Jedro

Sodišče prve stopnje je pri vsebinski presoji obravnavane zadeve pravilno izhajalo iz zakonske določbe 54. člena ZDR-1, ki zgolj izjemoma omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru obstoja v zakonu navedenih razlogov, med drugim tudi po toženki deklariranega razloga, zapisanega v pogodbah o zaposlitvi za določen čas: izvedbe dela, ki je projektno organizirano (enajsta alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). V takem primeru se lahko ne glede na siceršnjo omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (drugi odstavek 55. člena ZDR-1), pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta (četrti odstavek 55. člena ZDR-1). V sodni praksi je že povsem uveljavljeno stališče, da je v primeru spora o zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dolžan delodajalec dokazati obstoj tistega razloga za njeno sklenitev, ki je v pogodbi o zaposlitvi naveden, ne pa morebiti obstoja drugega razloga, četudi bi ta drugi razlog lahko predstavljal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na izplačilo drugih dodatkov k plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 9. 2023 dalje in dovolilo spremembo tožbe (sklep v I. in II. točki izreka, kar ni predmet pritožbene graje). Tožbeni zahtevek zoper A. fakulteto Univerze B. je zavrglo (III. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko na delovnem mestu znanstveni sodelavec na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 2. 4. 2019, 31. 10. 2020, 30. 4. 2021 in 1. 12. 2022, ki transformirajo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ter odločitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženki na delovnem mestu znanstveni sodelavec za nedoločen čas in za polni delovni čas dne 31. 8. 2023 nezakonito prenehalo in da tako delovno razmerje obstoji tudi za čas od vključno 1. 9. 2023 dalje, toženka pa mu je dolžna priznati reintegracijo in ustrezno reparacijo (sodba v IV. točki izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča in plačilo denarnega povračila (sodba v V. točki izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev (smiselno zoper del sklepa o zavrženju tožbe in sodbo) se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe in sklepa v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita. Sodišče je kršilo pravila postopka, njegova dokazna ocena je selektivna in neprepričljiva. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe selektivno povzelo določene izpovedbe posameznih prič, ki pa jih dejansko ni ovrednotilo oziroma o njih ni presodilo, čeprav je njegova naloga, da presodi vse izjave prič. Sodba ne vsebuje bistvenih razlogov oziroma so ti nejasni. Sodišče je v bistvenem spregledalo razliko med običajnim raziskovalnim delom in projektnim delom po 54. členu Zakona o delovnih razmerjih1. Presojalo je zakonitost sklenitve pogodb za določen čas, sklenjenih pri toženkah. Tožnik je v obdobju več kot štirih let sklenil štiri pogodbe za določen čas za opravljanje raziskovalnega dela ter še eno avtorsko pogodbo za opravljanje pedagoškega dela. Navedene pogodbe so predstavljale običajno raziskovalno delo, kot ga za nedoločen čas zaposleni raziskovalci opravljalo pri toženki, od dela katerih se tožnikovo delo ni razlikovalo. Toženka neutemeljeno trdi, da je bila vsaka pogodba sklenjena za izvedbo konkretnega projektno organiziranega dela, kar opravičuje izjemo po 11. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Tožnik je že v času prve med strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2019 formalno za delo na projektu C. sočasno pod okriljem toženke enako kot drugi zaposleni raziskovalci pripravljal nove projekte in opravljal druga opravila. Zaradi uspešnosti novih prijav je tožnik tekom veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, ki so formalno določale, da tožnik od 1. 11. 2020 do 31. 8. 