Jedro

Kljub ugotovljenemu dejstvu, da je nasprotni udeleženec pokazal večjo zrelost in ima večjo zmožnost upoštevanja A. potreb, pa je v dani situaciji realnost takšna, da je zaradi indoktrinacije s strani matere, A. očetu že tako odtujen, da mu stiki povzročajo takšno stisko, s katero se ne more uspešno spopasti, zaradi česar ti stiki dejansko A. niso v korist. V danem primeru namreč ne gre za vprašanje koristi enega ali drugega starša, temveč izključno za korist otroka, tudi na račun pravice staršev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se glasi: Začasna odredba z dne 20. 4. 2015 ostane v veljavi, s tem da se II. točka izreka sklepa dopolni tako, da se glasi: „Stiki med nasprotnim udeležencem in mladoletnim A. se začasno izvajajo le preko komunikacije s pismi, s tem, da izročitev pisem poteka preko šole, ki jo A. obiskuje, na način, da šola pisma izroči mladoletnemu A. v prostoru, kjer jih bo imel možnost kadarkoli nemoteno prebrati. Šola je pisma dolžna hraniti v zavarovanem prostoru do konca A. osnovnošolskega izobraževanja ter mu jih nato osebno izročiti.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper začasno odredbo N 765/2013 z dne 20. 4. 2015 (I. točka izreka) ter začasno odredbo v II. točki izreka sklepa po uradni dolžnosti dopolnilo tako, da se stiki med nasprotnim udeležencem in mladoletnim A. začasno izvajajo le preko komunikacije s pismi, s tem, da izročitev pisem poteka preko šole, ki jo A. obiskuje, na način, da je šola dolžna očetova pisma A. izročiti osebno in neposredno (II. točka izreka). Predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe v zvezi s predodelitvijo mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru nasprotnega udeleženca ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne ter postopek v zvezi s predodelitvijo mladoletnega A. v varstvo in vzgojo drugi osebi vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1511/2008 - IV z dne 11. 6. 2012, s katero so bili stiki med mladoletnim A. in očetom določeni v minimalnem obsegu enkrat tedensko in pod strokovnim nadzorom, v celoti spoštoval in si za izvedbo stikov aktivno prizadeval. Opozarja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov ne samo izjemna, temveč tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi (in ne pravice). Meni, da odvzem pravice do stikov, ki ga sodišče sicer utemelji z izvedeniškim mnenjem dr. B. B., ni ustrezna pravna posledica. V dosedanjem postopku se je izkristaliziralo, da je glede na osebnostno oceno in starševske metode ter sposobnosti predlagateljice edina možna pravna posledica predodelitev mladoletnega A. drugi osebi. Ravnanje predlagateljice je razvidno iz uradnih zaznamkov in zapisnikov CSD, ki je pristojen za izvajanje in nadzorovanje stikov, in iz katerih izhaja, da ni prihajalo do realizacije stikov izključno iz razlogov na strani predlagateljice. Že po naravi stvari in z uporabo metode logičnega sklepanja je jasno, da stiki, ki potekajo enkrat tedensko, ob prisotnosti matere in strokovnega osebja, za otroka ne morejo biti škodljivi in travmatični na način, kot ga opisuje predlagateljica. Glede otrokovega zavračanja očeta sta že v pravdnem postopku postavljeni izvedenki otrokove izjave ocenili za neverodostojne in vzpodbujane z verjetno večkratnim ponavljanjem, spraševanjem in utrjevanjem vsebin s strani drugih oseb. Takšen vzorec se je nadaljeval tudi pri stikih na CSD. Volja mladoletnega A. o zavračanju očeta torej ni svobodna, saj je posledica negativnega vzpodbujanja s strani predlagateljice. Iz izvedenskega mnenja dr. B. B. izhaja, da predlagateljica zaradi svojih osebnostnih lastnosti ni sposobna postaviti koristi in interesov mladoletnega A. pred svoje potrebe in interese ter tako ravnati v skladu z njegovo največjo koristjo (pač pa ravno izključno v skladu s svojo največjo koristjo). Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru izdaja začasne odredbe v korist mladoletnega otroka, saj naj bi zaradi izvajanja stikov mladoletnemu A. nastajala nenadomestljiva škoda, ki se odraža na njegovem psihičnem in fizičnem zdravju. Sodišče je prezrlo oziroma preveč podcenilo dejstvo, da zdravje otroka ogroža in poslabšuje ravno predlagateljica, ki s svojim negativnim vzpodbujanjem konsistentno povečuje psihično stisko otroka, kar se je pričelo odražati tudi na otrokovem fizičnem zdravju. Namesto, da bi prvostopno sodišče otroka zaščitilo in ga izločilo iz zanj škodljivega okolja, ki mu onemogoča zdrav duševni (in telesni) razvoj, je storilo ravno obratno – omogočilo je predlagateljici popoln vpliv in nadzor nad otrokom, s tem pa ga škodljivim vplivom izpostavilo še v bodoče. Dejstvo, da deček stike z očetom zavrača, ne more pa smiselno opredeliti svojega odpora do očeta in razložiti, zakaj ga sovraži, ne narekuje ukinitve stikov med njima, pač pa ravno obratno – glede na dečkovo starost bi bilo potrebno ugotoviti vzrok odpora in ga odpraviti, to pa storiti s predodelitvijo drugi osebi. Ne glede na stisko, ki jo utegne otrok ob tem občutiti, se prvostopno sodišče ne zaveda, da je ta rešitev edina zakonita in pravilna, če naj se otroku zagotovi zdravo bivanjsko okolje (brez konstantnih psihičnih pritiskov). Za izdajo začasne odredbe o predodelitvi mladoletnega otroka drugi osebi v smislu tretjega odstavka 105. člena ZZZDR ni potreben predhodni tožbeni zahtevek na predodelitev enemu od staršev, saj ZIZ omogoča vložitev predloga za izdajo začasne odredbe še pred vložitvijo tožbe. Izvedensko mnenje dr. B. B. je v neposrednem nasprotju z mnenjem CSD. O razlogih za večjo dokazno moč izvedenskega mnenja prvostopno sodišče ne ponudi nobenih razlogov. Dvoma nasprotnega udeleženca se ne da odpraviti z novim zaslišanjem dr. B. B., zato je nasprotni udeleženec predlagal novega izvedenca klinične psihologije, ki naj bi odgovoril tako na vprašanje o stikih mladoletnega A., kot tudi o primernosti predodelitve mladoletnega A. drugi osebi. Izpodbijani sklep dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca ne omenja, niti ne pojasni njegove zavrnitve, zato se v tem delu sklepa ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev prvostopnega sodišča o komunikaciji med mladoletnim A. in očetom preko pisem, ki naj bi mu bila vročena v šoli, k vzpostavitvi njunega medsebojnega odnosa ne bo pripomogla in v praksi ni izvedljiva. Gre za neprimeren in tudi ne dovolj konkretiziran poskus zagotavljanja vsaj minimalnih stikov med otrokom in očetom, ki pa svojega cilja ne bo dosegel. Predlagateljica namreč stike v kakršnikoli obliki uspešno preprečuje že vrsto let, za prekinitev tega stanja pa ni primeren noben drug ukrep kot predodelitev otroka drugi osebi. Medsebojna čustvena navezanost med mladoletnim A. in njegovim očetom bo po vsej verjetnosti v celoti pretrgana, možnosti za kakršenkoli zdrav odnos med očetom in sinom v prihodnosti pa v primeru potrditve odločitve prvostopnega sodišča praktično ni več. Prvostopno sodišče je namesto ukrepanja, ko bi to še lahko preprečilo odtujitev mladoletnega A. od očeta, sedaj predlagateljičino negativno vzpodbujanje nagradilo s povsem neprimerno pravno posledico z odvzemom stikov.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. O stikih med mladoletnim A. in njegovim očetom je bilo odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2012 P 1511/2008-IV, s katero je bilo razsojeno, da med njima potekajo stiki vsako sredo v prostorih CSD X, med 14.00 in 15.50 uro. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo IV Cp 2879/2012 z dne 21. 11. 2012 takšno odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo ter še dodalo, da se stiki v prostorih CSD vršijo pod nadzorom strokovne osebe.

