Jedro

Tožnica šele v tožbi prvič navaja, da obravnavana zemljišča nimajo možnosti priključitve na plinsko omrežje in da naj bi bila zato izpodbijana odločba v tem delu nepravilna. Ker je (kot že pojasnjeno) iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe razvidno, da je bila pri obračunu NUSZ upoštevana tudi postavka za opremljenost zemljišč s plinovodom, in je zato imela tožnica možnost, da to zatrjevano nepravilnost uveljavlja že v pritožbi, pa tega ni storila, je takšen tožbeni očitek nedovoljena tožbena novota.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2015 v skupnem znesku 448,90 EUR. Odmera se nanaša na nezazidana stavbna zemljišča s parc. št. 1039/14, 1039/12, 1040/28, 1040/45, 1040/26 in 1040/23, vse k. o. ..., in temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Trebnje (Ur. l. RS, št. 71/98, 64/99, 101/00, 109/03 in 119/05, v nadaljevanju Odlok).

2. Drugostopenjski organ je tožničini pritožbi delno ugodil in je prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na NUSZ za nezazidani stavbni zemljišči s parc. št. 1039/14 in 1040/45, obe k. o. ..., odpravil ter zadevo v tem obsegu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da so že v izreku izpodbijane odločbe konkretizirane vse okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ upošteval pri izračunu. Pojasnjuje tudi, da iz uradnih evidenc Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) izhaja, da tožničine nepremičnine ležijo na območju naselja Trebnje, ki po 7. členu Odloka spada v I. območje. Ker pa je ugotovil, da za zemljišči s parc. št. 1039/14 in 1040/45 ni mogoče preveriti izračuna na podlagi četrtega odstavka 2. člena Odloka, po katerem se za nezazidana stavbna zemljišča obračuna 30 % površine, je v tem delu izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje.

3. Tožnica tožbo vlaga zoper neodpravljeni del prvostopenjske odločbe. Navaja, da je upravni organ, ki je odločbo izdal na podlagi podatkov, ki jih je posredovala občina, zemljišča v zadnjih treh letih točkoval na povsem različen način, in sicer v letu 2014 z 80 točkami, v letu 2015 z 260 točkami in v letu 2016 z 220 točkami, pri čemer se predpis v temu času ni spreminjal. Trdi, da je v dosedanjem postopku navajala, da ni pojasnjeno, zakaj občina spreminja točkovanje ob nespremenjenem predpisu in da ji na to ni odgovorila niti drugostopenjska odločba. Odgovora na to vprašanje naj ne bi dobila niti pri občini. Meni, da občina tako poskuša pridobiti sredstva od lastnikov zemljišč. Na to, da občina nima podlage za izračun, naj bi kazalo tudi dejstvo, da občina ne daje informacij lastnikom zemljišč, niti jih ne posreduje upravnemu organu, saj se odločbe ne izdajajo v zakonskem roku. Navaja tudi, da iz zadnje odločbe za leto 2016 izhaja, da drugače kot v izpodbijani odločbi ni bila točkovana možnost priključitve na plinsko omrežje, kar je razumljivo, saj na tem območju ni možnosti priključitve na plinsko omrežje. Trdi, da ji je upravni organ na podlagi podatkov občine v zadnjih petih letih zaračunal za 3.835 EUR preveč nadomestila in da so podrobnosti razvidne iz priložene tabele. Očitno naj bi bilo, da občina pri posredovanju podatkov ne upošteva predpisov, temveč ravna arbitrarno. Pojasnila zakaj na podlagi istega predpisa enkrat odmeri 80 (2014), drugič pa 260 (2015) točk nista podala ne občina, ne drugostopenjski organ. Prepričana je, da je treba za zaradi neupoštevanja pravil postopka (dolžnosti, da so odločbe obrazložene) in zaradi napačne uporabe materialnopravnih pravil (arbitrarna uporaba pravil, kar je med drugim kršitev ustavnega načela zakonitosti dela upravnih organov in prepovedi arbitrarnosti pri odločanju) izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, izdanih na obeh stopnjah, in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim dodaja, da se odločbe izdajajo za posamezno koledarsko leto, da za občinski odlok, ki je predpis, ne veljajo pravila o obrazložitvi upravnih odločb ter da se ne sme spuščati v primernost ureditve, ki je v izključni pristojnosti občine. Glede neupoštevanja opremljenosti s plinom navaja, da po podatkih občine pomotoma ni prišlo do upoštevanja te opremljenosti.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet preizkusa v obravnavanem upravnem sporu je odmera NUSZ za koledarsko leto 2015 za štiri nezazidana stavbna zemljišča v tožničini lasti (v delu, ki se nanaša na preostali dve zemljišči je prvostopenjsko odločbo toženka odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek).