2023 opravlja tudi delo po projektu D. brez jasne časovne opredelitve obsega dela na določenem projektu. Poleg tega je pod okriljem toženke prijavljal vedno nove projekte, opravljal pedagoško delo po akreditiranem študijskem programu ter številna druga opravila (priprava konferenc, mreženje, uredniško delo pri založbi toženke, priprava več znanstvenih člankov), tako da se njegovo delo ni z ničemer razlikovalo od dela zaposlenih za nedoločen čas. Tožnik je tako opravljal trajno raziskovalno delo, za katerega sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni dopustna. Delovna obveznost spremljanja odprtih razpisov, priprava vlog za prijavo in prijava nanje je bila formalno vključena v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2022, tako delo se je nesporno tudi ves čas izvajalo. Zaključek, da tožnik ni izvajal rednega raziskovalnega dela temveč projektno delo v smislu 54. člen ZDR-1, je v celoti napačen. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnik na projekte prijavljal v svojem interesu ter da je delo izvajal samoiniciativno brez izrecne naložitve s strani nadrejenih. S tem v zvezi je sodišče nekritično sledilo izpovedbam nekaterih prič toženke, čeprav iz pisnih dokazov izhaja drugače (iz pisnih prijav v spisu - priloga A11 izhaja, da so bile oddane v imenu toženke in potrjene s strani njenega vodstva, toženka je imela od teh projektov tudi koristi). Mreženje opravljajo raziskovalci kot del njihove redne delovne obveznosti, zato so neresne navedbe določenih prič, da se mreženje izvaja v lastno korist, sodišče izjav prič v tej smeri ni ovrednotilo. Sodišče je ugotovilo, da obseg ur na posameznem projektu ni bil časovno ovrednoten oziroma ni bil razviden tedenski razrez ur med projektoma, vendar pa na tej podlagi ni izpeljalo pravilnega zaključka, da navedena okoliščina kaže na to, da delo ni bilo projektno. Ob tem je spregledalo okoliščino, da med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 1. 12. 2022 vsebuje delovno nalogo prijavljanje novih projektov, ki je pridržana za nedoločen čas zaposlenim raziskovalcem, takšno delo pa se je nesporno izvajalo. Tožnik je sodeloval pri organizaciji mednarodne konference (ki je bila izpeljana po prenehanju delovnega razmerja tožnika konec oktobra 2023) in pri uredniškem delu, sodišče pa ni pojasnilo, kaj naj bi tako delo imelo z obema projektoma. Spregledalo je tudi dejstvo, da je tožnik uspel s prijavo projekta E., ki ga sedaj izvaja toženka. Tožnik je sodeloval pri upravljanju najmanj v okviru uredništva in priprave konferenc, zato to ne more predstavljati razlike med splošnim raziskovalnim delom in projektnim delom. Sicer sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je njegov delodajalec Univerza B., vendar iz previdnosti izpodbija odločbo tudi v delu, v katerem je bila tožba zavržena. S tem v zvezi izpostavlja, da je pogodbe o zaposlitvi, katerih transformacijo zahteva, sklepal dekan kot zakoniti zastopnik članice v imenu A. fakultete in ne po pooblastilu rektorja, z izjemo pogodbe z dne 1. 12. 2022. Priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo se toženki zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti teh kršitev, ki jih v pritožbi pavšalno uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in izčrpne razloge za svojo odločitev, kar je omogočalo njen preizkus. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost štirih zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožnik sklenil s toženko za obdobje od 1. 4. 2019 do 31. 8. 2023, ter utemeljenost tožnikovih zavzemanj, da je prišlo do transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom zaradi neobstoja v njih navedenega zakonskega razloga za njeno sklenitev. Tožnik je zatrjeval, da ni opravljal (v njih navedenega) projektnega dela temveč trajno raziskovalno delo ob občasnem pedagoškem delu. Tožbo je vložil zoper prvo toženko (univerzo) in drugo toženko (A. fakulteto kot njeno članico).

