Jedro

Določb 88. in 91. člena ZZUOOP po prepričanju sodišča ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožnica. Bistvo in namen obravnavane izredne pomoči je v tem, da se subjektom, ki so se s težavami soočili ali vanje zašli zaradi izbruha epidemije COVID-19, povrne izpad dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja dejavnosti oziroma zmanjšanega obsega poslovanja. Tožnica, ki je svojo dejavnost registrirala šele dne 1. 9. 2020, takšnega izpada dohodka ni mogla imeti in je zato tožena stranka upravičeno sledila njenemu predlogu za vrnitev prejete pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 2. 7. 2021 preko portala eDavki vložila vlogo, s katero je Finančno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) obvestila, da želi vrniti pomoč v višini 8.800,00 EUR, ki jo je prejela na podlagi Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP). V vlogi je navedla, da ne izpolnjuje pogojev za prejeto pomoč, saj je bil upad prihodkov manjši, kot ga določa ZZUOOP. Na tej podlagi je FURS z odločbo št. DT 429-12622/2021-2 z dne 12. 7. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločila, da mora tožnica izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka v višini 8.800,00 EUR vrniti na v odločbi navedeni račun v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe (1. točka izreka) ter, da se bodo po poteku tega roka obračunale zamudne obresti, neplačana obveznost pa se bo prisilno izterjala (2. točka izreka). Določila je, da tožnico bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka, medtem ko FURS stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje odločitve FURS v tabeli navaja višino mesečnega temeljnega dohodka, ki ga je tožnica na podlagi ZZUOOP prejela od oktobra 2020 do vključno maja 2021, ki skupaj znaša 8.800,00 EUR. Enako je določen tudi znesek, ki ga mora tožnica vrniti. V nadaljevanju obrazložitve citira določbo 88. člena ZZUOOP, ki v povezavi z 91. členom tega zakona ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati upravičenec do pomoči po tem zakonu in njegovo obveznost, da pomoč vrne, če se izkaže, da teh pogojev ne izpolnjuje. Pojasnjuje, da lahko v skladu z 91. členom ZZUOOP subjekt, ki je uveljavil izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka in naknadno ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za njeno pridobitev, o tem obvesti FURS in znesek prejete pomoči vrne. Tako izjavo lahko vloži tudi, če posebej ne zatrjuje, da ni izpolnjeval pogojev za izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka.

3. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Generalni sekretariat, Služba za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-499-21-320/2021 z dne 22. 6. 2022, zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino tožničine pritožbe in izpodbijane odločbe ter ugotavlja, da je tožnica z vlogo obvestila prvostopenjski organ, da zaradi neizpolnjevanja pogojev glede zmanjšanega obsega poslovanja ne izpolnjuje pogojev za že prejeto izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka za mesece od oktobra 2020 do maja 2021 in da jo želi vrniti, FURS pa je tej njeni vlogi z izpodbijano odločbo le sledila. Iz izjave, ki jo je predložila tožnica v skladu s petim odstavkom 91. člena ZZUOOP, jasno in nedvoumno izhaja, da ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje že prejete pomoči iz naslova mesečnega temeljnega dohodka in da jo zato želi vrniti. Prvostopenjski organ je tej izjavi sledil in zato v obrazložitvi le kratko pojasnil podatke o vrsti in obsegu vračila prejetih upravičenj tožnice ter povzetek za zadevo relevantnih določb ZZUOOP.

4. Drugostopenjski organ meni, da so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice glede napačne uporabe materialnega predpisa, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Skladno s prvim odstavkom 88. člena ZZUOPP je upravičenec do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dogodka oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti najmanj od 1. septembra 2020 do uveljavitve tega zakona in dejavnosti zaradi posledic epidemije COVID-19 ne more opravljati ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu. Dejstvo je, da je bila tožnica registrirana za opravljanje dejavnosti dne 1. 9. 2020, torej na presečni datum, ki ga je določil zakonodajalec, kar je pomembno z vidika upravičenosti do izplačila pomoči, ki pa je v drugem odstavku 91. člena ZZUOOP dodatno pogojeno še s kvalificiranim upadom prihodkov. Če ta pogoj ni dosežen, mora upravičenec pomoč vrniti. Namen takšne ureditve je, da se pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka zagotovi tistim osebam, ki so tudi v stanju epidemije nadaljevale z dejavnostjo, pa so njihovi dohodki zaradi posledic epidemije upadli. V zadevi ni sporno, da tožnica pogoja zmanjšanega obsega poslovanja ne izpolnjuje in mora zato prejeto pomoč vrniti. Za trditev tožnice, da pogoji, določeni v 91. členu ZZUOOP ne veljajo za osebo, registrirano na dan 1. 9. 2020, ni najti nobene podlage.

5. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

6. Tožnica navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe skopa, tako da iz nje ni mogoče ugotoviti odločilnih razlogov za sprejeto odločitev. Navedeni so le določeni predpisi materialnega prava, ni pa konkretne obrazložitve in zato ni jasno, na podlagi kakšnih predpisov izhaja obveznost tožnice, da vrne prejeta sredstva. Drugostopenjski organ se je v bistvenem zgolj strinjal s postopkom prvostopenjskega organa in je zato že iz tega razloga treba izpodbijano odločbo odpraviti. Gre za bistveno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj zaradi opisanih pomanjkljivosti odločbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je kršena tudi pravica tožnice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

7. Tožnica zatrjuje, da je FURS nepravilno ugotovila dejansko stanje in neustrezno razumela materialnopravni predpis, na katerega se sklicuje. Gre za napačno uporabo 88. člena ZZUOOP. Bistveno je, da je ZZUOOP kot upravičenca do sredstev navedel tudi samozaposleno osebo, registrirano najkasneje dne 1. 9. 2020, pri čemer pa v 91. členu ZZUOOP navedeni pogoji ne veljajo za osebo, registrirano na ta dan, saj take situacije ta določba ni uredila. 91. člen ZZUOOP se zato lahko uporabi le za osebe, ki so bile registrirane pred 1. 9. 2020. Zakon ne more določiti za določeno osebo, da je upravičena do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, zatem pa postaviti pogoje, ki so za dotičnega samozaposlenega nemogoči, saj registriran dne 1. 9. 2020 že pojmovno ne more izkazati, da so mu upadli prihodki, preden je pričel poslovati. Vsak upravičenec do izredne pomoči mora imeti možnost, da izpolni pogoje, da prejeto pomoč obdrži, sicer ne bi bil naveden med upravičenci do pomoči v 88. členu ZZUOOP. Drugačna razlaga te določbe bi pomenila kršitev načela zakonitosti, načela pravne države in ustavne pravice do enakega varstva pravic. Tožnica bi bila kot upravičenka v smislu 88. člena ZZUOOP dejansko izigrana, ker se je zanesla na to, da ima pogoje za pomoč glede na razlago te določbe, pri čemer pa jih dejansko ne bi imela, saj je bil v 91. členu ZZUOOP določen nemogoč pogoj, ki bi odvzel namen, ki ga ima 88. člen tega zakona. Ni namreč mogoče, da nekdo, ki je registriran dne 1. 9. 2020, izkaže padec prihodkov glede na obdobje, ki je pred tem, ko se je registriral, saj takrat še ni posloval. Pogojev iz 91. člena ZZUOOP torej ni mogoče uporabiti za primer, ko se je nekdo registriral šele 1. 9. 2020. Tožnici zato na tej podlagi ni mogoče naložiti vračila sredstev, saj ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz 91. člena ZZUOOP in je zato upravičena do sredstev, ki jih je prejela.

8. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe identične navedbam, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi in jih zato v celoti prereka ter vztraja pri razlogih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe. Dodaja še, da je zahteva za zaslišanje tožnice tožbena novota, sploh pa dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi, ni sporno.

9. Sodišče je v zadevi dne 16. 11. 2022 v navzočnosti pooblaščenca tožnice ter ob odsotnosti tožene stranke opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa. Tožničin pooblaščenec je povedal, da dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno in zato umaknil dokazni predlog za zaslišanje tožnice, ki sicer na glavno obravnavo ni pristopila. Navajal je še, da sklicevanje tožene stranke na vlogo tožnice, s katero jo je obvestila o neizpolnjevanju pogojev, ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna vsebinsko presoditi, ali so podani zakonski pogoji za vračilo prejete pomoči oziroma izredne pomoči. Tožnica je tako vlogo oddala zgolj zato, ker je razumela računovodstvo, naj tako vlogo vloži v izogib morebitnim negativnim posledicam ter da bo nato tožena stranka v smislu vračila pomoči sama presodila ali pogoje za prejem te pomoči izpolnjuje ali ne. Poudaril je, da glede pravne razlage za zadevo relevantnih materialnih predpisov vztraja pri tožbenih navedbah, te navedbe pa so identične pritožbenim ugovorom. V zadevi so torej sporna le pravna vprašanja.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov presoja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Kolikor iz obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe, sledi, se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

12. Sodišče pritrjuje pooblaščencu tožene stranke, ki je na glavni obravnavi izpostavil, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Sporna je materialnopravna pravilnost izpodbijane odločitve ter zatrjevane bistvene kršitve določb postopka.

