Jedro

Po 3. odstavku 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena ZD organ lahko zavrne vlogo za sprejem v državljanstvo, če bi sprejem pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Če v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedeni dokazi in če ni bila upoštevana določba 175. člena ZDNP, je bila kršena določba 2. odstavka 209. člena ZDNP. Sodišče je odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 17.8.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da se po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije lahko zavrne vloga tudi zaradi razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen kot civilna oseba v vojašnici. Deloval je na strani napadalca in zoper interese Republike Slovenije. Sprejem v državljanstvo tožnika bi pomenil nevarnost za varnost in obrambo države.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Neresnične so trditve tožeče stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožena stranka nima dokazov, da je tožnik leta 1991 kakorkoli deloval zoper interese Republike Slovenije. Kot kurjač tožnik ni mogel vplivati na dogodke v Republiki Sloveniji. V izpodbijani odločbi ni obrazložitve, zakaj bi dodelitev državljanstva bila nevarna za varnost Republike Slovenije. Ni res, da je tožnik uničil kotle v vojašnici. Tožnik je predlagal priče, ki bi lahko pojasnile njegovo ravnanje v letu 1991. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je tožnik bil zaslišan, da so bile zaslišane priče in da je bila zbrana tudi dokumentacija. Ocenjeno je bilo, da bi bilo za državo nevarno, če bi tožnik pridobil državljanstvo.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92) lahko tožena stranka po prosti presoji zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, tudi če oseba izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka navedenega člena, če so dani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko pristojni organ zavrne, če bi sprejem osebe v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Vendar mora tudi v primeru, ko upravni organ odloči po prostem preudarku, popolno ugotoviti dejansko stanje, ga navesti v utemeljitvi odločbe in navesti razloge, ki so bistveni za presojo posameznih dokazov. To velja predvsem takrat, če zavrne vlogo za pridobitev državljanstva. Pri prostem preudarku mora upravni organ navesti tudi razloge, iz katerih je razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, temveč v skladu s pooblastili, ki so mu v zvezi s tem dana po 2. odstavku 4. in 3. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabiti v Republiki Sloveniji.

Zakon o državljanstvo Republike Slovenije nima določb o dokazovanju, zato je pri izvajanju dokazov v zvezi z državljanstvom uporabiti določbe zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona. V zvezi z zaslišanjem prič je v 175. členu zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne, državne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Če je oseba odvezana dolžnosti varovanja tajnosti, je njena izpovedba dokaz. Po 143. členu zakona o splošnem upravnem postopku ima stranka pravico udeleževati se dokaznega postopka in jo mora uradna oseba seznaniti z dokazi.

Sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso ocenjeni dokazi in da tožena stranka ni ravnala po 175. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Zato je bila kršena določba 2. odstavka 209. člena navedenega zakona. Tožnik tudi ni bil seznanjen z dokazi. Iz utemeljitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka ni dovolj uporabila pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi.

Sodišče lahko v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) odpravi izpodbijano odločbo tudi, če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Ker izpodbijana odločba nima konkretnih dokazov, je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti.