Jedro

Glede na določbo 72. člena v spornem obdobju veljavne KP dejavnosti trgovine/2014 je za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev. Odgovor na vprašanje, kdaj se šteje, da obstaja javni prevoz najkrajših relacijah rednih linijskih prog, je povezan z vprašanjem, kdaj je javni prevoz ustrezno zagotovljen. Pri tem bi bilo po analogiji primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa ter dopolnilni sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, sodbo na podlagi pripoznave in sklepom dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka); toženki je naložilo, da tožniku plača znesek v višini 2.210,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2018 do plačila (točka II izreka); naložilo ji je, da tožniku plača znesek v višini 1.866,98 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.778,34 EUR od 25. 2. 2018 do plačila ter od zneska 88,64 EUR od 19. 3. 2018 do plačila (točka III izreka; sodba na podlagi pripoznave); v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 88,64 EUR od 25. 2. 2018 do 18. 3. 2018, je postopek ustavilo (točka IV izreka); odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožniku pa je dolžna plačati znesek v višini 429,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka). Z dopolnilnim sklepom je toženki naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 134,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper točki II in V izreka navedene sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji, kdaj tožniku javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, oprlo na določbi četrtega odstavka 33. člena ZDR-1 in petega odstavka 91. člena ZDR-1, pa tudi tretjega odstavka 21. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Navedene določbe ZDR-1 in KP urejajo, kakšno delo lahko delodajalec pisno odredi oziroma za kakšno delo delavcu lahko ponudi novo pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru gre za tožnika, ki je sam podpisal pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v kraju, ki je od njegovega bivališča oddaljen več kot tri ure v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom. To še ne pomeni, da je upravičen do plačila stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi vedel, koliko časa traja javni prevoz od kraja opravljanja dela do njegovega bivališča. Takšen javni prevoz ni neustrezen. Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine je izjema od siceršnjega plačila stroškov javnega prevoza. Izjeme je treba tolmačiti restriktivno. Javni prevoz je neustrezen le takrat, ko ga ni ali če mora delavec na javni prevoz čakati. Takšno stališče potrjuje tretji odstavek 5. člena Aneksa k KPND, ki določa, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen, pri čemer upošteva časovno izgubo delavca, neupoštevaje čas vožnje. Tožnik v tem sporu ni zatrjeval, da bi bila njegova časovna izguba večja od ene ure v eno smer. Tožnik niti ni konkretiziral navedb o dneh, ko mu javni prevoz ni zagotovljen, saj ni navedel, kateri dan v tednu predstavlja posamezni datum. S tem, ko je sodišče prve stopnje njegove navedbe kljub temu upoštevalo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 7. člena ZPP, 212. člena ZPP in 214. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo o ugovoru zastaranja toženke (terjatev za mesece do aprila 2014). Tožnik v tožbi ni konkretiziral, za katere dni zahteva plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela, šele kasneje je tožbo razširil in pojasnil, na katere dni se vtoževani znesek nanaša. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 7. člena ZPP, 212. člena ZPP in 214. člena ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni in zahtevek za plačilo 2.210,46 EUR s pripadki zavrne, vključno s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. V pritožbi zoper dopolnilni sklep sodišča prve stopnje toženka uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je odločitev v dopolnilnem sklepu odvisna od odločitve o glavni stvari. Obremenjena je z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je odmerilo sodno takso. Pri odmeri sodne takse je zmotno ugotovilo dejstva, zmotno je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je toženka delno pripoznala zahtevek. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da odmerjene stroške zniža oziroma jih naloži v plačilo tožniku. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine pritožbene navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da pri plačilu stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine ne gre za izjemo od pravila, ki bi jo bilo treba tolmačiti restriktivno. Če javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, kot v konkretnem primeru, se delavcu plača kilometrina. Tožnik je jasno opredelil, zakaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, za svoje navedbe je predložil dokaze, toženka pa jim je le pavšalno ugovarjala. Sodišče prve stopnje je njen ugovor zastaranja utemeljeno zavrnilo, zastaranje je bilo z vložitvijo tožbe pretrgano. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP, 212. členom ZPP in 214. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ki ju uveljavlja pritožba. Vendar je na pravilno in popolno, v pretežni meri nesporno dejansko stanje, zaradi zmotne materialnopravne presoje zahtevku tožnika v nepripoznanem delu preuranjeno ugodilo. Posledično je zmotno in preuranjeno odločilo o pravdnih stroških (vključno s stroški sodne takse).

7. V zvezi z dopolnilnim sklepom pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje obrazložitev sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih, in sicer predvsem dejstvo, da je tožnik v sporu uspel, zaradi česar mu je toženka dolžna po načelu uspeha v postopku plačati utemeljeno priglašene stroške sodne takse. Višina sodne takse je bila odmerjena s plačilnim nalogom, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo 20. 8. 2019. 8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP, 212. členom ZPP in 214. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik je v utemeljitev svojega zahtevka za plačilo razlike med že plačanimi stroški prevoza na delo in z dela v višini cene javnega prevoza in stroški v višini kilometrine podal vse navedbe, da je tožba sklepčna (ne pa tudi nujno utemeljena; kateri dnevi so dnevi med vikendom, je splošno znano dejstvo, ki izhaja iz koledarja). Z vložitvijo tožbe, s katero uveljavlja zahtevek za plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela, je šteti, da je zastaranje pretrgano (365. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri čemer tožnik ni bil dolžan v tožbi izrecno navesti, na katere dni spornega obdobja zaposlitve pri toženki od februarja 2015 do februarja 2018 se zahtevek nanaša (ta se sploh ne nanaša na mesece do aprila 2014, kot protispisno zatrjuje toženka v pritožbi).

9. Sporno obdobje, za katerega tožnik vtožuje višje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, je obdobje od februarja 2015, ko se je zaposlil pri toženki, do februarja 2018. V tem obdobju je toženko zavezovala Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KP dejavnosti/2014; Ur. l. RS, št. 24/2014 in nadalj.) in ne kasnejša Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KP dejavnosti/2018; Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadalj.), katere določbe (konkretno določbo 75. člena) je v obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje. Prav tako zmotno je opredelilo, da sta določbi 72. člena KP dejavnosti/2014 in 75. člena KP dejavnosti/2018 enaki.

10. 72. člen KP dejavnosti/2014, ki je veljal v vtoževanem obdobju, določa, da je delavec upravičen do stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja bivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela (prvi odstavek) in da mu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela pripada po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev, če teh ni, pa po najkrajši cestni povezavi od prebivališča delavca, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela (drugi odstavek). Če je bivališče delavca oddaljeno od delovnega mesta manj kot en kilometer, delavec ni upravičen do povračila stroška prevoza na delo in z dela (tretji odstavek). Višina povračila stroška prevoza na delo in z dela se določi v tarifni prilogi (četrti odstavek). Ni pa ta člen določal, kot določa četrti odstavek 75. člena KP dejavnosti/2018, da pripada delavcu v primeru dela na dan, ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, ob povračilu stroška, izračunanega na podlagi tretjega odstavka tega člena (po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev, če teh ni, pa po najkrajši cestni povezavi od bivališča delavca), še povračilo stroška za prevoz z drugim ustreznim sredstvom.

11. Glede na določbo 72. člena v spornem obdobju veljavne KP dejavnosti/2014 je za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev. Odgovor na vprašanje, kdaj se šteje, da obstaja javni prevoz najkrajših relacijah rednih linijskih prog, je povezan z vprašanjem, kdaj je javni prevoz ustrezno zagotovljen. Pri tem bi bilo po analogiji primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankama niti ni bilo sporno, je tožnikovo bivališče na naslovu A. cesta 61, B., na delo k toženki pa se vozi na naslov C. cesta 26, D.. Javni prevoz med tema relacijama traja od ene ure in 38 minut do ene ure in 53 minut. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je toženka za 337 dni, ko je ocenila, da tožnik nima možnosti javnega prevoza, zahtevek pripoznala, za ostale dni pa je navedla, da obstaja možnost (teoretična) javnega prevoza. Tožnik s tem ne soglaša, po spremembi tožbe zahteva plačilo v višini 4.077,44 EUR za vseh 736 dni, ko je opravljal delo pri toženki. Posebej je navedbe toženke o možnosti javnega prevoza prerekal glede vikendov (navedel je, da ima iz B. na voljo le dva avtobusa, in sicer enega, ki pride v D. ob 7.27 uri, in drugega, ki pride ob 10.29 uri; za nazaj ima zadnji avtobus ob 19.05 uri ob sobotah in ob 19.40 uri ob nedeljah).

13. Sodišče prve stopnje je kot bistveno za odločitev štelo, da javni prevoz za tožnika predstavlja preveliko časovno izgubo, ker v primerjavi z avtomobilom, ki pot od bivališča do delovnega mesta opravi v 34 minutah, traja od ene ure in 38 minut do ene ure in 53 minut. Takšna presoja je zmotna, saj časovna izguba še ne pomeni, da tožnik nima možnosti javnega prevoza, oziroma, da ta ne obstaja. Glede tega je dejansko stanje (ki je med pravdnima strankama sporno) ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe in sklepa ter posledično dopolnilni sklep na podlagi 355. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP ob spoznanju, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijani del sodbe in sklepa ter dopolnilni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri takšni odločitvi je upoštevalo, da je sodišče prve stopnje odločilo izven obravnave in bi se, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, (sporno) dejansko stanje prvič ugotavljalo pred pritožbenim sodiščem. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu dokazne ocene in nato odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na vložitev tožbe v letu 2019 ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnjerazveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.