7.Tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zoper drugo toženko je sodišče z izpodbijanim delom sklepa (III. točka izreka) zavrglo iz razloga neobstoja pasivne legitimacije druge toženke (fakultete) kot članice univerze (prve toženke). Tožniku sicer po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče odrekati pravnega interesa za pritožbo tudi zoper ta del prvostopne odločbe, kot se v svojem odgovoru na pritožbo neutemeljeno zavzemata toženki, z argumentom, da je sodišče prve stopnje po vsebinski presoji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo, zavrženje pa je za tožnika bolj ugodno od meritorne zavrnitve. Tožnik vendarle ima pravni interes, da se o njegovem tožbenem zahtevku odloči po vsebini, ne glede na to, da s tem tvega tudi meritorno zavrnilno odločitev. Vendar pa sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopno stališče, da je v obravnavani zadevi procesna pasivna legitimacija podana le na strani prve toženke (univerze). Slednje je v skladu z 10. členom v času nastanka spornega razmerja (sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas) veljavnega Zakona o visokem šolstvu2, ki v prvem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom pravno subjektiviteto izrecno podeljuje le univerzi3. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (četrti odstavek 10. člena ZViS). Po 10. členu Statuta Univerze v Ljubljani4 (Ur. l. RS, št. 4/2017 s spremembami, v nadaljevanju: Statut) je članica univerze pravna oseba, katere pravna sposobnost je omejena, ko izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, za katera zagotavlja sredstva Republika Slovenija oziroma so pridobljena iz evropskih in drugih mednarodnih sodelovanj ter projektov, financiranih iz javnih sredstev, za tako dejavnost pa je šlo tudi v obravnavani zadevi. Na podlagi pooblastila univerze nastopa članica pri izvajanju teh dejavnosti v pravnem prometu v imenu in za račun univerze. Slednja je v vseh relevantnih pogodbah o zaposlitvi tožnika tudi navedena na strani delodajalca. Okoliščina, da je zgolj v zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 12. 2022 navedeno, da jo na strani delodajalca sklepa dekanja druge toženke po pooblastilu rektorja, ne spremeni zaključka, da so bile vse navedene pogodbe o zaposlitvi že na podlagi izpostavljenih takrat veljavnih zakonskih določb ZViS in določb Statuta sklenjene v imenu in za račun univerze, ki je bila tudi navedena kot delodajalec. Kot tak pa samostojno ni nastopala druga toženka - članica univerze.

8.Sodišče prve stopnje je pri vsebinski presoji obravnavane zadeve pravilno izhajalo iz zakonske določbe 54. člena ZDR-1, ki zgolj izjemoma omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru obstoja v zakonu navedenih razlogov, med drugim tudi po toženki deklariranega razloga, zapisanega v pogodbah o zaposlitvi za določen čas: izvedbe dela, ki je projektno organizirano (enajsta alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). V takem primeru se lahko ne glede na siceršnjo omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (drugi odstavek 55. člena ZDR-1), pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta (četrti odstavek 55. člena ZDR-1). V sodni praksi je že povsem uveljavljeno stališče, da je v primeru spora o zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dolžan delodajalec dokazati obstoj tistega razloga za njeno sklenitev, ki je v pogodbi o zaposlitvi naveden, ne pa morebiti obstoja drugega razloga, četudi bi ta drugi razlog lahko predstavljal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega zaslišanja strank in prič po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo naravo tožnikovega dela ter dejstvo, da je tožnik opravljal delo na projektih C. in D., za katero je imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik. Neutemeljena je pritožbena graja prvostopne dokazne ocene, v okviru katere tožnik sodišču prve stopnje očita selektivno povzemanje določenih izpovedb prič brez njihovega ovrednotenja. Sodišče prve stopnje sicer res ni seciralo izpovedbe posamezne priče z vidika njene verodostojnosti in zanesljivosti. Vendar pa je iz obrazložitve prvostopne sodbe mogoče jasno razbrati ne le vsebino izpovedb prič, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot pravno relevantne, temveč (vsaj implicitno) razloge za to, da jim je sodišče sledilo. Gre za prepletanje izpovedb prič in tudi tožnika kot stranke, ki so skladne in dopolnjujoče se. Na njihovi podlagi je lahko sodišče prve stopnje sprejelo ustrezne dejanske zaključke in tako ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje (ki ga je iz obrazložitve odločbe mogoče jasno razbrati - npr. obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13 do 16 o naravi tožnikovega dela), na katero je ob ustrezni uporabi materialnega prava oprlo svojo odločitev. Sicer pa iz vsebine pritožbene graje v tej smeri zgolj izhaja, da se tožnik z njo osredotoča na tehniko dokazne ocene (8. člen ZPP) in s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev procesnih določb, ki je po obrazloženem neutemeljena. Iz nje pa ni mogoče jasno razbrati, konkretno s katerimi na tej podlagi sprejetimi dejanskimi zaključki se tožnik ne strinja, torej obsega sicer pavšalne pritožbene graje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi iz pritožbenega obsežnega povzemanja izsekov izpovedbe priče F.F., tožniku sicer najbolj naklonjene priče, ni mogoče razbrati, na katere dejanske zaključke sodišča prve stopnje tožnik s tem meri in pravilnost katerih pravno relevantnih dejanskih zaključkov tega sodišča želi s takim selektivnim povzemanjem delov izpovedbe priče omajati. Tožnikovo nadaljnje pritožbeno zavzemanje, da naj bi iz izsekov izvedbe priče F.F. jasno izhajalo, da "delo tožnika ni bilo drugačno kot delo drugih raziskovalcev, zaposlenih za nedoločen čas, le da je tožnik moral delati več" je neutemeljeno. Ne le, da iz vsebine celotne izpovedbe te tožniku naklonjene priče takega zaključka ni mogoče neposredno izpeljati, to tembolj velja ob upoštevanju izpovedb ostalih med postopkom zaslišanih prič, katerih relevantno vsebino je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in prepričljivo pojasnilo na njihovi podlagi sprejete dejanske zaključke, kot pojasnjeno zgoraj. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se tožnikovo delo, ki je bilo organizirano v okviru projektov C. in D. in se je v tem okviru tudi izvajalo, ni v celoti prekrivalo z delom za nedoločen čas zaposlenih raziskovalcev.

