Jedro

Profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem na to, da bo tudi druga oseba ravnala enako skrbno. Če je torej prva toženka pričakovala, da bo namesto nje druga toženka preverila tožnikov naslov v centralnem registru prebivalstva, je s tem prevzela nase riziko, da druga toženka morebiti ne bo vestno opravila te svoje dolžnosti.

Za oceno pričakovanega dobička so odločilne razmere v času škodnega dogodka. Tožnikova škoda je nastala 17.4.2000, ko so bile protipravno prodane njegove delnice, medtem ko je do prevzema L. prišlo jeseni leta 2002, torej več kot dve leti in pol kasneje. Ni dvoma, da 17.4.2000 nobena od pravdnih strank ni mogla pričakovati, sploh pa ne utemeljeno, da bo prišlo do prevzema L. in da bo zato vrednost spornih delnic skoraj trikrat višja od cene, po kateri so bile prodane. Splošno je znano, da so bili leta 2000 prevzemi gospodarskih družb pri nas redek, če že ne izjemen pojav. O tem, da bi tožnik sprejel N.-jevo prevzemno ponudbo in svojih delnic ne bi prodal že prej ali pozneje, dokler so še kotirale na borzi, je z večjo ali manjšo verjetnostjo mogoče sklepati šele s sedanjega časovnega gledišča, ki pa, kot že navedeno, ne more biti podlaga za oceno, ali je bilo izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Tožnikov odškodninski zahtevek iz tega naslova torej nima pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbama prve in druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. točki izreka tako, da se glede prve in druge toženke zavrne tožbeni zahtevek, da sta prva in druga toženka (nerazdelno s tretjim tožencem) dolžni plačati tožniku: - znesek 3.144,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 753.480,00 SIT za čas od dne 3.9.2000 do 31.12.2006, od zneska 3.294,44 EUR pa za čas od 1.1.2007 do dne plačila, - znesek 3.596,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 861.840,00 SIT za čas od dne 4.9.2001 do 31.12.2006, od zneska 3.596,39 EUR pa za čas od dne 1.1.2007 do dne plačila, - znesek 4.516,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.082.340,00 SIT za čas od 25.8.2002 do 31.12.2006, od zneska 4.516,52 EUR pa za čas od dne 1.1.2007 do dne plačila.“.