6. S predlogom v konkretnem postopku je predlagateljica predlagala, da stiki vsaj v obdobju enega leta ne potekajo. Vložila je tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

7. Po določbi četrtega odstavka 421. člena ZPP izda sodišče na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Glavno načelo pri odločanju sodišča o razmerjih med starši in otroki je korist otrok, in to v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1) daje možnost za odvzem pravice staršev do stikov, ki jim sicer gredo po samem zakonu, le v primeru, če je to potrebno zaradi varovanja koristi otroka. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (peti odstavek 106. člena ZZZDR).

8. Sodišče izda začasno odredbo v postopku v zakonskih sporih na predlog stranke ali po uradni dolžnosti v zvezi z izvrševanjem stikov, če je začasna odredba nujno potrebna, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Izdaja začasne odredbe je potrebna le v izjemnih primerih, ko je potrebno še pred izdajo končne odločitve začasno urediti stike, saj bo v nasprotnem primeru otroku nastala nenadomestljiva škoda.

9. Sodišče prve stopnje je na predlog predlagateljice s sklepom z dne 20. 4. 2015 ter po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, da se stiki med mladoletnim A. ter njegovim očetom, kot so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1511/2008-IV z dne 11. 7. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2879/2012 z dne 21. 11. 2012, začasno ne izvajajo, ter se stiki med mladoletnim A. in očetom začasno izvajajo le preko komunikacije s pismi.

10. V konkretni nepravdni zadevi je podlaga za izdajo začasne odredbe dejstvo, da mladoletni A. aktivno in vztrajno odklanja stik z očetom, zato obstaja velika verjetnost, da bi vztrajanje pri izvedbi stikov v trenutni obliki poglobilo psihične in posledično fizične težave A. 11. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožbe, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov, pa čeprav začasna, ne samo izjemna, temveč tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi (in ne pravice). Sodišče prve stopnje se je tako moralo že v fazi začasne odredbe soočiti s težkim vprašanjem, ali so stiki otroku v korist ali pa zanj pomenijo psihično obremenitev ter celo ogrožajo njegov telesni oziroma duševni razvoj. Prvo sodišče je v konkretnem primeru pravilno zaradi ugotovitve otrokove koristi že v fazi postopka izdaje začasne odredbe postavilo sodnega izvedenca klinično psihološke stroke ter svojo odločitev pravilno oprlo na njegovo mnenje, saj je izvedenec strokovni pomočnik sodišča.(2)

12. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke B. B., univerzitetnega diplomiranega psihologa, specialista klinične psihologije, kateremu pritožbeno sodišče, kot popolnemu in jasnemu, v celoti sledi, so pri predlagateljici na področju osebnostnih lastnosti v ospredju narcistične osebnostne poteze, pri katerih zmore videti in poskrbeti predvsem za lastne potrebe in želje, pri tem pa so njene zmožnosti empatije slabe ter izjemno težko razume in sprejema stališča druge osebe, kar je zelo izrazito predvsem, če ta niso v skladu z njenimi pričakovanji. V medosebnih odnosih je nagnjena k intenzivnemu čustvenemu vezanju na osebo ali osebe, od katerih pričakuje koristi zase. V primeru, da tega ne doseže postane hitro frustrirana in lahko tudi destruktivna. Pri svojih mnenjih in stališčih je rigidna in pri njih vztraja, navkljub zunanjim spremembam. Kaže slabše sposobnosti prepoznavanja psiholoških in razvojnih potreb otroka, saj je nagnjena k infantiliziranju sina in k prekomerni zaščiti. Zmožna je slabe separacije od sina in je prekomerno pozorna na njegove somatske težave, ki jih poudarja in katerim sama dodaja specifičen pomen. Predlagateljica zmore slabo prilagajati svoje lastno videnje izven lastnega okvira želja, predstav in pričakovanj. Slednje se odraža tudi na njenem odnosu s sinom. Ima izredno negativno stališče do tega, da bi oče imel stik z otrokom. Predlagateljica s svojimi ravnanji, ki jih želi prikazati kot zaščito A. in materinsko skrb, škodi otroku, saj ga pretirano veže nase, mu vceplja svoja stališča in ga najverjetneje uporablja za sredstvo za zadovoljevanje lastnih ciljev. Mladoletni A. je povsem prevzel materino stališče, da je oče slab, hudoben in škodljiv. Očetove osebnostne lastnosti izvedenec označuje z manj zrelimi atributi, pri katerih je lahko bolj egocentričen, impulziven, a tudi spontan in igriv. Kaže več miselne fleksibilnosti in zmožnosti prilagajanja, primanjkuje mu konstanten slog za spoprijemanje s stresnimi dejavniki, kar pa skuša kompenzirati s svojo zelo dobro intelektualno opremljenostjo. Kljub temu, da ima oče redke kratkotrajne in odpora polne stike s sinom, pa prepoznava, da dana situacija za A. ni ugodna, niti ni ugodna za njegov prihodnji razvoj. Nadalje iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je deček odtujen očetu in trenutno je konstruktiven stik med njima povsem neizvedljiv. Dinamika preteklih dogodkov, odnosa med udeleženci in A. vedenja kaže na izpolnjevanje vseh štirih kriterijev za učinkovito odtujevanje: oviranje kontaktov med očetom in sinom (navajanje somatskih vzrokov, prisotnost matere na stikih, prepričanje, da je oče škodljiv za otroka, itd.), neutemeljene obtožbe o zlorabi s strani očeta (v preteklosti obtožba spolne zlorabe, ki je bila ovržena), postopno slabšanje odnosa med sinom in očetom, odločitve in intenziven strah oziroma odpor otroka ob prisotnosti ali omembi odtujenega očeta. Kljub ugotovitvi, da mati s svojimi ravnanji, s katerimi odtujuje otroka od očeta, povzroča stisko pri otroku, s temi stiskami pa se otrok ne more uspešno spopasti in mnenju, da predlagateljica za otroka predstavlja večjo posredno ogroženost (zaradi intenzivne emocionalne vezanosti nase in prekomernega zaščitništva) ter kljub boljšim očetovim osebnostnim lastnostim, po mnenju izvedenca trenutno stanje stikov A. ni v korist, saj je zaradi stikov z očetom nedvomno v stiski, kar postopno njegovo zdravstveno stanje poslabšuje. Če bi se stiki v trenutki obliki nadaljevali, obstaja velika verjetnost, da se bodo A. težave še poglobile, A. pa bo povsem in dokončno zasovražil očeta, najverjetneje izven dosega reparacije njunega odnosa. Nadaljnje vzpostavljanje kakršnegakoli neposrednega stika očeta z otrokom bi po mnenju izvedenca povzročilo hujšo škodo od tiste, ki jo bo povzročila prepoved neposrednega stika.

13. Čeprav je eden od staršev s svojim nepravilnim ravnanjem otroku povzročil tak odpor do stikov z drugim od staršev, da ga ni več mogoče streti brez škodljivih posledic za otrokovo duševno ravnovesje, stiki otroku niso več v korist(3), kar je v skladu z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice(4).

14. Kljub ugotovljenemu dejstvu, kot je bilo že navedeno, da je nasprotni udeleženec pokazal večjo zrelost in ima večjo zmožnost upoštevanja A. potreb, pa je v dani situaciji realnost takšna, da je zaradi indoktrinacije s strani matere,(5) A. očetu že tako odtujen, da mu stiki povzročajo takšno stisko, s katero se ne more uspešno spopasti, zaradi česar ti stiki dejansko A. niso v korist. V danem primeru namreč ne gre za vprašanje koristi enega ali drugega starša, temveč izključno za korist otroka, tudi na račun pravice staršev.

