Jedro

Pravilnik površino stavbnega zemljišča, ki jo je treba upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka, veže na površino katastrske parcele izključno v primeru, da je obravnavanemu objektu določena lastna parcela, v nasprotnem primeru pa določa način izračuna njene površine. Poleg tega 2. odstavek 2. člena Pravilnika pojem parcele, s tem pa po 2. odstavku 5. člena Pravilnika tudi pojem stavbnega zemljišča, veže zgolj na tisti del zemljiške parcele, na katerem je možno graditi objekt ali pa je objekt že zgrajen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. 35108-12/2010 z dne 22. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Občini Škofljica v ponovni postopek.

Občina Škofljica je dolžna tožečima strankama povrniti stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožečima strankama odmerila komunalni prispevek v znesku ... EUR za priklop stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1560 k.o. ... na kanalizacijsko omrežje. V obrazložitvi med drugim navaja, da se zemljišče nahaja na področju prostorske enote ŠSE 4/4-ZN, da je bilo v letu 2009 za meteorno in fekalno kanalizacijo na ... pridobljeno uporabno dovoljenje ter da se objekt tožečih strank priklaplja na to kanalizacijsko omrežje. Glede obveznosti plačila komunalnega prispevka se sklicuje na določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč Občine Škofljica (v nadaljevanju Odlok). Navaja, da se po Pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) za parcelo šteje zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen, ter da sta tožeči stranki bili na ustni obravnavani seznanjeni s podatki iz uradnih evidenc o velikost njune parcele ter sta se s temi podatki strinjali.

Župan Občine Škofljica je kot drugostopenjski upravni organ zavrnil pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da se po Odloku komunalni prispevek med drugim odmeri ob upoštevanju površine stavbnega zemljišča, pri čemer se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele. Po ZPNačrt se za parcelo šteje zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, ki so z občinskim prostorskim načrtom namenjene za graditev objektov, iz evidence zemljiškega katastra pa je za parcelo tožečih strank razvidno, da je njena velikost 971,00 m2. Zato je po mnenju drugostopenjskega upravnega organa pri odmeri komunalnega prispevka treba upoštevati to površino, sodba tukajšnjega sodišča, iz katere izhaja drugačno stališče, na katerega se sklicujeta tožeči stranki, pa je za odločanje v zadevi brezpredmetna, saj je temeljila na drugačni pravni podlagi, ki ne velja več, in na drugačnih dejanskih okoliščinah.

Tožeči stranki se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je večji del njune parcele kmetijsko zemljišče, ki ga tožena stranka ne bi smela upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka. Sklicujeta se na Pravilnik, ki določa, da pojem parcele za namene tega Pravilnika pomeni zemljiško parcelo ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen, ter na stališče tukajšnjega sodišča iz sodbe U 2905/2005, po katerem ni podlage za odmero komunalnega prispevka od nezazidljivega dela zemljišča. Na kmetijskem zemljišču gradnja ni mogoča, zato ni podlage za upoštevanje tega dela parcele pri odmeri komunalnega prispevka. Na to ne vpliva dejstvo, da sta tožeči stranki na ustni obravnavi pred organom prve stopnje potrdili pravilnost podatkov o velikost parc. št. 1560 k.o. ..., saj sta ob isti priložnosti organ opozorili tudi na nedopustnost odmere komunalnega prispevka od celotne površine parcele. Glede na navedeno tožeči stranki sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge iz prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter ponovno opozarja, da je sodba tukajšnjega sodišča, na katero se sklicujeta tožeči stranki, temeljila na drugačni pravni in dejanski podlagi. Ponovno opozarja tudi na opredelitve pojma stavbnega zemljišča v ZPNačrt in v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter na dejstvo, da parcela tožečih strank spada v območje poselitve SŠE 4/4 Lavrica, ki je namenjeno dopolnilni prostostoječi stanovanjski gradnji v notranjosti naselja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je v skladu z zakonom in podzakonskimi akti ravnanje tožene stranke, ki je tožečima strankama odmerila komunalni prispevek ob upoštevanju celotne površine njune parcele, kot izhaja iz zemljiškega katastra, ne glede na to, da sta tožeči stranki v postopku zatrjevali, da je del te parcele kmetijsko zemljišče in zato ni zazidljiv.