13. Glede tožbene graje pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišče uvodoma ugotavlja, da je razloge prvostopenjske odločbe, skupaj s presojo njene zakonitosti, ob odločanju o tožničini pritožbi v obrazložitvi dopolnil drugostopenjski organ. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je v četrtem odstavku 214. člena ZUP predpisano, da v enostavnih zadevah, v katerih je udeležena samo ena stranka in se njenemu zahtevku ugodi (kot v obravnavanem primeru), lahko vsebuje obrazložitev odločbe samo kratko obrazložitev strankinega zahtevka in sklicevanje na pravne predpise, na podlagi katerih je bilo o zadevi odločeno (t. i. odločba s skrajšano obrazložitvijo). Vsebina te določbe sovpada z 81. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2), na katerega se pri svoji odločitvi sklicuje drugostopenjski organ (določba sicer uporablja izraz "kratka obrazložitev"). Sodišče ocenjuje, da so bili za izdajo izpodbijane odločbe s skrajšano obrazložitvijo v predmetni zadevi izpolnjeni vsi predpisani pogoji: (1) šlo je za upravno zadevo, ki je v dejanskem in pravnem pogledu enostavna; (2) v postopku je bila udeležena ena sama stranka (tožnica) in (3) ugodilo se je postavljenemu zahtevku tožnice (za vrnitev pomoči). V postopku je bila torej izdana pozitivna odločba, ki je za tožnico ustvarila spremembo do tedaj obstoječega pravnega razmerja, in to na podlagi in v skladu z njeno lastno zahtevo. Pri odločanju tudi ni bilo poseženo v javno korist ali korist koga drugega. Ravno nasprotno, proračunu in njegovim uporabnikom je bilo z vrnitvijo prejete pomoči povrnjeno odtegnjeno premoženje.

14. Neutemeljena so nadaljnja zatrjevanja tožnice, da sklicevanje tožene stranke na njeno vlogo še ne pomeni, da slednja ni dolžna vsebinsko presoditi, ali so podani zakonski pogoji za vračilo prejete pomoči. Tožena stranka je namreč pri odločanju poleg izjave tožnice upoštevala tudi uradne evidence, s katerimi razpolaga kot davčni organ, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem jezikovna in logična razlaga 81. člena ZDavP-2 dajeta jasen in nedvoumen zaključek, da se v primeru ugoditve strankini zahtevi izda odločba s kratko oziroma skrajšano obrazložitvijo. S tem se nenazadnje zasleduje izvrševanje načela ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP), pri čemer se, ob izpolnjenosti zgoraj navedenih pogojev, od upravnega organa pričakuje, da bo tako postopal in izdal takšno odločbo. Ta, za razliko od odločbe s polno obrazložitvijo, ne vsebuje nujne presoje posameznih dokazov in zapisa pravne subsumpcije konkretnega dejanskega stanja oziroma navedbe razlogov, ki utemeljujejo tako odločitev.1

15. Ker so se tožničine navedbe v vlogi, ki jo je vložila preko portala eDavki in kontrolni podatki iz uradnih evidenc skladali (tožnica pa resničnosti podatkov iz uradnih evidenc ni prerekala z nasprotnimi trditvami niti pritožbi in niti ne sedaj v tožbi), je FURS pravilno sprejela odločitev z izdajo odločbe s kratko obrazložitvijo, ki jo je nato v pritožbenem postopku dopolnil drugostopenjski organ. Posledično izpodbijana (in drugostopenjska) odločba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe ter možnost njenega preizkusa, kot zmotno meni tožnica. Navedeno potrjuje dejstvo, da stranki izrecno priznavata, da dejansko stanje zadeve ni sporno, ob tem, da je bilo dejansko stanje, kot je izhajalo iz tožničinih navedb v vlogi, upoštevano v celoti2. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v izpodbijani in nato drugostopenjski odločbi zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti upravne odločbe in zato ne sledi tožbenemu ugovoru, da naj bi tožena stranka kršila tožničine pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

