Jedro

Preureditev prostorov v gostinski lokal ni v skladu z ZN, če ta na območju posega ne dovoljuje gostinske dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1399/96-11 z dne 20.4.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 28.6.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 2.11.1995, s katero je zavrnjen zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječega poslovnega prostora v disko klub na zemljišču parc. št. 3524/19 k.o. M.S. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da med strankama ni sporno, da se naveden objekt nahaja na območju, ki ga ureja Odlok o sprejetju zazidalnega načrta obrtno - skladiščne cone ob M. cesti v M.S. (Uradne objave, št. 29/87, 10/90 - odlok), ki je bil kasneje spremenjen z Odlokom o sprejetju sprememb zazidalnega načrta obrtno - skladiščne cone ob M. cesti v M.S. za območje med L. in N. ulico ter P. potokom (Uradne objave, št. 7/92 - sprememba odloka iz leta 1992) in z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o sprejetju zazidalnega načrta obrtno-skladiščne cone ob M. cesti v M.S. in odloka o sprejetju sprememb zazidalnega načrta obrtno-skladiščne cone ob M. cesti v M.S. za območju med L. in N. ulico ter P. potokom (Uradni list RS, št. 32/95). Prav tako ni sporno, da je objekt v obrtno-proizvodni coni. Sporno pa je, ali je bila s spremembo odloka iz leta 1992 dovoljena gostinska dejavnost na celotnem območju, ki ga ureja odlok, torej tudi na območju, kjer se nahaja sporni objekt, ali pa se dovolitev gostinske dejavnosti nanaša le na območje, navedeno v 4. členu spremembe odloka iz leta 1992. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev tožene stranke, da sprememba namembnosti spornega objekta v disko klub ne bi bila v skladu z veljavnim zazidalnim načrtom. V odloku in njegovih spremembah namreč ni podlage za drugačno stališče, kot ga je zavzela tožena stranka, in sicer, da se dopustnost gostinske dejavnosti nanaša le na območje, ki je opisano v 4. členu spremembe odloka iz leta 1992 in se torej ne nanaša na območje, kjer se nahaja sporni objekt. Po določbi 2. člena spremembe odloka iz leta 1992 se namreč sprememba zazidalnega načrta nanaša le na območje, ki je opisano v 4. členu tega odloka, za ostala območja pa veljajo določbe odloka, kot so veljale ob njegovem sprejetju, s tem, da je na celotnem območju obdelave dopustna tudi gostinska dejavnost. Kaj zajema območje obdelave, za katerega se sprejemajo spremembe zazidalnega načrta, pa določa 4. člen istega odloka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sprememba namembnosti spornega objekta ne bi bila v skladu z zazidalnim načrtom. Sprememba odloka iz leta 1992 v 2. členu jasno določa, da se sprememba nanaša le na območje, opisano v 4. členu tega odloka, za vsa ostala območja pa veljajo določbe odloka, s tem, da je na celotnem območju obdelave dopustna tudi gostinska dejavnost, kar pomeni, tudi na obravnavanem območju. Navedeno potrjujejo tudi izdano lokacijsko dovoljenje za nadzidavo obstoječega poslovnega objekta na isti parcelni številki za namen gostinskega lokala - kavarne z dne 16.4.1996. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da se sprememba odloka iz leta 1992 v delu, v katerem dopušča gostinsko dejavnost, nanaša le na območje, ki je opisano v 4. členu spremembe odloka iz leta 1992. Območje, ki se ureja z zazidalnim načrtom, je razdeljeno v več con. Za obrtno - proizvodno cono 6. člen odloka določa, da je v njej dovoljen razvoj obrti ter izgradnja delavnic, ob upoštevanju dovoljenih tlorisnih dimenzij, gradbenih linij, izvedbe streh in vertikalnih gabaritov. Zato bi tudi po presoji pritožbenega sodišča spremembe namembnosti v obrtno - proizvodni coni lahko bile le take, ki bi še vedno ostajale v okviru obrtno proizvodnih dejavnosti.

Preureditev prostorov v gostinski lokal pa bi presegla z odlokom določeno uporabo prostora. Določba 2. člena sprememb odloka iz leta 1992, ki dopušča na celotnem območju "obdelave" gostinsko dejavnost, pa se nanaša na območje, ki je opisano v 4. členu in ki po pravilni ugotovitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje ni območje predvidenega posega. Takšne presoje tožeča stranka ne more uspešno izpodbiti niti s sklicevanjem na lokacijsko dovoljenje z dne 16.4.1996, iz katerega naj bi izhajalo, da je upravni organ prve stopnje materialno pravo drugače uporabil. Tudi če bi bil v navedeni odločbi zazidalni načrt drugače uporabljen, to še ne pomeni, da obstaja pravna podlaga za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.