Po 1. odstavku 82. člena ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/2007 in nadaljnji) se komunalni prispevek odmeri (med drugim) glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, po 2. odstavku istega člena pa minister podrobneje predpiše merila iz 1. odstavka. To je bilo storjeno s Pravilnikom (Uradni list RS, št. 95/07), ki v 2. odstavku 5. člena določa, da se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcel. Če parcela objekta ni določena, se upošteva stavbišče x 1,5. Po 2. odstavku 2. člena Pravilnika se za parcelo po tem Pravilniku šteje zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen. Odlok (Uradni list RS, št. 1/08) se v 7. členu, ki se nanaša na merila za odmero komunalnega prispevka, izrecno sklicuje na Pravilnik in torej v ničemer ne spreminja oziroma avtonomno določa vsebine pojmov, ki so opredeljeni s Pravilnikom.

Po 2. odstavku 5. člena Pravilnika je torej površina stavbnega zemljišča vezana na velikost parcele, in to, kot izhaja iz nadaljnjega besedila te določbe, izključno na parcelo objekta, oziroma, če ta ni določena, na površino stavbišča (del parcele, na kateri stoji stavba), pomnoženo s faktorjem 1,5. Taka opredelitev stavbnega zemljišča se povsem ujema tudi z opredelitvijo zazidanega stavbnega zemljišča po 2. odstavku 218. člena in 1. odstavku 218.b člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji).

Normodajalec torej površino stavbnega zemljišča, ki jo je treba upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka, veže na površino katastrske parcele izključno v primeru, da je obravnavanemu objektu določena lastna parcela, v nasprotnem primeru pa določa način izračuna njene površine. Po 2. odstavku 2. člena Pravilnika lahko šteje za parcelo po Pravilniku tudi le del parcele (torej ne nujno celotna parcela), na katerem je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen. Ne ZPNačrt ne Pravilnik torej v postopkih za odmero komunalnega prispevka ne dajeta podlage za avtomatično izenačitev površine stavbnega zemljišča s površino katastrske parcele, na kateri (oziroma na delu katere) stoji obravnavani objekt. Poleg tega, kot je bilo že omenjeno, 2. odstavek 2. člena Pravilnika pojem parcele, s tem pa po 2. odstavku 5. člena Pravilnika tudi pojem stavbnega zemljišča, veže zgolj na tisti del zemljiške parcele, na katerem je možno graditi objekt ali pa je objekt že zgrajen. To hkrati pomeni, da dela parcele, na katerem ni možno zgraditi objekta, pri odmeri komunalnega prispevka ni mogoče šteti za stavbno zemljišče. Tožena stranka je torej s tem, ko je za stavbno zemljišče avtomatično štela celotno površino zemljiške parcele, na delu katere stoji objekt tožečih strank, ravnala v nasprotju s prej navedenimi določbami ZPNačrt in Pravilnika. Zaradi te napačne interpretacije materialnopravne ureditve niti ni ugotavljala vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi, namreč kakšen del zemljiške parcele tožečih strank je mogoče šteti za stavbno zemljišče po ZPNačrt in Pravilniku ter na kakšni podlagi. Sodišče je zato v skladu s 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po 3. odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, po 4. odstavku istega člena pa je ta organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Pri ponovni odmeri komunalnega prispevka bo tožena stranka zato morala v skladu z zgoraj obrazloženimi stališči sodišča najprej ugotoviti, kakšen del zemljišča tožečih strank sploh lahko šteje za stavbno zemljišče, v obrazložitvi pa navesti tudi konkretne okoliščine, na podlagi katerih bo določila površino tega zemljišča. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeči stranki pa je zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu).