Jedro

Začasnega prebivališča v RS ne more pridobiti tujec, ki je v RS prišel ilegalno in begunec oziroma azilant.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1198/99-6 z dne 31.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.1999, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice, državljanke Zvezne Republike Jugoslavije, zoper odločbo Upravne enote G. z dne 1.2.1999. S to odločbo je bila zavrnjena tožničina prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da iz izpodbijane odločbe tožene stranke, prvostopne odločbe in upravnih spisov izhaja, da je tožnica prišla v Slovenijo ilegalno in ni zaprosila za status begunca, zato se ji po 17. členu Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ne more dati dovoljenje za začasno prebivanje, čeprav ima dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji njen mož Z.I., ki je v Sloveniji zaposlen. Sodišče meni, da si tožeča stranka napak razlaga določbo 17. člena ZTuj, ki dejansko določa, da lahko dovoljenje za začasno prebivanje pridobi tudi zakonski partner oziroma otrok osebe, ki ima začasno dovoljenje, ne glede na to, ali so izpolnjeni siceršnji pogoji iz 13. oziroma 16. člena ZTuj. Izključitev pogojev, ki jih določata ta dva člena, ne zajema izklučitve pogoja, da se lahko začasno zatočišče prizna le tujcu, ki je v Republiko Slovenijo prišel na legalen način. Tožnica se tudi neupravičeno sklicuje na status begunke, saj si takšnega statusa ni pridobila. Da bi si lahko ta status pridobila, bi morala vlogo za priznanje statusa vložiti v 3 dneh po prihodu v Slovenijo (2. odstavek 37. člena ZTuj). Tožnica pa je, zaslišana kot stranka dne 29. 1. 1999 pri upravnem organu prve stopnje, izjavila, da je prišla v Slovenijo zaradi vojnih razmer na K. 10.9.1998 brez potnega lista, ker ga na K. ni mogla dobiti. Iz spisnih podatkov ni razvidno, da je zaprosila za priznanje statusa begunke in tega tudi ni storila, kot izhaja iz njenih navedb v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Zato se tudi neutemeljeno sklicuje na resolucijo 32. zasedanja Izvršnega komiteja Visokega komisariata za begunce Organizacije Združenih narodov ter Konvencijo Združenih narodov o statusu beguncev. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS. V obrazložitvi pa je tudi navedlo, da je ni oprostilo stroškov postopka, ker da ni izkazala, da bi bilo njeno preživljanje zaradi plačila sodnih taks ogroženo.

Tožnica v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljenem postopku razsodi, da se izpodbijana sodba upravnega sodišča, odločba tožene stranke in odločba prvostopnega upravnega organa odpravijo in se ugodi njenemu zahtevku za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Meni, da organi v tem postopku niso pravilno uporabili določb materialnih in procesnih predpisov in niso pravilno ugotovili dejanskega stanja. Kršili so ZTuj, Zakon o upravnem postopku ter določbe mednarodnega prava in mednarodnih dogovorov. Vztraja pri navedbah v tožbi in pritožbenem postopku in navaja, da je v strahu pred preganjanjem zapustila matično državo, da bi se pridružila možu, ki živi in dela v Republiki Sloveniji in ima izdano dovoljenje za začasno prebivanje tujca. Ne drži, da bi v Republiko Slovenijo vstopila nelegalno. Vstopila je kot begunka s K. zaradi ogroženosti življenja v matični državi. Za begunko se šteje po Resoluciji Izvršnega komiteja Visokega komisariata Združenih narodov za begunce iz leta 1981, ki je bila sprejeta na podlagi 31. člena Konvencije Združenih narodov glede statusa begunca iz leta 1951, in katere podpisnica je tudi Slovenija. Glede na to je vstopila in v času vložitve vloge za začasno bivanje v Sloveniji prebivala zakonito. Skladno z določbo 8. člena in 2. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije pa se mednarodne pogodbe, za katero velja tudi Konvencija o statusu beguncev, v slovenskem notranjem pravu neposredno uporabljajo. Navaja, da se je takoj po prihodu v Republiko Slovenijo skupaj z možem zglasila na policijski postaji in je poskušala vložiti vlogo za priznanje azila. Policisti pa njene vloge niso hoteli sprejeti in so odgovorili, da kosovski begunci ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila. Šele kasneje si je poiskala pomoč pravnega zastopnika, da ji je začel urejati status v Republiki Sloveniji. Ne glede na to pa vztraja, da zakonito prebivanje v Sloveniji v času vložitve vloge za dovolitev začasnega prebivališča ni pogoj za izdajo dovoljenja za začasno bivanje ožjemu družinskemu članu osebe, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje. 17. člen ZTuj izrecno določa, da se začasno prebivanje osebam iz tega člena lahko izda ne glede na določbe 13. in 16. člena ZTuj. To izhaja tudi iz Navodila o analogni uporabi 17. člena ZTuj za zakonce in mladoletne otroke državljanov Republike Slovenije, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve. S tem ko ji ni priznano začasno prebivanje, je ločena od moža in otroka, ki ga je rodila v Republiki Sloveniji.