II. V preostalem se pritožbi prve in druge toženke, pritožba tožnika pa v celoti, zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik in druga toženka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencem, da morajo tožniku nerazdelno plačati 118.723,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 dalje, 3.144,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2000 dalje, 3.596,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2001 dalje in 4.516,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2002 dalje. V preostalem je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo. Nazadnje je tožencem naložilo, da morajo tožniku nerazdelno povrniti 1.603,69 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili tožnik, prva toženka in druga toženka. Vsi trije se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik in prva toženka predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev, medtem ko druga toženka predlaga zgolj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in vztraja, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da so vse družinske prihranke vložili v delnice L., ki bi jih sam prodal šele ob prevzemu in nikakor ne prej. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku škoda povrnjena že s prisojeno odškodnino v višini vrednosti ukradenih delnic na dan njihove prodaje, je v očitnem nasprotju s tožnikovo izpovedjo. Sicer pa tožnik s tožbo uveljavlja le tisto, kar bi dobil ob prodaji vseh svojih delnic ob prevzemu na dan 27.11.2002 s pripadki. Poudarja, da je tožbo vložil še pred prevzemom in je zato primarno zahteval restitucijo, saj je želel vrnitev delnic v naravi. Svoj zahtevek je modificiral šele po prevzemu L.. Najmanj, kar bi mu sodišče še moralo prisoditi, so zakonske zamudne obresti že od 17.4.2000 in ne šele od 28.11.2002. 4. Prva toženka vztraja, da ni odgovorna za tožnikovo škodo. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so protislovni. Sodišče se sklicuje na objektivno odgovornost prve toženke, hkrati pa ji očita krivdno odgovornost, ne da bi ustrezno utemeljilo standard potrebne skrbnosti. Ponavlja, da ni mogla slutiti, da tožnikov naslov ni pravilen. Primerjava s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 400/2003 z dne 21.1.2005 v tem primeru ni ustrezna, ker se dejansko stanje v obeh zadevah bistveno razlikuje. Sodišče je le pavšalno ugotovilo, da prva toženka ni ravnala s strokovno skrbnostjo, ko po zavrnitvi vnosa naloga ni ponovno preverjala identitete. V ponovljenem sojenju namreč o tem ni izvajalo dokazov, češ da je odškodninska odgovornost toženk že razjasnjena. Standard profesionalne skrbnosti članu KDD nalaga, da najprej preveri pri upravljalcu sistema, kaj je vzrok za zavrnitev vnosa. Iz same zavrnitve prva toženka ni mogla sklepati, ali je razlog zanjo tehnične ali vsebinske narave. Sodišče se ni opredelilo do ravnanja druge toženke. Prav njeno ravnanje je bilo tisto, ki ga prva toženka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Druga toženka je bila namreč dolžna pridobiti podatke o naslovu imetnika s strani državnega organa, ki vodi register prebivalstva. Vnos naloga bi morala zavrniti in o ugotovljenih razlikah v naslovih obvestiti prvo toženko, kar bi nedvomno preprečilo nastanek škodnega dogodka. Sodba zmotno ugotavlja, da je uslužbenka prve toženke drugi toženki poslala fotokopijo osebne izkaznice z namenom uskladitve podatkov. Fotokopijo osebne izkaznice je namreč poslala na njeno izrecno zahtevo, ob tem pa ni mogla pričakovati, da bo druga toženka vpogled v centralni register zamenjala z vpogledom v fotokopijo. Od druge toženke kot osebe z javnimi pooblastili je upravičeno pričakovala ravnanje v skladu s predpisi. Samo drugi toženki je bilo znano, da se podatki o naslovu domnevnega imetnika ne ujemajo s podatki v centralnem registru prebivalstva, niti s podatki iz njenega registra, zato bi morala zavrniti vnos imetnikovega naloga za odprtje računa nematerializiranih vrednostnih papirjev. Ker je druga toženka namesto tega nezakonito spremenila podatke v svojem registru, je s tem omogočila odprtje računa in nastanek obravnavane škode. Sicer pa druga toženka ni nikoli zanikala, da je njena uslužbenka spregledala razliko v naslovu stalnega prebivališča iz ponaredka in originala osebnih izkaznic ter da je podatke uskladila v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dokaznega gradiva, ki ga je predložila prva toženka, ni upoštevalo, razloga za njegovo zavrnitev pa tudi ni navedlo. Pri ugotavljanju izgubljenega dobička iz naslova dividend je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniku je namreč dosodilo odškodnino v višini vrednosti delnic na dan njihove prodaje. Cena delnice na organiziranem trgu vključuje tudi predvidene bodoče donose, torej so v njej zajete tudi prihodnje dividende. Končno ni gotovo, da bi tožnik tudi po 17.4.2000, ko so mu bile delnice protipravno odtujene, ostal njihov imetnik in bil bil zato upravičen do dividend. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so dividende obdavčljiv dohodek. Prisojena odškodnina je zato dejansko višja od tožnikove škode, saj bi od izplačanih dividend moral plačati davek, medtem ko je odškodnina davčno nevtralen prihodek.