9.Neutemeljena je smiselna pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere tožnik sodišču prve stopnje očita, da naj bi v bistvenem spregledalo razliko med običajnim raziskovalnim delom in projektnim delom po 54. členu ZDR-1. Tožnik nepravilno izpostavlja, da so med strankama sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje raziskovalnega dela ter še ena avtorska pogodba za opravljanje pedagoškega dela dejansko predstavljale povsem običajno raziskovalno delo, kot ga za nedoločen čas zaposleni raziskovalci opravljalo pri toženki, od dela katerih se naj tožnikovo delo sploh ne bi razlikovalo. Tega namreč izpeljan obširni dokazni postopek glede narave in vsebine tožnikovega dela ni potrdil. Trditve tožnika, da naj bi sočasno z opravljanjem projektnega dela po obeh zgoraj navedenih projektih pod okriljem toženke enako kot drugi zaposleni raziskovalci pripravljal nove projekte (in opravljal druga opravila), se niso izkazale kot povsem resnične, poleg tega tožnik navedene okoliščine, kolikor jih je uspel dokazati, interpretira izrazito v svojo korist. Sodišče prve stopnje je nasprotno pravilno ugotovilo, da v tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje projektno organiziranega dela niso bile zajete delovne naloge prijav na odprte razpise in priprav vlog za prijave na razpise, razen v zadnji pogodbi z dne 1. 12. 2022 (priloga A8), iz katere ta delovna naloga pomotoma ni bila izpuščena (kot je to določeno v sistemizaciji - priloga A10, to dejstvo pa sta tudi potrdili priči G.G. in dekanja H.H.). Res je sicer, da iz priložene listinske dokumentacije (priloga A11) izhaja, da je tožnik v navedenem časovnem obdobju nekajkrat sodeloval pri prijavah nekaterih raziskovalnih projektov (čeprav v zgolj dveh kot dejanski prijavitelj projekta, kot nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe tožnika - list. št. 98 spisa), v ostalih pa le kot predviden član projektne skupine. Vendar pa iz izpeljanega dokaznega postopka izhaja, da večina teh prijav niti ni bila uspešnih in prijavljeni projekti niso bili odobreni. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja številnih prič pravilno ugotovilo, da pri prijavi novih projektov dejansko ni šlo za tožnikove delovne naloge po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za opravljanje projektnega dela, temveč za tožnikovo iniciativo in poskus zagotovitve nadaljnjih zadolžitev in nadaljnje zaposlitve po izteku aktualnih projektov (obrazložitev prvostopne odločbe v točkah 17 do 20). Okoliščina, da bi imela od takih prijav, v kolikor bi bile uspešne, korist tudi toženka, ki bi navedene projekte formalno pridobila, ne omaje pravilnosti prvostopnega zaključka, da pri teh aktivnostih ni šlo za delovne naloge tožnika v okviru opravljanja projektnega dela na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Dejstvo, na katerega tožnik izrecno opozarja v pritožbi, da je namreč tožnik uspel s prijavo projekta E., ki ga sedaj (po prenehanju zaposlitve tožnika pri toženki) izvaja toženka, kar naj bi sodišče spregledalo, za odločitev ni relevantno. Tožnik transformacije pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas namreč ne uveljavlja na podlagi kasneje uspešno pridobljenega projekta (za opravljanje katerega ga toženka ni več angažirala), temveč na podlagi (neutemeljenih) zatrjevanj, da naj bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom zaradi neobstoja v njih navedenega zakonskega razloga za njihovo sklenitev v smislu opravljanja projektnega dela. Kot pojasnjeno je dokazni postopek vendarle pokazal, da je tožnik projektno delo, za opravljanje katerega je imel sklenjenih več zaporednih pogodb o zaposlitvi, dejansko tudi opravljal.