Organi pa so dolžni pri odločanju upoštevati vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, in prav tako hude posledice, ki jih negativna odločitev prinaša tožnici in njeni družini. Vsega tega organi niso upoštevali in so odločali na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tako ji je onemogočeno uveljavljati pravice iz 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki jo je z Aktom o notifikaciji nasledstva mednarodnih pogodb prevzela tudi Republika Slovenija (Uradni list RS, št. 9/92). Ta konvencija pa določa, da bodo države podpisnice spoštovale pravice otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. V primeru, da se tožnici ne dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji, pa spoštovanje te določbe ne bo mogoče. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, tožene stranke in prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita. Po 17. členu ZTuj se namreč dovoljenje za začasno prebivanje lahko izda ne glede na določbe 13. in 16. člena ZTuj otroku do 18. leta starosti ali zakoncu tujca, ki ima dovoljenje za stalno oziroma začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Izključitev določb 13. in 16. člena ZTuj v takšnih primerih pa ne pomeni, da je mogoče priznati začasno oziroma stalno prebivališče osebi, ki je v Republiko Slovenijo vstopila na nelegalen način. V 3. členu ZTuj je namreč določeno, da sme tujec vstopiti v državo le na za to določenih mejnih prehodih in v njej prebivati oziroma se zadrževati na podlagi veljavne tuje potne listine oziroma potne listine, ki mu jo je izdal za notranje zadeve pristojni organ občine ali organ v Sloveniji, ki je pooblaščen za opravljanje kozularnih zadev. V potni listini mora biti vizum, če ni z mednarodnim dogovorom in določbami ZTuj drugače določeno. Tujcu pa, ki nima veljavne potne listine in prihaja na turistični ali poslovni obisk, lahko organ, pristojen za kontrolo prehajanja čez državno mejo, izda dovoljenje za vstop (turistično prepustnico) na podlagi osebne izkaznice oziroma drugega dokumenta o istovetnosti, predpisanega v državi tujca. V 3. alinei 3. odstavka 19. člena ZTuj pa je izrecno določeno, da dovoljenja za začasno prebivanje ni mogoče izdati osebi, ki je prišla v državo v nasprotju z določbami 13. člena ZTuj, torej brez veljavne potne listine. Glede na navedeno tožnica nima prav, ko razlaga določbo 17. člena ZTuj, kot da se lahko začasno dovoljenje prizna tudi osebi, ki je v državo prišla na nelegalen način brez veljavne potne listine. Na pravilnost odločitve tudi ne morejo vplivati določbe Resolucije Izvršnega komiteja Visokega komisariata Združenih narodov za begunce iz lete 1981, saj tožnica ni begunka oziroma tega svojega statusa ni z ničemer dokazala, prav tako ni dokazala, da je poskušala vložiti vlogo za priznanje azila, čeprav to v pritožbi navaja. Tožnica zato v zvezi s priznanjem začasnega prebivanje ne more uspeti niti s sklicevanjem na 9. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki jo je Slovenija prevzela kot pravna naslednica SFRJ. Republika Slovenija določbe te konvencije spoštuje, vendar ob tem, da morajo biti za priznanje začasnega prebivališča izpolnjeni tudi z zakonom predpisani pogoji, česar tudi ta konvencija ne negira.

Ker po mnenju pritožbenega sodišča razlogi iz pritožbe niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.