5. Druga toženka v svoji pritožbi ponavlja, da je osebna izkaznica javna listina, ki predstavlja uradni izpisek iz registra prebivalstva. Sodišče prve stopnje v sodbi ne pove, katere podatke iz registra prebivalstva naj bi druga toženka upoštevala pri spremembi naslova, če ni smela upoštevati podatkov iz osebne izkaznice. Noben predpis drugi toženki ne nalaga, da bi morala v registru prebivalstva preveriti, ali so podatki iz osebne izkaznice pravilni. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo o tem, kaj sploh je identiteta osebe. Naslov prebivališča ne predstavlja njenega identifikacijskega znaka. Ponavlja, da ni mogla tekoče usklajevati podatkov o imetnikih vrednostnih papirjev s podatki v izvornih bazah, ker ji državni organi teh sprememb niso sporočali. Sploh pa je tveganje, da bo neka oseba uporabila enolični identifikacijski znak druge osebe, kot se je to zgodilo v obravnavani zadevi, izven poslovne sfere druge toženke. Končno poprava podatka o naslovu tožnika ni bila vzrok za tožnikovo škodo. Škoda namreč ni nastala niti z odprtjem računa stranke, niti s prenosom vrednostnih papirjev z registrskega računa na račun stranke, pač pa šele z razpolagalnim pravnim poslom po nalogu napačno identificiranega imetnika, ko je prva toženka vrednostne papirje prodala in jih prenesla v dobro računa končnega kupca, pri čemer je predpostavke za veljavnost tega pravnega posla presojala izključno sama. Sprememba naslova imetnika je bila namenjena le zakrivanju sledi kaznivega dejanja in storilca. Napačna pa je tudi odločitev sodišča, ki je tožniku priznalo odškodnino iz naslova dividend. Tožnikova škoda zaradi izgube delnic je bila reparirana na dan 17.4.2000, ko so bile tožnikove delnice protipravno prodane. Tožnik zato ni upravičen do dividend, ki so bile izplačane po tem datumu. Tržna vrednost delnic vključuje tudi bodoče še neizplačane dobičke, torej tudi dividende, zato tožnik ne more iste škode dobiti dvakrat povrnjene. Končno je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je namreč pretežni del tožnikovega zahtevka zavrnilo tudi po temelju, tako da je uspel le z 32 % svojega zahtevka.

6. Druga toženka je odgovorila na tožnikovo pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da tožniku, s katerim sta bila v pogodbenem razmerju, ne odgovarja za izgubljeno prevzemno premijo.

7. Tožnikova pritožba ni utemeljena, pritožbi prve in druge toženke pa sta delno utemeljeni.

8. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih uveljavljajo pritožniki, prav tako ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3, 45/08, 57/09 in 12/10) paziti po uradni dolžnosti.

9. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe res ni posebej ocenilo tožnikove izpovedi, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navedena opustitev je namreč posledica presoje, da tožnik ni upravičen do odškodnine za tisti del zatrjevanega izgubljenega dobička, ki predstavlja razliko med prevzemno in prodajno vrednostjo njegovih delnic. Takšna presoja sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav so materialnopravni razlogi zanjo drugačni od tistih, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, kot bo še obrazloženo. Ni torej bistveno, kar je tožnik navajal in izpovedal o tem, ali in kdaj je nameraval svoje delnice prodati.

10. Tudi prva toženka neupravičeno očita izpodbijani sodbi nejasne, pomanjkljive in protislovne razloge. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno ugotovilo, da je odškodninska odgovornost prvih dveh toženk objektivna in ne krivdna, ter še, da ni okoliščin, ki bi lahko izključile njuno objektivno odgovornost. Izjava sodnice, ki jo izpostavlja pritožba, ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v novem sojenju ponovilo celoten dokazni postopek. Sicer pa bi prva toženka v skladu z 286.b členom ZPP morala domnevno kršitev načela materialnega procesnega vodstva in pravil o vodenju glavne obravnave uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej še v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Enako velja za pritožbeno trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do celotnega dokaznega gradiva, ki ga je predložila prva toženka; sploh pa je ta pritožbeni očitek ostal na ravni posplošenega zatrjevanja.

