Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je kaznivo dejanje storil v relativno kratkem času (niti ne eno leto) po prenehanju preizkusne dobe, ki mu je bila določena v prekrškovnem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, ki ne temelji izključno na konkretnem kaznivem dejanju kot enkratnem dogodku, zaradi katerega ga je nedvomno treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Izreklo mu je 6 mesecev zapora, pri čemer se v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja obdolženca, to je čas od 16:40 ure dne 12. 3. 2025 do 01:22 ure dne 13. 3. 2025. Kazen zapora se izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora v obdobju največ dveh let po izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist, pri čemer se obseg dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Ob tem je sodišče prve stopnje obdolžencu določilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let od izvršljivosti sodbe. Na podlagi 72. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije in določilo, da se obdolžencu novo dovoljenje ne sme izdati pred potekom enega leta od prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja se všteje čas, za katerega je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje, in sicer od 12. 3. 2025 dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo sodne takse.

2.Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, sodbo pa izpodbija v delu, ki se nanaša na izrek kazenske sankcije in varnostnega ukrepa, saj je bila sodba izdana na podlagi obdolženčevega priznanja krivde. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa, glede izrečene kazenske sankcije in varnostnega ukrepa, ustrezno spremeni, oz. podredno, jo razveljavi ter v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Obdolženemu pa se naj povrnejo stroški pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica obdolženca v pritožbi nasprotuje tako sami izbiri kazenske sankcije, kot tudi višini izrečene zaporne kazni in izreku varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Pri tem navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh možnih sankcij in teh možnosti obdolžencu tudi ni predstavilo. Meni, da je kazen 6 mesecev zapora znatno previsoka in bi bil bolj na mestu izrek sankcije opominjevale narave ali v skrajnem primeru denarne kazni v najnižjem znesku ter da ni utemeljen izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1, ki se po sodni praksi izreka le za izjemne prekoračitve alkohola v krvi, za ogrožanje več oseb in ob težji predkaznovanosti. Dodatno še opozarja, da je v predmetni zadevi obdolženec kot laik očitano dejanje sicer priznal, ni pa razumel niti okoliščin izreka kazenskih sankcij in varnostnega ukrepa niti svojih pravic glede tega.

5.Tem pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Glede pritožbenih navedb, da ob priznanju krivde obdolženec ni razumel svojih pravic in okoliščin glede izreka kazenskih sankcij, gre sprva poudariti, da ne more biti dvoma, da je priznanje krivde zavestna in prostovoljna odločitev obdolženca samega. Na naroku dne 16.04.2025 je bil poučen, da ima pravico do zagovornika in o možnosti podaje vloge za brezplačno pravno pomoč. Obdolženec je izjavil, da ne bo imel zagovornika in se bo zagovarjal sam, torej pravico vzeti si zagovornika iz le njemu znanih razlogov ni izkoristil. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje obdolženca, ki je prava neuka stranka, ni poučilo o njegovih pravicah v zvezi s priznanjem krivde in glede izreka kazenskih sankcij. Da ne bi prihajalo do zlorab instituta, je sodišču pridržana presoja, ali bo obdolženčevo priznanje krivde sprejelo ali ne. Zato mora sodišče vestno in skrbno presoditi, ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (prvi odstavek 285.c člena ZKP). Po pritožnici izražen dvom, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje take presoje ni opravilo in da obdolženec ni razumel svojih pravic glede priznanja krivde, ni podprt s podatki spisa. Po danem priznanju je obdolženec izjavil še, da obžaluje storjeno dejanje in da nujno potrebuje vozniško dovoljenje, kar po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da je obdolženec, ne glede na drugačna zatrjevanja obrambe, razumel posledice danega priznanja. Glede na opisan potek priznanja krivde in podatke kazenskega spisa se pritožbeno sodišče ne strinja z zagovornico, da je sodišče na kakršnikoli način delovalo nevestno ali da obdolženec svojih pravic ni razumel, zgolj špekuliranje pritožbe v tej smeri pa ne zadošča za zaključek, da je podana bistvena kršitev določb ZKP.

6.Nadalje, glede pritožbenih navedb o neustrezni vrsti in višini izrečene sankcije, zagovornica napačno izhaja iz predpostavke, da je za storitev kaznivega dejanja po 1. tč. prvega odstavka 324. člena KZ-1 zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Tovrstna kazen je namreč predpisana, če bi bilo kaznivo dejanje nevarna vožnja v cestnem prometu strojeno po drugem odstavku 324. člena KZ-1, torej iz malomarnosti, kar se obdolžencu ne očita. Za obdolžencu očitano kaznivo dejanje po 1. tč. prvega odstavka 324. člena KZ-1 je tako predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, ne do enega leta.

7.Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po tem, ko je sprejelo obdolženčevo priznanje krivde za obravnavano kaznivo dejanje, obdolžencu izreklo pravično kazensko sankcijo, izbiro izrečene kazenske sankcije (zapor), kot tudi višino obdolžencu izrečene zaporne kazni (6 mesecev) pa je utemeljilo s prepričljivimi razlogi. Pri svoji presoji je ustrezno upoštevalo vse relevantne okoliščine in pri določitvi in odmeri zaporne kazni sledilo predlogu tožilstva, tovrstno odločitev pa je tudi argumentiralo. Poleg ugotovljenih olajševalnih okoliščin (priznanje krivde, obžalovanje za storjeno dejanje, predhodna nekaznovanost za kazniva dejanja), je namreč kot obteževalne okoliščine pravilno izpostavilo, da je obdolženec že bil kaznovan zaradi prekrškov v cestnem prometu ravno zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pa tudi prehitre vožnje in da je predmetno kaznivo dejanje storil z vožnjo pod vplivom alkohola, pri čemer je koncentracija alkohola v krvi znatno presegala predpisano mejo za očitano kaznivo dejanje. Tudi pritožbeno izpostavljenemu priznanju krivde in obžalovanju kaznivega dejanja, pa tudi nekaznovanosti za kazniva dejanja, je tako pri določitvi zaporne kazni in višini le-te pripisalo povsem ustrezno težo. Ob pravilnem vrednotenju vseh navedenih okoliščin je obdolžencu izreklo prostostno kazen, torej zaporno kazen, v trajanju 6 mesecev, pri čemer je svojo odločitev ustrezno in določno argumentiralo, prizadevanje zagovornice za dodatno znižanje kazni pa ni na mestu.

