Jedro

Delavcem v državni upravi se pri obračunu dodatka za delovno dobo upošteva obdobje efektivnega dela in ne tudi beneficirana delovna doba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka od meseca oktobra 1995 dolžna obračunati in izplačati razliko med izplačanim dodatkom za efektivno delovno dobo in dodatkom za benificirano delovno dobo ter mu povrniti stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka odmerjene na 9.940,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik meni, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka izplačuje dodatek za delovno dobo v nasprotju z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter Zakonom o delavcih v državnih organih ter na podlagi navedenih zakonov izdanimi podzakonskimi predpisi. Pritožnik meni, da je Pravilnik o plačah in drugih prejemkih, ki ga je dne 1.8.1994 izdal minister za ..., izdan na podlagi zakona in bi ga torej moralo sodišče pri svojem odločanju kot takega upoštevati. Sodišče namreč ni vezano na razlago Komisije za razlago kolektivne pogodbe za negospodarsko dejavnost v RS, ki je objavila, da pojem opravljanja efektivnega dela ne zajema zavarovalne dobe s povečanjem. Pritožnik tudi meni, da toženi stranki ni dolžan plačati pravdnih stroškov, saj gre za stroške, ki jih na vsak način trpi tožena stranka, glede na izrecno določbo 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev ustrezno in obširno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe tožnika le še dodaja.

Urejanje plač delavcev, zaposlenih v državnih organih, je do sprejetja Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Ur. l. RS, št. 18/94 in 13/95) urejal Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 - 4/93) v določbah od 59. - 68. člena. Z dnem, ko je začel veljati ZRPJZ, so prenehale veljati v ZDDO določbe, ki se nanašajo na osnovo za določanje plač, tarifne skupine, količnike za določanje plač, uspešnost in dodatke, če so v nasprotju s tem zakonom, prav tako pa so se prenehale uporabljati tudi določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s tem zakonom.

Za delavce, zaposlene v državni upravi, je temeljni zakon, ki ureja plače, tarifne skupine, količnike za določanje plač, uspešnost in dodatke ZRPJZ. Ker je na področju urejanja plač zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, država s sprejetim zakonom omejila avtonomijo dogovarjanja o plačah, nazivih, napredovanjih, prav tako pa tudi ni dopustila, da se ta problematika ureja mimo zakonskih določil, je potrebno tudi pri določitvi dodatkov za delovno dobo izhajati iz 19. in 20. člena ZRPJZ.

Pravna osnova za določanje dodatkov zaposlenih v državni upravi je v 19. členu ZRPJZ, ki določa vrste dodatkov, ne določa pa njihove višine. Zato je v 1. odst. 20. člena določeno, da se dodatki izplačujejo v višini, določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom. Višina dodatka ja določena v 60. členu ZDDO oz. v 3. tč. 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarstvo v Republiki Sloveniji (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91 - 34/93). V citirani določbi KPND je posebej določeno, da v delovno dobo po tej kolektivni pogodbi sodijo vsa obdobja opravljanja efektivnega dela v naši državi in tujini, ki se po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja štejejo v zavarovalno dobo.

Ta kolektivna pogodba se uporablja tudi za državne organe, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta pogodba, niso z zakonom drugače urejena. Ker ZDDO niti ZRPJZ dodatkov za delovno dobo ne urejata drugače, velja za zaposlene v državni upravi 3. tč. 38. člena KPND, ki določa višino dodatka za delovno dobo kot tudi, kaj se šteje v delovno dobo po tej kolektivni pogodbi. Ker je navedena definicija povzročala različna tolmačenja, je komisija za razlago KPND v Uradnem listu RS, št. 51/92 objavila stališče, po katerem pod pojem opravljanja efektivnega dela v naši državi ne spada dokupljena zavarovalna doba, zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem in posebna pokojninska doba. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da bi moral toženec pri obračunu dodatka za delovno dobo uporabljati določbo 3. tč. 38. člena KNPD.

Tožena stranka je sicer na podlagi 20. člena ZRPJZ sprejela sporni pravilnik, s katerim je posredno, s tem, ko je definirala pojem benificirane delovne dobe, določila drugačno višino dodatka na delovno dobo, za kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni imela pravne podlage. ZRPJZ sicer res v 20. členu določa, da se dodatki izplačujejo v višini določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, vendar je tu mišljen predpis, ki mora biti kot takšen tudi objavljen v uradnem glasilu. Interni splošni akt delodajalca ni tak predpis, ki bi v smislu 20. člena citiranega zakona lahko določal drugačno višino dodatkov.

Sicer pa pritožbeno sodišče meni, da pojma zavarovalne dobe s povečanjem delodajalec ne more drugače definirati, kot ga sicer opredeljuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.

l. RS, št. 12/92 - 7/96), ki ima lahko pravne posledice le na področju pokojninskega zavarovanja. Na vseh ostalih področjih, konkretno tudi glede dodatka na delovno dobo, pa bi upoštevanje benificirane dobe lahko predstavljalo podlago za priznavanje pravic iz delovnega razmerja le, če bi tako določil poseben zakon. Ne more pa tega opredeliti interni akt delodajalca - pravilnik predstojnika organa, ki ni niti predpis v smislu 20. člena ZRPJZ.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 14/93), saj navedeni člen določa, kako sodišče odloča o stroških v primeru, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa je tožnik uveljavljal denarni zahtevek, ki ga sicer ni opredelil po višini in se zato glede na določbo 1. odst. 14. člena ZDSS uporabljalo pri odmeri stroškov določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožniku, da povrne stroške nasprotni stranki iz razloga, ker v sporu ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, za kar je imelo podlago v 1. odst. 166. člena, v zvezi s 154. členom ZPP.