11. Tudi druga toženka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njene trditve o vzrokih za nastanek obravnavane škode, so dovolj jasni, da je sodbo mogoče preizkusiti. Pretirana je zahteva druge toženke, da bi sodišče moralo navesti tudi teoretično podlago za svoje zaključke o vzročni zvezi. Končno ni umesten niti pritožbeni dvom o tem, kaj naj bi bil „podatek iz registra prebivalstva“, ki ga omenja izpodbijana sodba. Iz njene obrazložitve jasno izhaja, da gre za (pravi) naslov tožnikovega prebivališča v centralnem registru prebivalstva.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prvima dvema toženkama pripisalo objektivno odgovornost za nastalo škodo. Tako za prvo toženko določa 33. člen, za drugo toženko pa 34. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP; Ur. l. RS, št. 23/99 do 58/09). Odveč je torej naštevanje predpostavk, ki bi po pritožbenem stališču prve toženke morale biti podane za njeno morebitno krivdno odgovornost. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je prva toženka povzročila škodo tožniku z nepravilnim vnosom naloga, ker ni dovolj skrbno preverila identitete naročnika prodaje spornih vrednostnih papirjev. Zmotno je pritožbeno stališče, da ni bilo razlogov za dvom o identiteti tretjega (po prvi sodbi „petega“) toženca, ker se je naslov na predloženi osebni izkaznici ujemal z naslovom na izpisu stanja na računu vrednostnih papirjev pri drugi toženki. Osebna izkaznica je bila namreč ponarejena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila že zavrnitev vnosa naloga zadosten razlog za ponovno preverjanje identitete naročnika, od katerega bi prva toženka lahko zahtevala predložitev še drugih osebnih dokumentov (npr. vozniškega dovoljenja, potnega lista) ali pa bi morala njegove podatke preveriti v centralnem registru prebivalstva. Takšna zahteva nikakor ni pretirana, saj se od prve toženke pričakuje profesionalna skrbnost. Končno pa bi prva toženka že iz predložene osebne izkaznice lahko razbrala, da je ta ponarejena. Izdana je bila namreč 20.6.1997, naslov novega stalnega prebivališča pa je bil na izkaznici zabeležen 10.2.2000, ko je že veljal novi Zakon o osebni izkaznici (Ur. l. RS, št. 75/97), ki takšnega vpisa ni več dovoljeval. Z dnem uporabe tega zakona (21.6.1998) sta namreč prenehala veljati prejšnji Zakon o osebni izkaznici (Ur. l. SRS, št. 16/74, 29/79 in 42/86) ter Pravilnik o izvrševanju Zakona o osebni izkaznici (Ur. l. SRS, št. 16/81, 2/89 in Ur. l. RS, št. 33/91), po katerih je bilo na izdani osebni izkaznici mogoče dopisati novo stalno prebivališče ali novo osebno ime. Prva toženka je to napako na predloženi osebni izkaznici spregledala. Brez dvoma je bila tudi ta njena opustitev, ki ji je nato sledil nepravilni vnos naloga, vzrok, brez katerega škoda ne bi nastala, zato njene odškodninske odgovornosti ni mogoče niti omejiti in še manj izključiti. Tudi nepravilno ravnanje druge toženke, ki je brez ustreznega naloga spremenila naslov imetnika spornih vrednostnih papirjev v svojem centralnem registru, prve toženke ne razbremenjuje. Prva toženka je namreč članica druge toženke, obe pa pri poslovanju z nematerializiranimi vrednostnimi papirji delujeta povezano. Neutemeljeno je zato sklicevanje prve toženke na 3. odstavek 33. člena ZNVP, po katerem je član klirinško depotne družbe prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da je vzrok za nepravilen vnos naloga ravnanje koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Profesionalna skrbnost pač ni združljiva z zanašanjem na to, da bo tudi druga oseba ravnala enako skrbno. Če je torej prva toženka pričakovala, da bo namesto nje druga toženka preverila tožnikov naslov v centralnem registru prebivalstva, je s tem prevzela nase riziko, da druga toženka morebiti ne bo vestno opravila te svoje dolžnosti. Predvsem pa bi se prva toženka, kot je že bilo navedeno, lahko posledicam nepravilnega ravnanja druge toženke lahko izognila, če bi pred vnosom naloga dovolj skrbno preverila identiteto tožnika.