8.Izrečena zaporna kazen v trajanju 6 mesecev pa se bo izvršila na alternativni način z delom v splošno korist (pravilni, jasni in celoviti razlogi za to so podani v tč. 10 sodbe), kar je še posebej v prid obdolžencu. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da je delo v splošno korist, pri čemer se mu je določilo tudi varstveno nadzorstvo, primerna in pravična oblika nadomestila za izvršitev primarno izrečene kazni zapora, prav tako pa tudi smotrna glede na navedene subjektivne razmere obsojenca. Po presoji pritožbenega sodišča bo predlagani ukrep za obdolženca imel več pozitivnih učinkov kot prestajanje zaporne kazni v zavodu, s tem pa tudi učinkovitejšo rehabilitacijo v smeri, da kaznivih dejanj v prihodnje ne bo ponovil, za kar po presoji pritožbenega sodišča obstaja pozitivna prognoza, nenazadnje pa bo z opravljanjem dela v splošno korist doprinesel tudi v dobrobit skupnosti.

9.Zagovornica v pritožbi tudi izpostavi, da je obdolženec po odločitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v prekrškovnem postopku vozil vzorno in da izrečena sankcija odvzem vozniškega dovoljenja ni bila izvršena (da torej v prekrškovnem postopku ni prišlo do preklica odločitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja). Vendar se takšno obnašanje od storilca prekrška pričakuje in tako ne more predstavljati tehtne okoliščine v prid izreku pogojne obsodbe ali denarne kazni, za kar se neosnovano zavzema pritožnica. Vendarle ni moč spregledati, da je do očitanega kaznivega dejanja prišlo v manj kot letu dni po poteku preizkusne dobe, določene v prekrškovnem sklepu o odložitvi izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej je obdolženčeva "vzorna vožnja" trajala praktično zgolj najkrajši potreben čas. Posledično so povsem neprepričjive tudi pritožbene trditve, da je že predmetni postopek zanj imel zadosten učinek, da podobnih dejanj več ne bo storil. Tudi količina alkohola, ko je vozil z najmanj 0, 82 mg/L izdihanega zraka, nikakor ni bila tako nizka oz. zanemarljiva, kot to poskuša prikazati pritožba.

10.Ob vsem tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo še, da je obdolženec z nevarno vožnjo povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo še za dve drugi osebi (sopotnika B. B. in voznice spredaj stoječega vozila v katerega je trčil, C. C.). Res je imelo kaznivo dejanje za posledico materialno škodo, ne pa telesnih poškodb ali smrti kakšne osebe. Ni pa ta okoliščina odločilna pri izbiri kazenske sankcije, kot zmotno meni zagovornica. Obdolžencu se namreč očita, da je s svojim dejanjem povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, s tem da je vozil pod vplivom alkohola z več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ne pa da je njegovo ravnanje imelo za posledico telesne poškodbe ali smrt kakšne osebe. V kolikor bi do takšnih posledic prišlo, bi se obdolžencu očitala storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem, četrtem ali petem odstavku 324. člena KZ-1, v katerih so predpisane strožje kazenske sankcije. Povedano drugače, sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije utemeljeno ni upoštevalo dejstva, da je pri kaznivem dejanju nastala zgolj materialna škoda, ker nastanek posledice v smislu telesnih poškodb ali smrti ni zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

11.Sodišče prve stopnje je prav tako, kljub nasprotovanju pritožnice, pravilno ugotovilo, da obdolženčeva nadaljnja udeležba v prometu pomeni nevarnost za javni promet, zato mu je utemeljeno izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije, pri čemer se obdolžencu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje v obdobju enega leta od prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja se všteje čas, za katerega je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Za svojo odločitev, ki jo je prilagodilo obdolženčevi osebnosti, je navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je kaznivo dejanje storil v relativno kratkem času (niti ne eno leto) po prenehanju preizkusne dobe, ki mu je bila določena v prekrškovnem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, ki ne temelji izključno na konkretnem kaznivem dejanju kot enkratnem dogodku, zaradi katerega ga je nedvomno treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Dosedanji prekrškovni postopki pri obdolžencu evidentno niso dosegli svojega namena, to je, da postane odgovoren voznik in ne ogroža ostalih udeležencev v prometu z vožnjo pod vplivom alkohola. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo obdobje enega leta dovolj dolgo, da se bo izkazalo, ali je namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen. Pavšalne pritožbene navedbe, da se v sodni praksi ta ukrep izreka ob primerih drugačnega tipa nesreč, ogrožanju več oseb in ob težji predkaznovanosti (konkretne sodne prakse pritožnica niti ne navede, zato se do teh navedb pritožbeno sodišče ne more opredeliti), nimajo relevantnega vpliva, zato pritožbeno sodišče ni posegalo niti v tako izrečen varnostni ukrep, kot tudi ne v izrečeno in odmerjeno kazensko sankcijo, ki se izvrši na alternativni način.

12.Glede na vse navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje po 391. členu ZKP pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

13.Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.