15. Ob tako ugotovljenih okoliščinah, se izkaže za pravilen materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da so trenutno neposredni stiki v nasprotju s koristjo mladoletnega A. 16. Pritožbeno sodišče razume nasprotnega udeleženca, da se mu zdi odločitev nepoštena, vendar pa je v tem postopku sodišče ugotavljalo zgolj in le korist otroka ter z odločitvijo ni nagradilo matere, kot to zmotno meni v pritožbi. V dani situaciji „izgubljajo“ vsi, oče, ki se tega zaveda že sedaj, mladoletni A., ker nima takšnih stikov z očetom, kot bi jih potreboval, izgublja pa tudi predlagateljica, ki se bo posledic svojih neodgovornih dejanj začela zavedati najkasneje ob separaciji mladoletnega A. od nje.

17. Pravilno in inovativno je sodišče prve stopnje odločilo, da naj se trenutni stiki nasprotnega udeleženca s sinom izvajajo preko pisemske komunikacije tako, da izročitev pisem poteka preko šole, ki jo A. obiskuje, na način, da je šola dolžna očetova pisma A. izročiti osebno in neposredno. Pritožbeno sodišče vsebinske odločitve prvega sodišča ne spreminja, temveč zaradi predlagateljičine vztrajnosti, sistematičnosti in iznajdljivosti pri preprečevanju stikov še bolj podrobno opredeljuje način izročitve in hrambe pisem očeta mladoletnemu A. z namenom, da predlagateljica preko A. ne bo imela vpogleda v pisma, prav tako pa tudi, da se pisma hranijo za obdobje, ko bo prišlo do razvojne separacije otroka od matere ter bo tako A. imel možnost seznaniti se tudi z očetovimi pismi, ki jih bo morda, zaradi zelo uspešne indoktrinacije matere, v tem trenutku zavračal. Šola je zato dolžna očetova pisma A. izročiti v prostoru, kjer bo A. imel možnost pisma neovirano prebrati, nato pa pisma (prebrana ali neprebrana) v zavarovanem (zaklenjenem) prostoru shraniti do konca A. osnovnošolskega izobraževanja tako, da bo A. imel na eni strani kadarkoli (torej tudi kasneje) možnost brez materinega nadzora pisma prebrati ter da se na drugi strani materi fizično prepreči, da bi imela preko otroka dostop do teh pisem, ki so namenjena izključno otroku.

18. Nasprotni udeleženec je z začasno odredbo predlagal, da se mld. A. predodeli tretji osebi (materi nasprotnega udeleženca). Nasprotni udeleženec je na naroku dne 20. 6. 2015 navedel, da začasno odredbo za predodelitev otroka tretji osebi predlaga v postopku spremembe stikov in ne v skladu z drugim odstavkom 227. člena ZIZ, ki omogoča vložitev predloga za izdajo začasne odredbe še pred vložitvijo predloga zaradi predodelitve mladoletnega A. v varstvo in vzgojo tretji osebi. Prvo sodišče je zato pravilno zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, saj je v postopku za spremembo stikov smisel začasne odredbe v tem, da se začasno do dokončne odločitve o sporu stiki uredijo tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. O dodelitvi otroka materi je že bilo pravnomočno odločeno, zahtevka za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka pa nasprotni predlagatelj ni postavil, prav tako pa tudi ne organ, pristojen za socialne zadeve.

19. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): v nadaljevanju ZZZDR Op. št. (2): Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP).

Op. št. (3): Barbara Novak: Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2014, stran 211 Op. št. (4): Sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski št. 19823/92 z dne 23. 9. 1994 Op. št. (5): ki s svojimi ravnanji otroku nepopravljivo škoduje, čeprav predlagateljica navzven kaže, kot da si prizadeva za uspeh stikov (morda zaradi izognitve kazenski ali pa odškodninski odgovornosti), pa njena dejanja, kot izhaja iz poročil centra za socialno delo, kažejo nasprotno