Jedro

Tožena stranka (športni klub) je finančno odvisna od sredstev, pridobljenih na razpisih. Za sporno leto teh sredstev za tožnika (kondicijskega trenerja) ni dobila. Tožnik je bil namreč edini izmed treh trenerjev tožene stranke, ki ni bil usposobljen za opravljanje dela trenerja na ledu, zato tožena stranka z njim ni mogla kandidirati na razpisu občine, kjer je bil določen poseben razpisni pogoj za zaposlitev trenerja. Zato je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev (točka I/1 izreka sodbe), ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2012 ni prenehalo, ampak mu še traja (točka I/2 izreka), da mu mora tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo ter mu v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka I/3 izreka sodbe) in obračunati plačo v bruto višini 1.322,08 EUR in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 8 dneh (točka I/4 izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in odloči v tožnikovo korist tudi o stroških postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da tožeče stranke ni bilo mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. Sodišče ni razložilo, na podlagi katerih navedb je prišlo do tega zaključka. Sodišče je spregledalo, da za delovno mesto „trener“, kjer je bil zaposlen tožnik, poleg njega pa tudi A.A., ni bila potrebna licenca „trenerja hokeja na ledu“. Tožnik je izvajal naloge po nalogu koordinatorja trenerjev. Sicer je izvajal suhe treninge, če pa bi od koordinatorja prejel takšna navodila, bi lahko delal tudi na ledu. Tako so napačni zaključki sodišča prve stopnje, kajti če bi prenehala potreba po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi, bi prenehala potreba tudi po delu A.A.. Tožena stranka ni izkazala, da je opravila izbiro med tema dvema delavcema, sodišče pa se o tem sploh ni opredelilo. Tudi zaključki sodišča v smislu nesposobnosti za opravljanje tega dela so povsem nerelevantni, saj bi tožniku v takem primeru morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ker je tripartitna pogodba, sklenjena z občino B. za enoletno obdobje, prenehala konec leta 2012, je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna glede na določbo takrat veljavnega 5. odstavka 88. člena ZDR. Razpis občine B. za zbiranje predlogov za sofinanciranje Programov mestnih panožnih športnih šol, otrok in mladine usmerjenih v vrhunski šport za leto 2013 je predvideval financiranje treh trenerjev za šport Hokej na ledu, zato bi tožena stranka poleg trenerjev A.A. in C.C. lahko kandidirala tudi s tožnikom. Ob tem poudarja, da je imel C.C. veljavno licenco za trenerja hokeja na ledu le od 1. 8. 2012 do 31. 7. 2013, kar ni celotno obdobje financiranja programa. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do mnenj Hokejske zveze Slovenije. Tožnik je po mnenju za leto 2011 sposoben trener, po mnenju iz leta 2012 pa nesposoben. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izpovedbam tožene stranke glede finančne situacije, ni se pa opredelilo do navedb tožnika, da števila zaposlenih tožena stranka ni zmanjšala in tudi ne, da tožena stranka trenda slabšanja uspešnosti poslovanja v drugi polovici leta ni dokazala. Poleg tega pritožba sodišču očita, da ni izvedlo s tožnikove strani predlaganega dokaza z zaslišanjem prič D.D. in E.E., upoštevalo pa je dokaz - izjavo F.F., s katerim je bila tožna stranka prekludirana, saj je bil dokaz predložen po prvem naroku za glavno obravnavo. Zaradi tega tožniku tudi ni bila dana možnost izjasniti se o teh dokazih. Sodišče prve stopnje je z napačno uporabo materialnega prava ob očitnih procesnih kršitvah naredilo materialnopravno napačen zaključek, da je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožnikove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje, tožeča stranka pa uveljavlja vse pritožbene razloge zgolj zato, ker se z zaključki sodišča ne strinja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 12. 2012 zakonita in da je zanjo obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je v postopku dokazala, da je zaradi ekonomskih razlogov postalo tožnikovo delo pri toženi stranki trajno nepotrebno. Ker je pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preverila ali bi ga bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih, ga dokvalificirati ali prekvalificirati, vendar te možnosti ni bilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je spoštovala tudi določilo 3. odstavka 88. člena ZDR. Zaradi navedenega je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih navedb je prišlo do zaključka, da tožena stranka ni izkazala zakonitega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Iz obrazložitve jasno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in pri odločitvi upoštevalo, prav tako pa tudi, da ostalih dokazov ni izvajalo, saj so nepotrebni, ker izvedeni dokazi zadoščajo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in odločitev v zadevi. Zato smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka, glede na finančno stanje, odvisna od sredstev pridobljenih na razpisih. Tožena stranka je na podlagi tripartintne pogodbe z dne 28. 3. 2012 za tožnika v letu 2012 prejemala sredstva in sicer 18.114,28 EUR s strani občine B., za leto 2013 pa teh sredstev ni bilo več, saj s tožnikom na razpisu ni mogla kandidirati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik edini izmed treh trenerjev tožene stranke, ki ni bil usposobljen za opravljanje dela trenerja na ledu, zato tožena stranka z njim ni mogla kandidirati na razpisu občine B. za leto 2013, kjer je bil določen poseben razpisni pogoj za zaposlitev trenerja, a ne trenerja za kondicijski trening. Hokejska zveza Slovenije je namreč ugotovila, da tožniku ne more izdati licence za trenerja hokeja na ledu, ker ne izpolnjuje pogojev. Tako je tožena stranka kandidirala z drugima dvema trenerjema, ki sta pogoje izpolnjevala in sicer z A.A. in C.C.. Glede na razpisni pogoj je moral imeti trener licenco za trenerja hokeja na ledu, zato so neutemeljena pritožbena navajanja, da ta licenca ni bila potrebna in tudi pritožbena navajanja, da tožena stranka ni opravila izbire med A.A. in tožnikom.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prepozna, kot to zatrjuje pritožba. Iz obvestila Strokovnega sveta Hokejske zveze Slovenije z dne 15. 11. 2012 izhaja, da tožniku ne morejo izdati licence za trenerja hokeja na ledu, ker ne izpolnjuje pogojev. Tožena stranka je tožniku redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 26. 11. 2012 in je spoštovala rok iz 6. odstavka 88 člena ZDR, zato so pritožbene navedbe, da tega roka ni spoštovala neutemeljene.

Tožniku v obravnavani zadevi ni bila očitana nesposobnost, saj mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in ne iz razloga nesposobnosti. Zato so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do mnenj Hokejske zveze Slovenije o sposobnosti tožnika.

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi v izjavo F.F., s tem dokazom pa je bila tožena stranka prekludirana, to na odločitev ni vplivalo. Iz obrazložitve pod točko 4 namreč izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi št. 2/2012 s tožnikom sklenjena za obdobje od 1. 1. 2012 dalje za nedoločen čas, pri čemer ni pomembno dejstvo, kdaj je bila podpisana. Glede na pritožbena navajanja, da je bila tožniku kršena možnost izjaviti se o tem dokazu, pa glede na že navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da na odločitev v tem sporu ta dokaz ni imel nobenega vpliva. Med strankama ni bilo spora o tem, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 1. 1. 2012 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 2/2012. Tožena stranka je sicer pred zaključkom glavne obravnave grajala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar je to storila zgolj iz previdnosti in tudi ni konkretizirala katere kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče storilo. Tožeča stranka šele v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo zaslišanja prič D.D. in E.E., o tem, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 8 svoje obrazložitve.

Pritožbeno sodišče je, glede na navedeno, ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).