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo dejansko in pravno podlago tudi za odškodninsko odgovornost druge toženke. Ta v skladu s 1. odstavkom 34. člena ZNVP odgovarja za nastalo škodo, ker ni upoštevala obveznosti, predpisane v 1. odstavku 24. člena istega zakona, da mora v centralnem registru tekoče usklajevati spremembe naslova imetnikov vrednostnih papirjev s podatki iz centralnega registra prebivalstva. Če ji državni organi, kot ponavlja v pritožbi, takrat res niso tekoče sporočali sprememb podatkov, ji je to dejstvo nalagalo toliko večjo skrbnost pri vnosu sprememb v svoj register. Namesto tega je druga toženka v obravnavanem primeru celo brez ustreznega naloga prve toženke, na podlagi faksirane fotokopije ponarejene osebne izkaznice in brez preverjanja v centralnem registru prebivalstva spremenila podatek o tožnikovem naslovu v svojem registru. Takšno njeno ravnanje je bilo očitno malomarno, zato se svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na tudi neskrbno ravnanje prve toženke, niti na protipravno ravnanje tretjega toženca. Njunim posledicam bi se namreč, če bi ravnala s profesionalno skrbnostjo, lahko enostavno izognila, zato ni podlage za izključitev njene objektivne odgovornosti po 3. odstavku 34. člena ZNVP. Vzrok za nastalo škodo je bilo torej ravnanje vseh treh tožencev, ki jim je sodišče prve stopnje zato pravilno naložilo solidarno odgovornost za povrnitev škode. Preostale pritožbene trditve, s katerimi druga toženka poskuša izpodbiti podlago svoje odgovornosti, niso utemeljene. Res je osebna izkaznica podatek iz registra prebivalstva, vendar to razumljivo velja samo za pristno osebno izkaznico, ne pa za ponarejeno oziroma protipravno predrugačeno. Ni dvoma, da samo osebna izkaznica ne zadošča za uskladitev podatkov v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, pač pa je treba podatke preveriti tudi v centralnem registru prebivalstva kot izvorni evidenci. Samo na takšen način je namreč mogoče doseči namen, zaradi katerega je ZNVP v 24. členu predpisal način vzdrževanja podatkov centralnega registra. Pravilnost teh podatkov je namreč bistvena za pravno varnost imetnika in uveljavljanje pravic iz vrednostnega papirja. Odveč so tudi pritožbeni pomisleki o tem, kaj predstavlja identifikacijski znak fizične osebe. Kot je drugi toženki pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je med podatki, ki jih mora vsebovati nalog, tudi naslov imetnika vrednostnih papirjev, upoštevaje predpisano vsebino posameznih nalogov v 39., 40. in 44. členu ZNVP. Sicer pa je druga toženka tudi v obravnavanem primeru najprej zavrnila vnos naloga, češ da se naslov ne ujema s podatki centralnega registra.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku kot odškodnino za njegovo neupravičeno prodane delnice prisodilo znesek 118.738,08 EUR, ki predstavlja evrsko protivrednost zneska, ki ga je 17.4.2000 po takratni borzni ceni zanje iztržil tretji toženec. Tožniku je prisodilo tudi dividende, ki so bile izplačane za leta 1999, 2000 in 2001, v skupnem znesku 11.527,13 EUR, medtem ko je tožnikov zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, ki predstavlja razliko med prevzemno in prodajno vrednostjo njegovih delnic, tokrat zavrnilo.