16. Kar zadeva tožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava, sodišče sodi, da so materialnopravna stališča tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZZUOOP je upravičenec do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka med drugim samozaposlena oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti najmanj od 1. septembra 2020 do uveljavitve ZZUOOP (z datumom začetka veljavnosti 24. 10. 2020). Med strankama ni sporno, da je tožnica temu pogoju zadostila, saj se je kot samozaposlena oseba registrirala prav na presečni datum. Prvi odstavek 88. člena ZZUOOP pa za pridobitev izrecne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka ne določa le tega pogoja, pač pa še kumulativni pogoj, da takšna oseba dejavnosti zaradi posledic epidemije COVID-19 tudi ne more opravljati ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu tudi po zaključku epidemije COVID-19. Razlaga o tem, kdaj se šteje navedeni pogoj za izpolnjen, je podana v drugem odstavku 91. člena ZZUOOP, ki ureja vračilo prejete izredne pomoči. Po tej določbi se šteje, da upravičenec zaradi posledic epidemije COVID-19 ne more opravljati dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu v treh primerih: če bodo prihodki upravičenca v letu 2020 zaradi posledic epidemije COVID-19 upadli za več kot 20 odstotkov glede na leto 2019 (prvi stavek); če ni posloval v celotnem letu 2019 oziroma 2020 - če se mu bodo povprečni mesečni prihodki leta 2020 zaradi posledic epidemije COVID-19 znižali za več kot 20 odstotkov glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019 (drugi stavek); ali če v letu 2019 ni posloval - če se mu bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi posledic epidemije COVID-19 znižali za več kot 20 odstotkov glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 31. avgusta 2020 (tretji stavek). Ker tožnica do 31. avgusta 2020 sploh še ni poslovala, citiranim pogojem iz 91. člena ZZUOOP že po naravi stvari ni mogla zadostiti. Iz zapisanega zato po mnenju sodišča sledi ugotovitev, da tožnica sploh ni mogla biti upravičenka do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, saj ni istočasno izpolnila obeh pogojev iz prvega odstavka 88. člena ZZUOOP, pač pa le enega. Po določbi petega odstavka 91. člena ZZUOOP pa mora subjekt, ki je uveljavil izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka in naknadno ugotovi, da ni izpolnjeval pogojev za njegovo pridobitev, o tem obvesti FURS najpozneje do roka za predložitev obračuna od dohodkov pravnih oseb za leto 2020 oziroma za obdobje, ki vključuje podatke za obdobje drugega polletja 2020, oziroma do roka za predložitev obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2020, in vrniti znesek prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe.

17. Določb 88. in 91. člena ZZUOOP po prepričanju sodišča ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožnica. Bistvo in namen obravnavane izredne pomoči je v tem, da se subjektom, ki so se s težavami soočili ali vanje zašli zaradi izbruha epidemije COVID-19, povrne izpad dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja dejavnosti oziroma zmanjšanega obsega poslovanja. Takšen namen izhaja tako iz točke 3.1 Sporočila Komisije EU Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-193, kot tudi iz predloga ZZUOOP.4 Tožnica, ki je svojo dejavnost registrirala šele dne 1. 9. 2020, takšnega izpada dohodka ni mogla imeti in je zato tožena stranka upravičeno sledila njenemu predlogu za vrnitev prejete pomoči. Da je ukrep iz 88. člena ZZUOOP – ne glede na njegovo poimenovanje kot "pomoč" - bližje pravni naravi socialne odškodnine in ne socialne pomoči5, govorijo že določbe samega zakona. Tako ZZUOOP v 1. členu določa vsebino zakona, ki je v omilitvi in odpravi posledic nalezljive bolezni COVID-19. Če bi zakonodajalec dejansko želel, da pogoji iz drugega odstavka 91. člena ZZUOOP ne veljajo za osebo, registrirano na dan 1. 9. 2020, bi to izrecno navedel. Sodišče pri iskanju pravega pomena pravnega pravila ravno tako ne more onkraj ustaljenih metod pravne razlage, v dotičnem primeru predvsem jasnih zakonskih znakov (jezikovna razlaga) in njihovega pomena glede na namen, ki ga pravno določilo ima (namenska oziroma teleološka razlaga).

18. Sodišče zato ne sledi tožbenim ugovorom, da bi drugačna razlaga (nasprotna tisti, za katero se zavzema tožnica) 88. člena ZZUOOP pomenila kršitev načela zakonitosti, načela pravne države in ustavne pravice do enakega varstva pravic.

