Jedro

Materialnega prava, na katero se pritožnica smiselno sklicuje, v postopku sodišče ne more uporabiti, če stranka pred tem ne poda minimuma tistih dejstev, ki na uporabo tega materialnega prava napotujejo.

Sodišču ni treba izvesti dokazov, ki glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, saj na končno odločitev ne morejo vplivati tudi, če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69218/2014 z dne 2. 10. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo v celoti se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi dveh verodostojnih listin, po ugovoru dolžnika (tožene stranke) pa je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Tožeča stranka je v odgovoru na ugovor zoper sklep o izvršbi in v pripravljalnih vlogah trdila, da je naročilo za delo, ki ga je opravila (sanacija jedilnice z novo talno oblogo na M. in dela s končno talno oblogo KANT parket, opravljena na hiši L.), dobila od tožene stranke in da je delo na M. opravila v stanovanju, kjer živi gospod A. A. V dokaz svojih trditev se je sklicevala na priložene izpise korespondence po elektronski pošti, predlagala pa je tudi zaslišanje prič, zaposlenih pri tožeči stranki, vključno z direktorjem, ter zaslišanje priče, ki je vodila investicijo za svojega očeta, to je hči investitorja oziroma sedaj v teh prostorih živečega človeka. Tožena stranka se je branila z ugovori, da del ni naročila, prav tako ni lastnica stanovanja na M., A. A. pa ni zakoniti zastopnik tožene stranke, zato pravnega posla med pravdnima strankama ni bilo in v tej zadevi ni pasivno legitimirana. Prerekala je tudi trditve tožeče stranke, da naj bi za opravljena dela že prejela delno plačilo.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da A. A. ni zakoniti zastopnik tožene stranke, da tožena stranka ni lastnica stanovanja na M., na podlagi predloženih listin pa tožeča stranka ni dokazala, da je dela opravila po naročilu tožene stranke, zato pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ni dokazala. Ker tudi ni specificirala, s kom kot zastopnikom tožene stranke, kdaj in kako je podjemno pogodbo sklenila, ter kdo naj bi bila oseba, ki je vodila investicijo, ni podala zadostne trditvene podlage, da bi sodišče izvedlo dokaze z zaslišanjem. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

9. Glede na pritožbeno neizpodbojno dejstvo, da med pravdnima strankama pogodbenega razmerja ni bilo ter da A. A. ni zakoniti zastopnik tožene stranke (to pa izhaja tudi iz podatkov sodnega registra pri Ajpes), tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da sta pravdni stranki oziroma v imenu tožene stranke s strani odgovorne osebe pooblaščen zunajzakonski partner A. A. sklenili ustni dogovor za izvedbo del (kar je bila tudi sicer praksa med strankama), hkrati pa sta se tudi dogovorili, da se račun izstavi toženi stranki, s pritožbenimi trditvami ne more uspeti. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nedovoljenih pritožbenih novot zato višje sodišče ni upoštevalo. Čeprav se višje sodišče strinja s trditvami tožeče stranke, da morajo v obligacijskih razmerjih udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja, v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in so svojo obveznost dolžni izpolniti, pa višje sodišče na tem mestu pojasnjuje, da materialnega prava, na katero se pritožnica smiselno sklicuje, v postopku sodišče ne more uporabiti, če stranka pred tem ne poda minimuma tistih dejstev, ki na uporabo tega materialnega prava napotujejo. Stranka je namreč tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Šele glede na tako ugotovljeni dejanski temelj, ki predstavlja za odločitev pravno pomembna dejstva, lahko sodišče uporabi materialno pravo. Ker pritožnica dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ne more več izpodbijati, pa so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je imela tožeča stranka v času odsotnosti odgovornih s strani tožene stranke prost dostop do kuhinje ter da tožena stranka izvedenim delom ni osporavala. Slednje bi lahko postalo pravno pomembno šele, če bi tožeči stranki uspelo izkazati, da je med strankama obstajalo pogodbeno razmerje.

10. Tožeča stranka nadalje tudi trdi, da jo je sodišče prve stopnje prikrajšalo za pravico do izjave, ker ni upoštevalo in izvajalo predlaganih dokazov. Odločitev o izvedbi dokazov je omejena s trditvami, nato pa še s pravno relevantnostjo dejstev, ki so predmet teh trditev. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišču ni treba izvesti dokazov, ki glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, saj na končno odločitev ne morejo vplivati tudi, če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Slednje v tem primeru velja za trditve, da se je tožeča stranka za delo dogovarjala z A. A., saj glede na dejstvo, da ne gre za zakonitega zastopnika tožene stranke, tudi v primeru, da se to dejstvo izkaže za resnično, to tožbenega zahtevka do tožene stranke ne utemeljuje. Izvedba dokazov, kamor sodi zaslišanje tožeče stranke in z njene strani predlaganih prič, pa tudi ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. S temi razlogi je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi izvedbe dokazov tudi pravilno utemeljilo, zato tudi očitana kršitev načela kontradiktornosti v tem postopku ni podana.

11. Skladno z obrazloženim višje sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).