15. Toženki v pritožbi ne nasprotujeta povračilu navadne škode v znesku 118.723,08 EUR z obrestmi, kot je to škodo utemeljil sam tožnik. Utemeljeno pa oporekata prisojeni odškodnini iz naslova dividend. Ker so bile tožnikove delnice prodane na organiziranem trgu, njihova cena vključuje tudi dividende kot predvidene bodoče donose iz delnic. Tožnik je po spremembi tožbe namesto ponovne vknjižbe spornih delnic na svoj registrski račun pri drugi toženki zahteval plačilo njihove vrednosti v znesku, ki je bil izplačan tretjemu tožencu, zato je njegov pravni položaj enak, kot da bi 17.4.2000 sam dal nalog za prodajo svojih delnic. Ker od tedaj dalje ne bi bil več njihov imetnik, tudi ne bi bil upravičen do njihovih donosov. Po podatkih L., d.d., ki jih je pri odločanju uporabilo sodišče prve stopnje, so bile dividende za leto 1999 izplačane tistim delničarjem, ki so bili na dan 6.7.2000 vpisani v delniško knjigo pri drugi toženki. Ker so bile tožnikove delnice odtujene pred tem datumom, tožnik ni upravičen do dividend za leto 1999, še manj pa za naslednji dve leti, ko je bil presečni dan 5.7.2001 za leto 2000 in 1.7.2002 za leto 2001. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova dividend zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženk v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek za preostali izgubljeni dobiček, ki predstavlja razliko med prevzemno in prodajno vrednostjo tožnikovih delnic, zavrnilo s pojasnilom, da je bila s prisojeno odškodnino že reparirana celotna zatrjevana škoda. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je očitno zmotna, vendar tožnik ne glede na to drugačne odločitve o svojem zahtevku iz naslova izgubljenega dobička ne bi mogel doseči. Brez pomena je zato njegov pritožbeni očitek o nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče ni upoštevalo njegove izpovedi o tem, ali in kdaj je nameraval svoje delnice prodati. Po 3. odstavku 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Enako določa 3. odstavek 168. člena zdaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB-1). Za oceno pričakovanega dobička so torej odločilne razmere v času škodnega dogodka. Tožnikova škoda je nastala 17.4.2000, ko so bile protipravno prodane njegove delnice, medtem ko je do prevzema L. prišlo jeseni leta 2002, torej več kot dve leti in pol kasneje. Ni dvoma, da 17.4.2000 nobena od pravdnih strank ni mogla pričakovati, sploh pa ne utemeljeno, da bo prišlo do prevzema L. in da bo zato vrednost spornih delnic skoraj trikrat višja od cene, po kateri so bile prodane. Splošno je znano, da so bili leta 2000 prevzemi gospodarskih družb pri nas redek, če že ne izjemen pojav. O tem, da bi tožnik sprejel N.-jevo prevzemno ponudbo in svojih delnic ne bi prodal že prej ali pozneje, dokler so še kotirale na borzi, je z večjo ali manjšo verjetnostjo mogoče sklepati šele s sedanjega časovnega gledišča, ki pa, kot že navedeno, ne more biti podlaga za oceno, ali je bilo izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Tožnikov odškodninski zahtevek iz tega naslova torej nima pravne podlage. Res je sicer, da je do prevzema L. prišlo šele med pravdo in da je tožnik sprva s tožbo zahteval restitucijo oziroma ponovno vknjižbo spornih delnic na svoj registrski račun pri drugi toženki. Ker so bile delnice L. A in L. B po končanem prevzemu izključene iz borzne kotacije, je bil tožnik svoj restitucijski zahtevek prisiljen nadomestiti z denarnim zahtevkom, vendar zgolj dejstvo, da je šlo za privilegirano objektivno spremembo tožbe po 186. členu ZPP še ne pomeni, da mu toženci namesto delnic dolgujejo njihovo prevzemno vrednost. Če bi tožnik v času prevzemne ponudbe že imel možnost razpolagati s spornimi delnicami, bi se s sprejemom ponudbe lahko izognil tudi zdaj zatrjevani škodi. Ni pa mogoče spregledati dejstva, da je tožnik spremenil tožbo šele