Jedro

Odmerjena odškodnina za telesne bolečine ustreza ugotovitvam obeh sodišč o intenzivnosti in trajanju bolečin ter spremljajočih nevšečnosti, ki temeljijo na mnenju izvedenca iz medicinske stroke. Temu mnenju pa tožnik v reviziji ne more uspešno ugovarjati. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je treba pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati, da ima tožnik posledice tudi zaradi poškodbe glave v prometni nezgodi v letu 1983. Razen tega pa ima težave tudi zaradi krčnih žil na nogah in sladkorne bolezni. Tudi v zvezi z odškodnino za strah in skaženost ne navaja tožnik nobenih takih okoliščin, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje omajale pravilnost odmerjenih odškodninskih postavk.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženima strankama, da nerazdelno plačata tožniku znesek 1.500.985,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da mu povrneta pravdne stroške v znesku 145.147,00 SIT. Višji tožnikov tožbeni zahtevek (glede nadaljnjih 1.600.000,00 SIT s prip.) je zavrnilo. Proti tej sodbi so se pritožili tožnik in obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi toliko ugodilo, da je naložilo toženi stranki od prisojenega zneska 1.500.000,00 SIT (odškodnina za nepremoženjsko škodo) in od pravdnih stroškov plačilo zamudnih obresti od 20.10.1993 dalje do plačila. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo in pritožbo toženih strank v celoti zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišči pri odmeri odškodnine za posamezne postavke nepremoženjske škode nista upoštevali določb 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Poudarja, da se je po poškodbi dne 17.12 1986 zdravil do leta 1990 in da so trajale bolečine neprimerno dalj časa, kot je to ugotovil izvedenec. Tudi nevšečnosti v času zdravljenja niso bile primerno ovrednotene. Pri posledicah nezgode tožnik poleg ostalega posebej omenja postkomocijski sindrom, zaradi katerega so močno okvarjene njegove temeljne duševne funkcije. Odškodnina za skaženost tudi ni ustrezna, saj tožnik močno šepa in še vedno ne more hoditi brez bergle.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Z revizijskimi navedbami, ki vsebujejo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje vezano.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, saj so bile določbe 200.čl. in 203.čl. ZOR pravilno uporabljene. Tožnik v reviziji ponavlja svoje pritožbene navedbe o prenizko odmerjeni odškodnini, na katere je pritožbeno sodišče dovolj izčrpno in sprejemljivo odgovorilo. Revizijsko sodišče proti izraženim stališčem nima pomislekov. Odmerjena odškodnina za telesne bolečine ustreza ugotovitvam obeh sodišč o intenzivnosti in trajanju bolečin ter spremljajočih nevšečnosti, ki temeljijo na mnenju izvedenca iz medicinske stroke. Temu mnenju pa tožnik v reviziji ne more uspešno ugovarjati. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je treba pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati, da ima tožnik posledice tudi zaradi poškodbe glave v prometni nezgodi v letu 1983. Razen tega pa ima težave tudi zaradi krčnih žil na nogah in sladkorne bolezni. Tudi v zvezi z odškodnino za strah in skaženost ne navaja tožnik nobenih takih okoliščin, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje omajale pravilnost odmerjenih odškodninskih postavk.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).