopnji sprejetega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v delu, kjer je odločeno o podlagi tožbenega zahtevka tako, da vmesna sodba glasi: „Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka z objavo dveh člankov z dne 9. 5. 2008 in 3. 10. 2008 v mediju X.“ ter

- razveljavi v zavrnilnem dajatvenem delu o višini odškodnine, višini in teku zamudnih obresti ter glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožnici v roku 15 dni od izdaje prvostopne sodbe plačati odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je v roku 15 dni naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 1.303,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pravilno: zmotne uporabe materialnega prava) sodišču prve stopnje očita, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo nepravilne zaključke glede okoliščine, ali so bili posamezni zapisi v mediju žaljivi za tožnico in kot taki vsebujejo elemente protipravnosti ter predstavljajo nedopustno dejanje. Pri tem sodišče zmotno ni presojalo posameznih žaljivih zapisov v povezavi z drugimi zapisi in v kontekstu celotnega članka. Po mnenju pritožnice sta članka kot celota nedvomno žaljiva, saj namigujeta na žaljiva dejstva, čeprav ponekod v pogojni obliki, in vsebujeta negativne vrednostne sodbe. Pri bralcu sta pustila negativni končni vtis, dosežen s senzacionalističnim načinom poročanja. Njuna vsebina presega mejo objektivnega poročanja. Naslovi so pompozni, namigujejo na okoriščanje tožnice na račun starostnikov in nato kasneje še na račun medijskih hiš. Resničnosti svojih trditev, podanih v za tožnico izredno žaljivih člankih, toženka ni dokazala, niti tega, da je pri pripravi teh člankov ravnala s profesionalno skrbnostjo, saj informacij niso preverjali, čeprav so bile posamezne izmed njih preverljive pri pristojnih organih, niso raziskovali verodostojnosti virov in preverjali kredibilnosti oseb, ki so dale izjavo. Tožnica izpostavlja, da urednika sklicevanje na povzemanje iz drugih medijev, povzemanje izjav oziroma povzemanje govoric ne ekskulpira. Na tožencu kot odgovornem uredniku je dokaz, da ni ravnal niti z majhno malomarnostjo. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila medijske zakonodaje in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), z zaključkom, da bi morala tožnica predložiti dokazila za negativna dejstva, pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje (o podlagi odškodninske odgovornosti) je bilo v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, materialnopravno zmoten pa je na njegovi podlagi sprejet prvostopni zaključek, da z objavljenima člankoma ni bilo protipravno poseženo v čast in dobro ime tožnice.

