Jedro

Denarna kazen ni sankcija za neopravičen izostanek stranke z naroka za glavno obravnavo. Stranka ima pravico sodelovati v postopku izvajanja dokazov, ni pa tega dolžna storiti. Toženčev odhod iz razpravne dvorane, izostanek s prejšnjega naroka in dolgotrajnost postopka tako ne morejo utemeljevati izreka denarne kazni. Navedena ravnanja namreč ne preprečujejo izvedbe oziroma nadaljevanja postopka in ne vplivajo na pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva. Pravilno pa je stališče v izpodbijanem sklepu, da so stranke dolžne tudi kritiko ravnanja sodišča izreči na način, ki ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča in da sodišče sme sankcionirati ravnanje stranke, s katerim so prekoračene meje dopustne kritike. Pri odločanju o tem mora sodnik presoditi tudi, ali bo denarno kazen izrekel sam ali bo zaradi zagotovitve videza nepristranskosti podal predlog za kaznovanje, o katerem bo odločil drug sodnik.

Iz ugotovitev v sklepu izhaja, da je bila ost toženčevih besed usmerjena v način sodničinega vodenja postopka. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku. Gre za izključitveni razlog iz 1. točke 70. člena ZPP, njegovo neupoštevanje pa bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožencu izreče denarna kazen v višini 1.000 EUR in da jo je dolžan plačati v 45 dneh na račun Okrožnega sodišča v Krškem.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Ugotovitve o dogajanju na naroku 10. 5. 2022 ne odražajo poteka celotnega dogajanja. Ko je toženec sodnici povedal, da ni pripravljen na sporazumno rešitev zadeve, je sodnica začela glasno kričati nanj z besedami: "C. C., veste, da ste vse krivi, plačali boste obe odškodnini in vse stroške," nato se je obrnila na njegovega pooblaščenca in zahtevala, naj se zadeva reši z dogovorom. Pooblaščenec jo je opozoril, da ima toženec pravico vztrajati pri svojih stališčih in da je sodničin pritisk nedopusten. To je trajalo daljši čas in vmes se je pisal zapisnik. Vztrajal je, da do poravnave ne bo prišlo, ker toženec tega ne želi, in da ravnanje sodnice razume kot nedopusten pritisk na toženca, da se toženec počuti vnaprej obsojen, da nima možnosti uveljavljati pravic v postopku in da je sodnica pristranska. Sodnica je pooblaščenca prekinjala z besedami, "naj že zapre usta, saj ona govori." Dlje časa je trajalo obsedno stanje, potem pa je sodnica izgubila živce in prekinila postopek. Ne drži, da bi bil postopek prekinjen zaradi razburjenosti odvetnika.

Po prekinitvi je toženec dvignil roko, da želi podati izjavo, kar mu je sodnica dovolila. Povedal je, da ni kriv, da ne namerava ničesar poravnati in da se mu zdi krivično, da ga je vnaprej obsodila, in da zahteva izločitev sodnice in sodišča, ker jima ne zaupa. Njegov pooblaščenec je temu pritrdil in opozoril na možnost snemanja obravnave. Sodnica mu je z visokim tonom večkrat rekla: "zaprite usta." Ko se je toženec zatem napotil proti izhodu, mu je zakričala, da ga bo mandatno kaznovala. Po toženčevem odhodu je ukazala zapisnikarici, naj več delov zapisnika izpred prekinitve izbriše. Toženčev pooblaščenec je vstal, prosil za besedo in odločno protestiral, da se karkoli briše, a sodnica tega ni upoštevala. Pritožbeno sodišče naj pridobi izbrisane dele. Iz njih izhaja, zakaj je pooblaščenec zahteval izločitev sodnice in sodišča in da je sodnica izvajala nedopusten pritisk na toženca za sklenitev sporazuma. Doslej ni nikoli izločal sodnika in ni bil žaljiv. O tem, da ni imel težav z obnašanjem na obravnavi, naj sodišče opravi poizvedbe pri Odvetniški zbornici.

Toženec si ni zaslužil kazni. Konfliktne situacije je povzročila sodnica. Ugotovitev, da je bil njegov pooblaščenec razburjen in da je motil potek postopka, je neresnična in zavajajoča. Toženec je odgovarjal na vsa vprašanja sodišča, čakal sodnico, ki je brez razloga prekinila narok, vljudno prosil za besedo in zaradi jasno izraženega občutka, da je pristranska, zapustil dvorano.

3. Tožnika nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev o izreku denarne kazni temelji na ugotovitvah, - da je toženec segel sodnici v besedo, - da ga je opomnila in opozorila na ukrepe iz 304. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), - da je po prekinitvi postopka toženec dvignil roko, prosil za besedo, stopil k pultu in s povišanim tonom povedal, da "prvi stik s sodnico je bil vi ste kriv, vi boste plačal, dajmo se dogovorimo za neko odškodnino primerno, jaz sem rekel nisem kriv, ne bom plačal, nato je sodnica z visokim tonom nad odvetnika, zagovornika zaprite usta in zahtevam menjavo sodišča in sodnice," in zapustil razpravno dvorano, ne da bi mu sodnica dovolila.

6. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, - da imajo stranke pravico opozarjati na domnevne napake v postopku, vendar morajo to storiti na primeren in korekten način in ne na način, ki vodi v konfliktne situacije, - da je toženčevo obnašanje privedlo le do konflikta v razpravni dvorani, se nadaljevalo z ravnanjem njegovega pooblaščenca in imelo za posledico, da je bilo zaradi njegovega ravnanja že drugič onemogočeno nadaljevanje postopka, - da je bil izrek denarne kazni kot skrajnega sredstva potreben zaradi zagotovitve pravice obeh strank do učinkovitega sodnega varstva, ki je odvisna tudi od kooperativnosti, korektnosti in ravnanj strank, - da je denarna kazen odmerjena ob upoštevanju izrečenih besed, seganja v besedo sodnici in odhoda iz dvorane ter okoliščin primera,1 - da naj bi izrečena kazen vplivala na toženca, da se bo udeleževal narokov, na njih aktivno sodeloval in sodišču omogočil vodenje postopka, ne da bi sodnici segal v besedo, izostajal z narokov ter poljubno prihajal in odhajal iz razpravne dvorane.

7. Po 303. členu ZPP je sodišče med glavno obravnavo dolžno skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča. Če udeleženec postopka ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga sme senat odstraniti iz dvorane ali kaznovati z denarno kaznijo, lahko pa tudi oboje (prvi odstavek 304. člena ZPP). V primeru izreka denarne kazni se smiselno uporabljajo določbe 109. člena ZPP, po katerih denarno kazen izreče sodnik ali senat, ki odloča v sporu, če pa se žaljiva izjava nanaša na sodnika ali predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom (tretji odstavek 109. člena).

8. Denarna kazen ni sankcija za neopravičen izostanek stranke z naroka za glavno obravnavo. Stranka ima pravico sodelovati v postopku izvajanja dokazov, ni pa tega dolžna storiti. Toženčev odhod iz razpravne dvorane, izostanek s prejšnjega naroka in dolgotrajnost postopka tako ne morejo utemeljevati izreka denarne kazni. Navedena ravnanja namreč ne preprečujejo izvedbe oziroma nadaljevanja postopka in ne vplivajo na pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva. Pravilno pa je stališče v izpodbijanem sklepu, da so stranke dolžne tudi kritiko ravnanja sodišča izreči na način, ki ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča2 in da sodišče sme sankcionirati ravnanje stranke, s katerim so prekoračene meje dopustne kritike. Pri odločanju o tem mora sodnik presoditi tudi, ali bo denarno kazen izrekel sam ali bo zaradi zagotovitve videza nepristranskosti podal predlog za kaznovanje, o katerem bo odločil drug sodnik.

9. Iz ugotovitev v sklepu izhaja, da je bila ost toženčevih besed usmerjena v način sodničinega vodenja postopka. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku.3 Gre za izključitveni razlog iz 1. točke 70. člena ZPP, njegovo neupoštevanje pa bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). S tem je ohranjena pristojnost sodišča, da samo odloči, ali bo podalo predlog iz tretjega odstavka 109. člena ZPP. Da bi bil odpravljen vsakršen dvom o nepristranskosti sodišča, naj se sodišče opredeli tudi do ponovnih predlogov toženčevega pooblaščenca za izločitev sodnice in za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. V skladu z določbami ZPP je o teh predlogih pristojen odločiti predsednik sodišča (73. člen ZPP)4 oziroma Vrhovno sodišče (67. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da gre za odločitev o vmesnem procesnem sklepu, s katerim postopek ni končan.

1 Sodišče je navedlo trajanje zadeve, več odločitev pritožbenega sodišča v korist tožnika, opustitev pritožbe na Vrhovno sodišče kljub nestrinjanju z zaključki pritožbenega sodišča, toženčev neopravičen izostanek s prejšnjega naroka. 2 Glej odločbo US RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, Uradni list RS, št. 69/2005, 8. točka obrazložitve. 3 Tako tudi sklep VSL Cpg 1012/2015 z dne 13. 5. 2016, 10., 11. in 12. točka obrazložitve. 4 Izjeme, določene v šestem odstavku 72. člena ZPP, je zaradi pomena videza nepristranskosti sodišča (in tudi zaradi izključitve posebne pritožbe, ki preizkus pravilnosti odloži do odločitve o pritožbi zoper končno odločbo) treba razlagati ozko. Če se izkaže, da je bil predlog za izločitev neutemeljeno zavržen, čeprav bi moral biti vsebinsko obravnavan, bi to lahko pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere bi bilo potrebno razveljaviti (tudi) odločitev o glavni stvari.