7. Na očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe je ustrezno odgovorila že toženka v drugostopenjski odločbi, saj se sodišče strinja z njenim pojasnilom, da so iz izreka in obrazložitve prvostopenjske odločbe razvidna vsa pravno odločilna dejstva, na katerih temelji obračun, to je namembnost zemljišča za I. obračunsko območje naselja Trebnje (12. člen v zvezi s 7. členom Odloka) ter opremljenost zemljišča s cesto, vodovodom, elektriko, javno kanalizacijo, telefonskim omrežjem, plinovodom in javno razsvetljavo, ki je ovrednotena po točkah 1. a) in 1. b) 10. člena Odloka. Upoštevana je tudi določba četrtega odstavka 2. člena Odloka, po kateri je za nezazidana stavbna zemljišča (za kakršno gre v obravnavanem primeru) osnova za izračun nadomestila 30 % celotne površine.

8. Tožnica šele v tožbi prvič navaja, da obravnavana zemljišča nimajo možnosti priključitve na plinsko omrežje in da naj bi bila zato izpodbijana odločba v tem delu nepravilna. Ker je (kot že pojasnjeno) iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe razvidno, da je bila pri obračunu NUSZ upoštevana tudi postavka za opremljenost zemljišč s plinovodom, in je zato imela tožnica možnost, da to zatrjevano nepravilnost uveljavlja že v pritožbi, pa tega ni storila, je takšen tožbeni očitek nedovoljena tožbena novota (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V takšni situaciji se tožnica zato ne more uspešno sklicevati na zatrjevano drugačno točkovanje v odločbi o odmeri NUSZ za koledarsko leto 2016, ki naj ne bi vsebovala postavke za opremljenost s plinovodom, saj bi morala, če obravnavana zemljišča res nimajo možnosti priključitve na navedeno komunalno opremo, to zatrjevati že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

9. Tudi tožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki ga tožnica vidi v zatrjevani arbitrarni uporabi pravil, ni utemeljen. Trditve o arbitrarnosti, ki naj bi bila v tem, da je bila odmera NUSZ za ista zemljišča na podlagi nespremenjenega predpisa v različnih letih različna (in sicer naj bi v letu 2014 odmera temeljila na obračunu 80 točk, v letu 2015 na 260 točkah, v letu 2016 pa na 220 točkah), so pavšalne in tožnica z njimi zato ne more uspeti. Predmet izpodbijane odločitve in s tem preizkusa v upravnem sporu je namreč odmera NUSZ za leto 2015, ki temelji, kot že pojasnjeno, na pravno odločilnih dejstvih (namembnost, lega in komunalna opremljenost obravnavanih zemljišč), ki so razvidne iz izpodbijane prvostopenjske odločbe in ki kot take omogočajo preizkus, tožnica pa jim vsebinsko ne ugovarja oziroma jim glede možnosti priključitve na plinovod ne ugovarja pravočasno. Že to, da so iz izpodbijane odločbe razvidna pravno odločilna dejstva, na katerih temelji obračun in ki omogočajo preizkus, kaže, da izpodbijana odločitev ni arbitrarna. Tožnica arbitrarnosti izpodbijane odločbe zato ne more izkazati zgolj z zatrjevanjem drugačne odmere v preteklih letih in v letu 2016 ter s predložitvijo razpredelnice, iz katere pa je razviden le skupni seštevek točk za posamezna zemljišča v letih od 2012 do 2016, ne pa tudi dejanska in pravna podlaga za tam naveden izračun. Drugačen izračun za druga obračunska obdobja, ki ga tožnica zatrjuje, namreč še ne pomeni, da je ravno izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Prav pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe pa je predmet tega upravnega spora. Konkretnih okoliščin, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, pa (razen nedovoljene novote o neopremljenosti s plinovodom) tožnica, kot že rečeno, ne navaja. Glede na navedeno za odločitev v tem upravnem sporu tudi niso pomembne tožbene trditve, da je upravni organ tožnici v preteklih letih zaračunal za 3.835,00 EUR preveč nadomestila.

10. Tožnica pa ne more uspeti niti s trditvami, da naj bi na nezakonitost odmere kazalo dejstvo, da občina ne daje informacij lastnikom zemljišč, niti jih ne posreduje upravnemu organu in da se zato odločbe ne izdajajo v zakonskem roku, saj tožnica teh navedb ne konkretizira za obravnavano zadevo.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnica namreč dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, vsebinsko ne izpodbija (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oziroma ga glede možnosti priključitve na plinovod ne izpodbija pravočasno (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), poleg tega pa predlaganega zaslišanja sebe in A.A. niti ne substancira, saj iz tožbenih navedb ni razvidno, o katerih pravno odločilnih dejstvih naj bi bili sploh zaslišani.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.