Jedro

Če se izvaja javni prevoz, ki ima elemente linijskega prevoza, je to podlaga, na podlagi katere lahko inšpektor za ceste izreče ukrep prepovedi opravljanja takega prevoza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 781/97-7 z dne 6.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.4.1997. Z njo je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Prometnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 12.12.1996, s katero je ta tožniku na podlagi določb 1. točke 1. odstavka 54. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94 in 54/96 - ZPCP) prepovedal izvajanje javnega prevoza oseb v prostem cestnem prometu na relacijah: S.K. - C., L. - C., Z. - C. S. - C.; in na istih relacijah v obratni smeri. Vsebina in način teh prevozov se, po ugotovitvah inšpektorja, ne skladata z določili 14. člena. Prevozi se opravljajo na podlagi javne ponudbe relacij, voznega reda in cen in to na območjih, kjer se že opravljajo linijski prevozi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je po 14. členu ZPCP kot javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu opredeljen prevoz, pri katerem se skupina vnaprej določenih oseb prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pisno pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza. Ne sme vsebovati ponavljajočih elementov linijskega prometa: relacije, časov odhodov in prihodov ter mest vstopov in izstopov potnikov. Prevozi so namenjeni potrebam po enkratnih prevozih in nimajo funkcije prevoza dnevne migracije.

Izjemoma se z elementi linijskega prometa lahko opravlja prevoz šoloobveznih otrok med domom in šolo, prevoz delavcev med bivališčem in deloviščem, kadar so dela sezonskega značaja ter prevozi invalidov in oseb, ki so potrebni medicinske nege. Pogoji prevoza, ki so dogovorjeni s pisno pogodbo so: seznam potnikov, relacija, cena prevoza ter mesto vstopa in izstopa potnikov, ki so na seznamu. Med opravljanjem prevoza mora biti pogodba v vozilu. Javni prevoz oseb v linijskem cestnem prometu je opredeljen v 9. členu ZPCP: promet, ki se opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu in so zanj določeni cena in splošni prevozni pogoji; Iz izpodbijane odločbe in spisa je razvidno, da so prevozi dijakov (srednješolcev) vsebovali ponavljajoče in nedovoljene elemente linijskega prevoza. Niso bili namenjeni potrebam po enkratnih prevozih, ampak so imeli funkcijo nedovoljenega prevoza dnevne migracije dijakov (1. odstavek 14. člena ZPCP. Ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 14. člena ZPCP. Ne gre za prevoz šoloobveznih (osnovnošolskih) otrok.

Individualnega naročila staršev za prevoz svojih otrok ni mogoče šteti za pogodbo v smislu 1. odstavka 14. člena ZPCP.

Tožeča stranka v pritožbi (vlogi, vloženi 3.8.1999), trdi, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa sodbo spremeni in ugodi tožbi. Gre za dogovorjen in organiziran način prevoza dijakov in dijakinj. Tožeča stranka ne opravlja javnih prevozov v smislu ZPCP. V avtobus lahko vstopijo le dijaki, ki imajo posebne izkaznice. Iz izkaznice je razvidno, da gre za poseben pogodbeni odnos, pri katerem se stranki naprej dogovorita za opravljanje določenega posla: prevoza na določeni relaciji, za točno določeno osebo, katere identifikacijo je mogoče ugotoviti na podlagi osebne fotografije. Takšen prevoz je prilagojen potrebam dijakov v srednjih šolah v C. Dijaki še niso polnoletni. Zato kot pogodbeni partnerji nastopajo njihovi starši. Tožeča stranka izdaja posebne mesečne vozovnice, ki veljajo za celotno šolsko obdobje. Tako urejenega prevoza ni mogoče enačiti z javnim cestnim prevozom.

V vlogi, vloženi dne 9.8.1999 (tudi naslovljeni kot pritožba), tožeča stranka še navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na v letu 1998, po vložitvi tožbe spremenjenem 14. členu ZPCP, ki ga tožeča stranka izpodbija pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Zadeva se vodi pod U-I-293/98 in spor še ni končan. Glede na isto stranko je pritožbeno sodišče obe vlogi obravnavalo kot eno pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovori pritožbenemu sodišču ne vsebujejo dvomov o tem, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno presodila, da prevozi tožeče stranke, ki so predmet tega spora, glede na določbe ZPCP, vsebujejo elemente linijskega prevoza. Ti elementi (okoliščine) linijskega prevoza so v izpodbijani odločbi tožene stranke navedeni in jih tožeča stranka ne izpodbija (javna ponudba relacij, voznega reda in cene; ne gre za prevoz osnovnošolcev; prevozi se opravljajo na območjih, kjer se že opravljajo linijski prevozi drugih prevoznikov). To pa je po presoji pritožbenega sodišča zadostna pravna in dejanska podlaga, na podlagi katere je Republiški inšpektor za cestni promet z uporabo pooblastil iz 54. člena ZPCP tožeči stranki izrekel prepoved opravljanja javnega prevoza oseb v prostem cestnem prometu na določenih relacijah.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča zato ne more vplivati zatrjevanje tožeče stranke o prilagojenosti prevoza za dijake srednje šole v C. in s tem v zvezi zatrjevane posebnosti teh prevozov.

Kategorija prevažanih oseb je pomembna le kot izjema, ko gre za šoloobvezne otroke. V konkretnem primeru ne gre za tako populacijo. Glede na izključujoče določbe 14. člena ZPCP tudi ostale posebnosti istih prevozov niso pomembne pri presoji zakonitosti izrečenega ukrepa.

Glede na navedeno na odločitev tudi ne vpliva, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi svojo pravno presojo utemeljevalo tudi že z elementi novelirane določbe 14. člena ZPCP (Uradni list RS, št. 48/98), saj te spremembe in dopolnitve (glede navedenega člena) pomenijo le podrobnejši opis izključujočih elementov linijskega prevoza, ne pa bistvene spremembe elementov prejšnje ureditve, na kateri sicer temelji odločitev v tem upravnem sporu izpodbijanega ukrepa. Sicer pa je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-293/98 z dne 22.3.2001 že presodilo, da s strani tožeče stranke izpodbijana določba ni v neskladju z ustavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.