Jedro

V primeru, ko postane delavec nesposoben za delo zaradi invalidnosti III. kategorije in mu delodajalec ne najde ustreznega dela, bi ga bilo potrebno obravnavati po določbah 102. do 106. čl. ZPIZ-1D, s katerim je urejen postopek prenehanja delovnega razmerja delovnemu invalidu. Navedene določbe bodo začele veljati šele z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje z dnem 1.1.2004. Ker ta zakon do danes še ni bil sprejet, je za presojo primera potrebno uporabiti določbe ZPIZ-C, na podlagi katerih pridobi invalid III. kategorije v primeru, da za njega ni na razpolago ustreznega dela pri delodajalcu, pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ali na delu s skrajšanim delovnim časom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 21.2.2003; ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in odločilo da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 38.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da v tožničinem primeru niso bili podani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka bi morala tožnico obdržati na delu in ji ob dejstvu, da ji kot invalidni osebi v skladu z odločbo o ugotovljeni invalidnosti ni našla ustreznega dela, določiti čakanje z izplačilom pripadajočega nadomestila plače. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je delavcu invalidu možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Vendar delodajalec prevzame v takšnem primeru na sebe dokazno breme, da delavca predhodno ni bilo mogoče prezaposliti oz. mu najti drugo ustrezno delo. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne more zamrzniti uporabe določbe 116. čl. ZDR. Zakonodajalec je očitno računal, da bo v času po uveljavitvi novega ZDR uredil pogoje za začetek dela komisije iz določbe 103. čl. ZPIZ. Pri tem se je večkrat uštel. Tudi to je razlog, da določba 116. čl. ZDR velja, čeprav metodika ugotavljanja preostale delazmožnosti delavca ni uporabljiva. Če za invalida ustreznega dela ni na razpolago, delodajalcu ni mogoče odreči odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da bo takšna odpoved pogodbe podlaga za invalidovo uresničevanje socialnih pravic na borzi dela. Ko bo sodišče vnovič presojalo, ali za tožnico obstajajo druga ustrezna dela ali ne, bo tudi s pomočjo izvedenca ugotovilo, da ta ne obstajajo, zaradi česar bo odpoved zakonita. Takšna sodba bo tožnici omogočila, da bo deležna več pravic na zavodu, kot jih lahko omogoča čakanje na delo. Tudi sicer je pravično, da nosi breme tožnice tisti, ki je ustavno zadolžen za socialnost države, ne pa podjetje, to je tožničin delodajalec. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožnica je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24.1.2003 spoznana za invalida III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo fizično delo, saj za svoje dosedanje delo pomožni delavec - priprava dela, ni bila več sposobna. Tožena stranka je ugotovila, da za tožnico ni imela na razpolago primernega dela, ki bi ustrezalo pogojem iz invalidske odločbe, niti možnosti njene prekvalifikacije ali dokvalifikacije. Zato ji je v skladu z določbo 2. alinee 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) v zvezi z določbo 1. odst. 116. čl. ZDR dne 21.2.2003 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da pomeni ugotovljena delavčeva invalidnost objektivni razlog neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, zaradi česar delavec ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar glede tega poudarja, da se v skladu z določbo zadnje alinee 89. čl. ZDR med ostalim šteje invalidnost kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer delodajalec po določbi 1. odst. 116. čl. ZDR ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s skrajšanim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V zvezi z razlogom delavčeve nesposobnosti zaradi invalidnosti je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti možnost ustreznega usposabljanja ali izpopolnjevanja oz. mu zagotoviti delo s krajšim delovnim časom in se tako izogniti posledicam odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti.

V konkretnem primeru je postala tožnica nesposobna za delo pri toženi stranki zaradi invalidnosti III. kategorije. V takšni situaciji in ob dejstvu, da ji tožena stranka ni našla ustreznega dela, bi morala biti deležna obravnavanja po določbah od 102. do 106. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-99 - Ur. l. RS 106/99 - 26/03), s katerim je urejen postopek prenehanja delovnega razmerja delovnemu invalidu. Vendar je glede tega potrebno opozoriti, da bodo navedene določbe v skladu z določbo 2. odst. 446. čl. ZPIZ-99, ki je uvrščena v prehodnih določbah zakona, začele veljati šele z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje z dnem 1.1.2004. Ker ta zakon do danes še ni bil sprejet, je v skladu z določbo 3. odst. 446. čl. ZPIZ-99 za presojo primera potrebno uporabiti določbe Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-92, Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98, ki je v 93. čl. glede delovnega invalida opredelil vrste pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti. Tako je za invalida III. kategorije v primeru, da za njega ustreznega dela pri delodajalcu ni na razpolago, določeno, da v skladu z določbo 94. čl. ZPIZ-92 pridobi pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ali na delu s skrajšanim delovnim časom. Po zaključku pritožbenega sodišča v zadevi ne gre za zamrznitev določbe 1. odst. 116. čl. ZDR, kot to zmotno opozarja pritožba, temveč za začasno rešitev statusa delavcev invalidov do sprejetja Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov oz. najkasneje do začetka 2004. Na podlagi navedenih dejstev tožena stranka ni imela pravne podlage, da je tožnici zaradi ugotovljene invalidnosti odpovedala pogodbo iz razloga nesposobnosti. Pravilno bi ravnala, če za njo ni imela drugega ustreznega dela oz. možnosti drugačnega delovnega izpopolnjevanja ali dokvalifikacije, da bi ji določila čakanje na delo s pravico do pripadajočega nadomestila plače. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.