10.Drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ne utemeljuje niti v pritožbi izpostavljeno tožnikovo opravljanje pedagoškega dela, za katerega je bilo med strankama med postopkom nesporno, da ga je tožnik opravljal na podlagi v določenem delu relevantnega obdobja sklenjene avtorske pogodbe (priloga A9). Poleg tega opravljanje pedagoškega dela niti ne spada med delovne obveznosti znanstvenega sodelavca, za opravljanje katerega je imel tožnik sklenjene sporne štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11.Glede v pritožbi ponovno izpostavljenih številnih drugih opravil (priprava konferenc, uredniško delo pri založbi toženke, priprava več znanstvenih člankov) je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za opravila, ki so vsebinsko povezana s projekti, za opravljanje katerih je bil tožnik zaposlen. Torej je šlo tudi pri objavi člankov, sodelovanju na mednarodnih konferencah in pripravi publikacij za širše delo v okviru raziskovalnega projekta (izpovedbi prič H.H. in I.I. - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13) in ne za delo, ki bi tega presegalo in tožnikovo delo enačilo s trajnim raziskovalnim delom zaposlenih raziskovalcev za nedoločen čas. Tak prvostopni zaključek je tudi izkustveno logično sprejemljiv, saj projektno delo ni namenjeno samemu sebi, temveč po naravi stvari zajema tudi predstavitev izsledkov in znanstvenih dognanj opravljenega projekta, za katerega so bila pridobljena javna ali evropska sredstva. Tudi iz izpovedbe priče F.F. je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da projektno delo vključuje tako raziskovalno delo na projektu kot tudi organizacijsko plat izvedbe projekta, včasih tudi predvsem njegovo organizacijsko plat (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). S tem v zvezi je neutemeljeno tudi tožnikovo pritožbeno sklicevanje na svoje sodelovanje pri upravljanju, zaradi česar to po prepričanju tožnika ne more predstavljati razlike med splošnim raziskovalnim delom in projektnim delom. Ob tem s sodelovanjem pri upravljanju neutemeljeno enači delo v okviru uredništva in priprave konferenc. Glede slednjih aktivnosti, pri katerih je sodeloval tožnik, je sodišče že pojasnilo, da gre za opravila, vsebinsko povezana s projekti, za opravljanje katerih je bil tožnik zaposlen.

12.Stališča o pravilnosti prvostopnih zaključkov, pojasnjenih zgoraj, ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na mreženje, torej vzpostavljanje akademske mreže. Pritožba neutemeljeno izpostavlja " neresne navedbe določenih prič, da se mreženje izvaja v lastno korist", ki naj jih sodišče ne bi ustrezno ovrednotilo. Iz prvostopnih zaključkov o tožnikovem vzpostavljanju akademske mreže je razbrati ugotovitev, da je tožnik akademske mreže sklepal v okviru projektov, za izvedbo katerih je bil zaposlen, torej v okviru svojih delovnih nalog. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v okvir dela na projektih poleg predstavitev izsledkov oziroma ugotovitev na konferencah ali v znanstvenih publikacijah (kot pojasnjeno zgoraj) sodi tudi sodelovanje z drugimi institucijami, vse z namenom izvedbe projekta. Glede aktivnosti, ki niso bile vezane na projekta, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za samostojne aktivnosti, ki bi jih tožniku naložilo vodstvo tožene stranke v okviru delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi je ustrezno upoštevalo tudi izpovedbo tožnika, da je dela (vzpostavljanje akademskih mrež), ki so presegala okvir projektnega dela, opravil zaradi (lastnih) akademskih pričakovanj, kar je v skladu z načinom delovanja akademske sfere, kot je smiselno pojasnil tudi tožnik.

13.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), enako velja tudi za izpodbijani del prvostopnega sklepa (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker gre za spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja toženki v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) krijeta sami svoje stroške odgovora na pritožbo ne glede na izid postopka.