Jedro

V delovnem razmerju je delavec šibkejša stranka. Zaradi tega se ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Tako je potrebno razumeti tudi odločbo ustavnega sodišča, po kateri se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Ker je delavec skladno s 137. členom ZDR-1 upravičen do izplačila nadomestila plače, se tudi temu ne more odpovedati.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati neto plačo za junij 2015 v znesku 568,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 do plačila in neto plačo za julij 2015 v znesku 507,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 do plačila (točka I izreka), mu povrniti stroške postopka v višini 84,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (točka II izreka) ter povrniti stroške postopka v znesku 189,50 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno z izredno obsežno pritožbo, v kateri se iste navedbe večkrat ponavljajo, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke vključno s pritožbenimi v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje (pravilno: novo sojenje). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zaključki glede odpovedi plačilu plače oz. nadomestila, zaključki glede odpusta dolga iz naslova nadomestila plače kot tudi zaključki glede pobotanja. Napačno je sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/03 in na tri odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, saj se te ne nanašajo na plačilo nadomestila plače. Pri nadomestilu plače je potrebno upoštevati, da je ZDR, na katerega se sklicuje ustavno sodišče, v 61. členu določal pravico delavca do plačila nadomestila iz naslova bolniškega staleža, ni pa, za razliko od odpravnine, neplačila nadomestila določal kot prekršek. Tožnik se je z zapisom v odpovedi z dne 13. 7. 2013 izrecno odpovedal konkretnemu zahtevku iz naslova nadomestila plače, saj je izrecno izjavil, da mu tožena stranka v primeru nevračila posojenega zneska 2.000,00 EUR do 15. 7. 2015 za višino posojenega ne izplačuje osebnega dohodka. Zaradi tega situacija, ki je predmet presoje tega postopka, ne zahteva varovanja delavca kot šibkejše stranke. Nadalje uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj so zaključki sodišča prve stopnje, o tem, da bi morala biti odpoved pravici do plače nedvomno in jasno izražena, da bi bila pravno upoštevna, pavšalni. Prav tako so napačni zaključki sodišča v zvezi z odpustom dolga. Obveznost plačila plače je za toženo stranko nastala s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, plačili nadomestil plače, ki sta predmet tega spora, pa na dan 13. 7. 2015, ko je tožnik podpisal izjavo. Tako je dolg ob podaji in sprejemu izjave odpusta dolga že obstajal, le zapadel še ni. Poudarja, da 319. člen OZ ne določa pogoja zapadlosti obveznosti. Tožena stranka je tudi izkazala izpolnjenost pogojev za pobot terjatev delodajalca do delavca ob upoštevanju 2. in 3. odstavka 136. člena ZDR-1. Tožnik je namreč podal pisno soglasje k pobotanju terjatve tožene stranke in sicer z izjavo v posojilni pogodbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi iz določbe 312. člena OZ izhajala kontinuiteta, v skladu s katero, bi bilo mogoče pobotno izjavo podati zgolj glede terjatev, ki so v istem trenutku obstajale oziroma zapadle. Sodišče prve stopnje ne loči med nastankom in zapadlostjo terjatve. Zagrešilo je tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo vseh s strani tožene stranke predlaganih prič, na kar ga je tožena stranka pravočasno opozorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 7. 2015; - da mu tožena stranka ni izplačala plač oziroma nadomestil plač za meseca junij in julij 2015, da pa mu je za ta dva meseca obračunala in zanj plačala akontacijo dohodnine in prispevke; - da se tožnik z zapisom v odpovedi z dne 13. 7. 2015, za katerega navaja, da ga ni zapisal, ni mogel odpovedati plačilu plač glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03 (Ur. l. RS, št. 14/05), ki se nanaša na plačilo odpravnine in glede na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki se nanaša na plačilo za delo oziroma nadomestilo plače; - da ne gre za odpust dolga v smislu 319. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ker v času domnevne podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolg še ni nastal; - da prav tako ne gre za pobot po 1. odstavku 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače v zakonsko določenih primerih, ker tak primer ni bil podan, po 2. odstavku istega člena pa lahko delodajalec pobota svojo terjatev do delavca le z njegovim pisnim soglasjem. Poleg tega pa tudi ne gre za pobot po določbah OZ, saj terjatev tožnika iz naslova plač oziroma nadomestila za bolniški stalež za junij in julij 2015 še ni nastala in je torej tožnik ni mogel pobotati, tudi če bi dal pobotno izjavo; - da višina neto plač med strankama ni bila sporna, ker je njuna višina razvidna iz predloženih plačilnih list; - da je tožnikov tožbeni zahtevek po izplačilu neto zneskov nadomestila za meseca junij in julij 2015 utemeljen in da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), le še dodaja:

7. Po stališču pritožbenega sodišča, ki ga je med drugim zavzelo v sodbah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (Pdp 1508/2007, Pdp 918/2013, Pdp 55/2014 in Pdp 1012/2011), je v delovnem razmerju delavec šibkejša stranka. Zaradi tega se ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Tako je potrebno razumeti tudi odločbo ustavnega sodišča, po kateri se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Res se navedene odločbe pritožbenega sodišča ne nanašajo na nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, vendar pa se nanašajo na različna plačila, do katerih je delavec v času trajanja delovnega razmerja upravičen, tako na plačilo delovne oziroma poslovne uspešnosti, na nadomestilo za prehrano med delom in povračilo stroškov za prevoz na in z dela, pa tudi na plačilo regresa za letni dopust. Ker je delavec skladno s 137. členom upravičen tudi do izplačila nadomestila plače, se tudi temu ne more odpovedati. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z napačnim sklicevanjem sodišča prve stopnje na odločbo ustavnega sodišča in odločbe pritožbenega sodišča neutemeljene.

8. Stranki sta svoje obveznosti dogovorili s pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno tudi plačilo plače. Vendar pa je bila tožena stranka obvezna tožniku obračunati in izplačati plačo šele na plačilni dan, enako pa velja tudi za nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti. Med strankama ni bilo sporno, da je bil kot plačilni dan določen 18. dan v mesecu za znesek iz preteklega meseca, tako, tudi če bi bila tožnikova izjava na odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna, 13. 7. 2015, ko naj bi jo tožnik podpisal, obveznost izplačila za toženo stranko še ni nastopila. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo pogojev niti za odpust dolga, prav tako pa tudi ne za pobot terjatev.

9. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno zaslišati vse s strani tožene stranke predlagane priče. Sodišče je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo razloge, zaradi katerih prič ni zaslišalo. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki so za odločbo pomembni, to pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo.

10. Iz navedenega torej izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.