19. V skladu z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS opravljajo upravni organi svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (načelo zakonitosti oziroma legalitetno načelo). Navedeno določbo dopolnjuje četrti odstavek 153. člena Ustave RS, ko predpisuje, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Po presoji sodišča je tožena stranka načelo zakonitosti ustrezno spoštovala. Z izpodbijano odločbo je namreč odločila po pravilih upravnega postopka, kot jih določata ZUP in ZDavP-2 (formalna zakonitost) ter v okviru in na podlagi določil materialnega zakona ZZUOOP (materialna zakonitost), katerega je po oceni sodišča tudi pravilno razlagala. Pri tem je spoštovala jasne določbe zakona, ki predpisujejo pogoje in omejitve za upravičenost do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in obveznost njenega vračila, če tudi pogoji niso izpolnjeni (prvi odstavek 88. člena v zvezi z drugim odstavkom 91. člena ter peti odstavek 91. člena, vse ZZUOOP). Pri odločitvi je izhajala iz jasne določbe zakona, ki predpisuje, kdo se sploh šteje za upravičenca in pod kakšnimi pogoji ter kdaj nastane obveznost vračila pomoči. Sodišče ob povedanem ugotavlja, da je bilo zadoščeno tudi zahtevam po jasnosti in določnosti predpisov (na kar mora v prvi vrsti paziti zakonodajalec), ki dajejo materialno podlago za izvrševanje oblasti, kar zahteva načelo pravne države (2. člen Ustave RS)6, ki je z načelom zakonitosti tesno povezano. Ena od zahtev načela pravne države je, da so predpisi jasni in določni tako, da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Ta zahteva seveda ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo potrebno razlagati. Uporaba predpisov namreč vedno pomeni tudi njihovo razlago. Predpis oziroma v njem vsebovana pravna norma bi postala sporna šele takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa, a za kaj takega, kot že rečeno, v obravnavanem primeru ne gre. Tožnica posledično ni mogla biti izigrana, saj je jasnim določbam materialnega zakona sama pripisala napačen pomen. Pri tem ne gre spregledati, da je ob vložitvi zahteve za vrnitev zneska prejete pomoči očitno razumela sporne določbe predpisov, saj je tako vlogo vložila sama. Njeno sklicevanje, da je to storila zaradi nasveta računovodstva in v izogib negativnim posledicam, sodišča ne prepriča, saj kaj takega iz upravnega spisa ne izhaja, pa tudi sicer navedeno dejstvo ni relevantno za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za upravičenost do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka po ZZUOOP.

20. Sodišče tudi ne vidi kršitve 22. člena Ustave RS, v skladu s katerim je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče ali drug državni organ ne sme stranke neenakopravno obravnavati tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko bistveno podobnih oziroma enakih primerih, ter da mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, ki so udeležene v postopku. Določba je poseben odraz ustavne pravice do enakosti pred zakonom. S čim naj bi tožena stranka kršila navedeno ustavno pravico, tožnica ne pojasni. Pri tem niti ne zatrjuje kršitve pravice do izjavljanja, enakosti orožji, prepovedi samovoljnega odstopa od ustaljene (upravno)sodne prakse ali zagrešitve očitno napačne oziroma samovoljne odločitve, v posledici česar sodišče navedb v tej smeri ne more preizkusiti. Zgolj razlaga določb predpisov, ki je nasprotna tisti, za katero se sama zavzema, pa ne more pripeljati do kršitve navedene ustavne pravice. Sodišče še dodaja, da se v presojo, ali je zakonska ureditev bolj ali manj primerna, ne more spuščati, ker je to stvar, ki ostaja v polju odločanja zakonodajalca.

21. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu ter je zato tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

22. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tako tudi Kovač, Polonca (ur.): Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZdavP-2, Uradni list RS, Ljubljana 2021, str. 442 do 445. 2 Glej sodbo UPRS I U 1028/2012 z dne 22. 5. 2013, v kateri je Upravno sodišče RS pritrdilo, da je odločba davčnega organa zakonita, ker v celoti sledi napovedanim in nespornim podatkom iz davčne napovedi, česar tožnik ni prerekal niti v tožbi, ampak je kljub temu očital, da bi obrazložitev morala vsebovati tudi opis dejanskega stanja in dokazov, na katerih je utemeljena. 3 UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 164 z dne 13. 5. 2020, str. 3, sprememba UL V 2018 z dne 2. 7. 2020, str. 3 in sprememba UL C št. 340 I z dne 13. 10. 2020, str. 1. 4 Predlog Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19 (PKP 5), nujni postopek, EVA 2020-2611-0044, Poročevalec Državnega zbora RS z dne 1. 10. 2020, točka I/1, str. 3. 5 Tako tudi Strban, Grega: Pravna narava socialnega varstva v sistemu socialne varnosti, Podjetje in delo, št. 6-7, 2021, str. 1010. 6 Glej: Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ius Software, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 66.