6. V obravnavani zadevi, ko je tožnica zatrjevala, da ji je bilo s člankoma, objavljenima v mediju, katerega odgovorni urednik je bil toženec, protipravno poseženo v njeno čast in dobro ime, se je sodišče prve stopnje po obrazložitvi ustrezne materialnopravne podlage za presojo (točka 4 obrazložitve prvostopne sodbe) podrobneje ukvarjalo z vsebino spornih člankov. Članka z dne 9. 5. 2008 in z dne 3. 10. 2008 je podrobneje razčlenjevalo po posameznih zapisih v njiju in za vsakega posebej presojalo, ali je bilo z njim (zaradi morebitne neresničnosti oz. nepreverjenosti podatka ali pa njegove vsebinske neprimernosti oz. žaljivosti) protipravno poseženo v tožničino čast in dobro ime. Že pritožbena graja takih posameznih prvostopnih zaključkov se pokaže kot utemeljena. V članku z dne 9. 5. 2008 se za tožnico navaja, da toži „skoraj vse slovenske medije“, od tožb pa si „obeta skoraj dva milijona evrov“. Iz izpovedbe tožnice, katere resničnost ni bila prerekana, je sodišče prve stopnje razbralo, da je tožbe vložila zoper 11 medijev, in ker je to število tožb veliko, po oceni sodišča prve stopnje v članku zapisana zaokrožitev števila toženih medijev na „skoraj vse“, naj ne bi bila nekorektna, takega zaključka pa sodišče druge stopnje ne more brez zadržka sprejeti. Poleg tega je v istem članku zapisano, da je tožnica „po neuradnih podatkih vložila več kot dvajset odškodninskih tožb“, navedena očitno previsoka številka (glede na neprerekano izpovedbo tožnice, da je bilo vloženih le 11 tožb), pa je šele v besedilu članka označena kot nepreverjena. Podobno je z v članku zatrjevano skupno višino tožbenih zahtevkov. Da le-ta ni dva milijona evrov, izhaja iz izpovedbe tožnice, ki natančnega skupnega zneska vloženih zahtevkov sicer ni opredelila. Ker pa iz podnaslova članka z dne 3. 10. 2008 izhaja, da je tožnica „v žep že vtaknila 2500 evrov, v njeno denarnico pa naj bi v prihodnje priletelo še pol milijona evrov“, po mnenju sodišča druge stopnje že na podlagi te razlike v zneskih, kot jo je razbrati iz spornih člankov, vendarle ni mogoče sprejeti prvostopnega zaključka o korektni oceni vsote vloženih zahtevkov v prvem članku. Pri tem za presojo protipravnosti tudi ni nepomemben tožničin očitek, da so zapisane informacije o številu vloženih tožb kakor tudi o skupnem tožbenem zahtevku nepreverjene ocene, česar toženec v postopku niti ni zanikal. Dolžnost preverjanja točnosti zbranih informacij in izogibanja napakam je zapisana v 1. točki Kodeksa novinarjev Republike Slovenije, sprejetega 10. 10. 2002 (v nadaljevanju Kodeks), torej gre za ravnanje, ki se ga od skrbnega novinarja pričakuje, navedene informacije pa so bile relativno lahko preverljive, kot pravilno opozarja tudi tožnica. Glede v prvem članku citirane izjave tožnice „Prišel je čas obračuna“, za katero tožnica zatrjuje, da je nikoli ni podala, pa je zmotno prvostopno stališče, da bi morala navedeno dokazati tožnica. Ne le, da gre za negativno dejstvo z omejeno možnostjo dokazovanja, kot v svoji pritožbi pravilno opozarja tožnica, ampak je tudi dolžnost novinarja, da navede vir informacije (4. točka Kodeksa). Ob zatrjevanju tožnice, da pripisane ji izjave ni nikoli podala, bi moral toženec dokazati nasprotno z navedbo vira informacije.

7. Ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti prvostopnih zaključkov glede vseh posameznih zapisov v spornih dveh člankih, kot jih je razčlenilo sodišče prve stopnje, kar tožnica graja zgolj pavšalno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče opustilo ključno fazo presoje, namreč obravnavanje in vrednotenje zapisanega v okviru celotnega besedila. V sodni praksi je bilo že večkrat opozorjeno, da je potrebno posamezne stavke, s katerimi je zatrjevan poseg v osebnostno pravico, obravnavati in vrednotiti v okviru celotnega besedila; da je nujno navesti vsebino vseh člankov, tako da se pokažejo vsebinske in slogovne podobnosti in razlike; sodišče, ki posamično ocenjuje trditve in navedbe iz članka, ne ovrednoti pravilno osrednjega dogodka; tudi ko je zatrjevan poseg v osebnostno pravico z več besedili v enem mediju v več časovnih obdobjih ali celo v več medijih, jih je potrebno ocenjevati povezano (stališča, povzeta iz odločb Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 233/2000, II Ips 272/2000, II Ips 120/98). Obravnavanje spornih člankov ne le po posameznih zapisih v njih, ampak tudi kot celote, pa po presoji sodišča druge stopnje utemeljuje drugačen materialnopravni zaključek od na prvi stopnji sprejetega.