po končanem prevzemu in ne v času veljavnosti prevzemne pogodbe. Plačilo prevzemne vrednosti svojih delnic je prvič zahteval v svoji vlogi z dne 31.1.2003, ko je že bilo jasno, da je bila prevzemna cena 105.000,00 SIT oziroma 438,16 EUR za delnico praktično najvišja cena, ki jo je bilo mogoče kdajkoli iztržiti zanjo, sodeč po splošno dostopnih arhivskih podatkih Ljubljanske borze (z izjemo obdobja od 21.10.2002 do 15.11.2002 za L. A oziroma do 29.11.2002 za L. B, ko je bila tržna vrednost teh delnic na borzi celo nekoliko višja od prevzemne cene). Takšno tožnikovo ravnanje jasno kaže, da niti ob vložitvi tožbe, še manj pa v času škodnega dogodka, ni pričakoval in tudi ni mogel pričakovati prevzema in računati na „prevzemno premijo“. Obenem pa je očitno, da tožnik svojega zahtevka ni zgolj „modificiral skladno z novo nastalo situacijo“, saj ob spremembi tožbe ni zahteval plačila za sporne delnice po takratnem enotnem tečaju, ki je znašal 367,99 EUR in je bil torej še vedno več kot dvakrat višji od tistega, po katerem so bile tožnikove delnice neupravičeno prodane, ampak je zanje zahteval plačilo po prevzemni ceni, češ da bi jih sam prodal ob prevzemu Leka. Po presoji pritožbenega sodišča gre pri tem za povsem negotovo dejstvo, na katerega se presoja odškodninskega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička ne more opirati. Tožnik se v zvezi s tem neupravičeno sklicuje na načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ, po katerem sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Splošno je znano, da imajo delnice dnevno ceno. Njihov imetnik jih lahko proda samo po tej ceni ali po ceni, ki bo veljala v naslednjih dneh po ustreznem nalogu borzno posredniški hiši, ne pa po ceni, ki je veljala pred tem. V tem smislu bi bila tožnikova pravica do izbire, ali in po kakšni ceni bo prodal svoje delnice, omejena tudi, če mu te ne bi bile neupravičeno odtujene. Samo zato, ker pozneje z njimi ni več mogel razpolagati, pa njegov pravni položaj ne more biti boljši, kot bi bil sicer. To pomeni, da za nazaj ne more zahtevati prevzemne vrednosti svojih delnic niti z utemeljitvijo, da gre zgolj za njihovo denarno protivrednost, do katere naj bi bil upravičen namesto restitucije, ki ni več mogoča. 17. Končno je brez podlage tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče tožniku moralo priznati vsaj zakonske zamudne obresti že od 17.4.2000 dalje. Tožnik namreč pozablja, da je obrestni zahtevek za čas od 17.4.2000 do 27.11.2002 v svoji vlogi z dne 13.4.2006 umaknil, zato je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo (s sklepom z dne 3.9.2007) in je odločitev o tem že pravnomočna.

18. Ker po navedenem pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niso podani, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP.

19. Delna sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Dodatno zavrnjeni del tožbenega zahtevka je neznaten v primerjavi z zahtevanim in nazadnje prisojenim zneskom, tako da ocena tožnikovega uspeha v pravdi glede na temelj in višino njegovega zahtevka ni nič drugačna od tiste, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Pritožba druge toženke v tem pogledu ni utemeljena. Večina dokazovanja je bila namreč potrebna za ugotavljanje podlage odškodninske odgovornosti, ki sta se ji toženki neupravičeno upirali.

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena in s 155. členom istega zakona. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje stroške zanjo kriti sam. Prva toženka pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožbeni uspeh druge toženke pa je glede na vrednost spornega predmeta neznaten, zato do povračila svojih stroškov za pritožbo ni upravičena, medtem ko njeni stroški za odgovor na pritožbo niso bili smotrni, saj druga toženka z njim ni bistveno prispevala k odločitvi o tožnikovi pritožbi.