8. Pri presoji obeh člankov je treba po mnenju sodišča druge stopnje izhajati iz zgodovinskega ozadja zadeve, kot le-ta izhaja tožničinih navedb. V aferi, ki je izbruhnila pet let pred objavo spornih člankov, je bila tožnici v medijih očitana slaba skrb za starostnike, da je z izsiljenimi oporokami od starostnikov pridobivala premoženje velike vrednosti, da je celo poskrbela za njihovo smrt. Zaradi teh neresničnih zapisov je tožnica zoper medije, ki so take informacije objavili, vložila tožbe za plačilo odškodnine zaradi protipravnega posega v njeno čast in dobro ime, o katerih se poroča v spornih dveh člankih pet let kasneje. V članku z dne 9. 5. 2008 se za tožnico navaja, da toži skoraj vse slovenske medije in državo, da je po neuradnih podatkih vložila več kot dvajset tožb, od katerih si obeta skoraj dva milijona evrov, da bo v primeru priznanja odškodnin obogatela in si „družinsko blagajno napolnila veliko bolj, kot če bi dom za starostnike vodila do konca svojih dni“ ter da „v opravičilo brez zajetnega kupčka evrov nikoli ne bi privolila“. Citirana je njena izjava, da je „prišel čas obračuna“, za katero tožnica zanika, da bi jo podala. Iz članka kot celote je po presoji sodišča druge stopnje tudi zaradi za objektivno poročanje in resno novinarsko delo neprimernih besednih zvez (polnjenje družinske blagajne, zajetni kupček evrov) v prvi vrsti razbrati pridobitni namen tožnice, zaradi katerega naj bi zoper medije vložila tožbe, o katerih se v člankih poroča. Le-ta izhaja iz navedb številk (več kot dvajset tožb, skoraj dva milijona evrov), ki so se izkazale kot pretirane (kot je bilo obrazloženo zgoraj), pa tudi iz naslova, čeprav je ta opremljen z vprašajem. Da je denar tožničin glavni motiv je nadalje razbrati iz zapisa na tožničini v okviru članka objavljeni sliki, na kateri je namesto imena in priimka zapisano vprašanje „Nova milijonarka?“. Edini zakonsko priznani namen denarnih odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz protipravnih posegov v čast in dobro ime (179. člen OZ), je satisfakcija, torej zadoščenje, medtem ko višina odškodnine v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zato je očitek denarnega okoriščanja iz tega naslova, ki ga je razbrati iz vsebine članka, tudi po oceni sodišča druge stopnje za tožnico žaljiv. Tembolj, ker gre za ponovitev očitka izpred petih let, ko se je tožnici pripisovalo okoriščanje na račun starostnikov.

9. Podobno se v kasneje objavljenem članku z dne 3. 10. 2008 za tožnico v zvezi s tožbo, v kateri je uspela, navaja, da je „v žep vtaknila 2.500 evrov, v njeno denarnico pa naj bi v prihodnje priletelo še pol milijona evrov“. Zapisi v članku o „ogromnih kupih denarja, ki stojijo v ozadju, čeprav je v skoraj vseh tožbah zapisano, da želi v prvi vrsti moralno zadoščenje“, nenazadnje pa tudi zapis „D. L. bo tudi brez starostnikov obogatela“ na fotografiji tožnice, nakazujejo na denarno okoriščanje tožnice. To izhaja tudi iz stavkov, da se bo „sočasno z obsodilnimi sodbami lajšala duša D. L. in polnila njena denarnica“ in da bo „tudi brez oskrbe starostnikov v prihodnje dodobra finančno preskrbljena, saj se ji nasmihajo vsote, ki bi jih s starostniki le stežka zaslužila“. Po presoji sodišča druge stopnje tudi iz vsebine tega članka kot celote kakor tudi iz izpostavljenih posameznih uporabljenih izrazov in neprimernih besednih zvez izhaja za tožnico žaljiv očitek, da jo pri tožbah, o katerih se poroča, v pretežni meri vodi pridobitni namen.

10. Iz zgoraj obrazloženega po zaključku sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je bilo s spornima člankoma protipravno poseženo v tožničino čast in dobro ime. V odločitvi o temelju tožbenega zahtevka je zato sodišče druge stopnje tožničini pritožbi ugodilo in prvostopno sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti toženca. Ker pa se sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni ukvarjalo z vprašanjem višine terjatve, njene zapadlosti in začetkom teka zamudnih obresti, je v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato sodišče druge stopnje o višini terjatve samo ni moglo odločiti. Zato je bilo tudi v tem delu treba pritožbi ugoditi. Glede na predvidoma obširni dokazni postopek, ki ga bo potrebno s tem v zvezi še izvesti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, kar je narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe v navedenem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu s 355. členom ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.