Jedro

30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu se je (upoštevajoč sodne počitnice, ki so bile v letu 2020 od 1. do 15. 8.) iztekel v petek, 28. 8. 2020. Tožnik pa je tožbo osebno pri sodišču vložil šele 19. 4. 2021. To pomeni, da ima prav toženka, ki zatrjuje, da je tožba vložena (očitno) prepozno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) zavrnilo tožnikovo prošnjo z dne 15. 6. 2020 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi II P 1509/2016 z dne 3. 6. 2019. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik po toženkini oceni ni izpolnil niti trditvenega niti dokaznega bremena, ki ga nosi po določbah 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 367. b členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik zato očitno ni izkazal verjetnih izgledov po 24. členu ZBPP za uspeh v revizijskem postopku in je tako njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči neutemeljena.

**Povzetek bistvenih navedb v tožbi in na naroku za glavno obravnavo**

2. Tožnik v tožbi v bistvenem ugovarja, da je toženka njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila neutemeljeno. S tem pa mu je po njegovi oceni povzročila škodo, ker je moral sam pred Vrhovnim sodiščem vložiti predlog za dopustitev revizije. Dalje navaja, da je zaradi materine bolezni od julija 2020 do 1. 1. 2020 (pravilno: 1. 11. 2020, opomba sodišča) prebival v tujini, v Bosni in Hercegovini, kjer je tudi sam zbolel. Nato ga je brat A. A. pripeljal v Republiko Slovenijo, kjer je bil po mesecu dni, 29. 11. 2020, v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (v nadaljevanju UKC Ljubljana) operiran na odprtem srcu, zatem pa okužen s koronavirusom. Od 7. 12. 2020 do 15. 2. 2021, ko je bil znova urgentno hospitaliziran, je bil v samoizolaciji in je trpel hude bolečine. Iz UKC Ljubljana je bil odpuščen 5. 3. 2020 (pravilno: 5. 3. 2021, opomba sodišča). Zatrjuje, da mu je njegova partnerka izpodbijano odločbo vročila 23. 3. 2021, ko je prejel boljši izvid zdravstvenega pregleda po odpustu iz bolnišnice, in tako tožbo vlaga v 30-dnevnem roku. Predlaga, naj sodišče izvede naslednje dokaze: vpogleda v priloženo zdravstveno dokumentacijo za njegovo mater, zasliši tožnika in kot priči A. A. in B. B. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka pisnega odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

4. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 9. 7. 2021 dodatno navedel, da je pravočasno zaprosil Vrhovno sodišče za podaljšanje roka za vložitev predloga za dopustitev revizije, zatem pa je v roku ta predlog tudi podal. Tako ne drži toženkina trditev, da predloga ni podal. V zvezi s tem je predložil tudi dokaze (A4–A5). Dalje je dodatno navedel, da meni, da je toženka tožbeni zahtevek pripoznala, saj na tožbo ni pravočasno odgovorila. Medicinska dokumentacija in drugi dokazi pa vzbujajo dvom v pravilnost vročanja izpodbijane odločbe, zato fikcija vročitve 15. 7. 2020 ni nastopila.

5. Toženka je na naroku za glavno obravnavo 9. 7. 2021 po pooblaščenki navedla, da prereka vse tožbene navedbe, in opozorila, da je tožba nedvomno vložena prepozno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe. Iz vročilnice namreč izhaja, da je bil tožnik 29. 6. 2020 obveščen o prispelem pismu v skladu z določbami tretjega odstavka 87. člena ZUP in da pisanja ni prevzel v navedenem roku 15 dni. Zato šteje, da je bila vročitev opravljena 15. 7. 2020. Istega dne je bilo pisanje vloženo v hišni predalčnik. Dalje je navedla, da tožnik ne izpodbija pravilnosti vročanja sodnega pisanja, kot izhaja iz vročilnice, ki je javna listina. Fikcija vročitve nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni pomembna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno, čeprav dejansko ni. Pravilnost vročitve je sicer možno izpodbijati, vendar le z določnimi in dokazno podprtimi trditvami o razlogih, ki vzbujajo dvom v pravilnost vročitve. Meni, da bi, če bi bilo mogoče vsako vročitev izpodbijati le z zatrjevanjem, da naslovnik obvestila o vročanju ni prejel, in s predlaganjem zaslišanja stranke, fikcija vročitve izgubila svoj smisel. Glede zavrnitve tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč pa je v zvezi z uporabo 140. člena ZUP v zvezi s 24. členom ZBPP izpostavila novejšo sodno prakso Upravnega sodišča (sodbo v zadevi I U 719/2020 z dne 14. 7. 2020, sodbo v zadevi I U 1225/2020 z dne 7. 10. 2020 in sodbo v zadevi I U 529/2021 z dne 25. 5. 2021) ter opozorila, da tožnik v tožbi izraža le nestrinjanje z izpodbijano odločbo, vsebinsko pa ji ne oporeka. Sodišču je predlagala, naj tožbo zavrne.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

6. Sodišče je 18. 6. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 9. 7. 2021. **Dokazni sklep**

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine upravnega in sodnega spisa.

8. Zavrnilo pa je sodišče dokaze tožnika za vpogled v zdravstveno dokumentacijo njegove matere (A1), za njegovo zaslišanje ter zaslišanje prič A. A. in B. B. (drugi odstavek 287. člena ZPP - dokazovanje razlogov za vrnitev v prejšnje stanje je zaradi zamude 3 - mesečnega objektivnega roka od dneva zamude za odločitev nepomembno). Prav tako je zavrnilo dokazna predloga tožnika za vpogled v vlogo za podaljšanje roka za vložitev predloga za dopustitev revizije (A4) in predlog za dopustitev revizije (A5) kot prepozna, saj se nanašata na odločitev o zavrnitvi prošnje za BPP (52. člen ZUS-1), in dokazni predlog tožnika za vpogled v vabilo tožniku na sodišče v ... za dne 13. 7. 2020 (A6), podan na naroku 9. 7. 2021, pa tudi kot prepozen zaradi uveljavljanja novih dejstev po vložitvi tožbe.

**K izreku**

9. Tožba je prepozna.

10. V skladu z določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za vložitev tožbe je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11. Iz sporočila o prispelem pismu, ki se nahaja v predloženem upravnem spisu (C1 - 2), je razvidno, da je bil tožnik 29. 6. 2020 (ko je glede na tožbene navedbe še bival v Sloveniji1) obveščen o prispelem priporočenem pismu, ki je vsebovalo izpodbijano odločbo, s katero je bil postopek v tej zadevi končan, in da je bila navedenega dne poizkušana vročitev tega priporočenega pisma. Ker osebne vročitve pisma po določbi prvega odstavka 87. členu ZUP ni bilo mogoče opraviti, je bil tožnik v sporočilu obveščen, kje se pismo nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh, in da rok začne teči 30. 6. 2020, z opozorilom, da če pisma v roku 15 dni ne bo prevzel, se bo po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka (fikcija vročitve). Iz sporočila je nadalje razvidno, da tožnik priporočenega pisma ni prevzel v 15-ih dneh, zato je bilo pismo 15. 7. 2020 puščeno v njegovem hišnem predalčniku. Ker pa določba četrtega odstavka 87. člena ZUP določa, da če naslovnik dokumenta, ki se vroča osebno, ne prevzame v 15-ih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, to pa je bilo 14. 7. 2020, saj se je tožniku 15-dnevni rok za prevzem pisma iztekel s tem dnem.

12. 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu se je tako (upoštevajoč sodne počitnice, ki so bile v letu 2020 od 1. do 15. 8.) iztekel v petek, 28. 8. 2020. Tožnik pa je tožbo osebno pri sodišču vložil šele 19. 4. 2021. To pomeni, da ima prav toženka, ki zatrjuje, da je tožba vložena (očitno) prepozno.

13. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da je od julija 2020 do 1. 11. 2020 zaradi materine bolezni in operacije ter nato njegove bolezni prebival v tujini in da mu je njegova partnerka zaradi njegovih zdravstvenih težav izpodbijano odločbo vročila šele 23. 3. 2021, zato naj bi bila osebno vložena tožba 19. 4. 2021 pravočasna. Vendar sodišče sodi, da tožnik s temi navedbami ne more ovreči zaključka, da je (fiktivna) osebna vročitev veljavna. Tožnik ne trdi, da mu priporočeno pismo z izpodbijano odločbo ne bi bilo poslano na njegov pravi naslov, in tudi ne, da bi spremenil naslov ali sporočil odsotnost ter bi tako v zvezi s tem ne bil navzoč v trenutku (poskusa) vročanja 29. 6. 2020. Tožnik v zvezi z zatrjevano pozno vročitvijo poštne pošiljke (na dan 23. 3. 2021) toženki tudi ne očita nepravilnosti. Tožnik tudi ne trdi, da na obvestilu o prispelem pismu ne bi bil poučen, da lahko poštno pošiljko dvigne v 15 dneh. Tožnik zatrjuje, da je od julija 2020 zaradi materine in nato še svoje bolezni bival v tujini, v Bosni in Hercegovini, pri čemer niti ne trdi niti ne izkaže, da bi odšel iz Slovenije pred 14. 7. 2020, ko se je že iztekel 15 - dnevni rok za prevzem priporočene poštne pošiljke oziroma je s tem dnem že nastopila fikcija vročitve. Iz enega od dokazil, ki ga je tožnik predložil skupaj s tožbo (A2), pa tudi izhaja, da je bil (šele) na dan 27. 7. 2021 izkazano v Bosni in Hercegovini (dokument izkazuje obisk tožnikove matere pri zdravniku v Bosni in Hercegovini). Tožnik tudi z nekonkretiziranim naknadnim zatrjevanjem na naroku za glavno obravnavo, da „medicinska dokumentacija in drugi dokazi“ vzbujajo dvom v pravilnost vročanja izpodbijane odločbe, zato naj fikcija vročitve ne bi nastopila, ne more vplivati na drugačno presojo sodišča. Tudi kolikor se je tožnik z omembo „drugih dokazov“ nekonkretizirano skliceval na predloženo vabilo njemu na sodišče v ..., za 13. 7. 2020, s tem dokazom (A6) ne more dokazovati svoje zatrjevane odsotnosti iz Slovenije zaradi bolezni, kar je kot razlog svoje odsotnosti navajal v tožbi, kar pomeni, da gre za prepozno dokazovanje drugega razloga za njegovo nedosegljivost v času vročanja.

14. Kolikor pa je povzete tožbene navedbe mogoče razumeti v smislu uveljavljanja vrnitve v prejšnje stanje (čeprav takega predloga tožnik formalno ni vložil), saj zatrjuje, da mu je bila izpodbijana odločba (ki mu je bila, kot zapisano zgoraj, s fikcijo vročena 14. 7. 2020) zaradi materine bolezni, njegovega odhoda v tujino v zvezi s tem in nato njegovih zdravstvenih težav (torej iz razlogov na njegovi strani) s strani njegove partnerke vročena šele 23. 3. 2021, tudi s temi navedbami ne more uspeti. Ker se je po že navedenem (točka 12 obrazložitve) 30 - dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 28. 8. 2020, se je v skladu z določbo četrtega odstavka 24. člena ZUS-1 trimesečni rok, po preteku katerega ni več mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje, iztekel 28. 11. 2020. Tožnik zato tudi na tej podlagi in s podanimi navedbami v tožbi, vloženi 19. 4. 2021, ne more (več) doseči njene vsebinske obravnave.

15. Sodišče še dodaja, da toženkina nepodaja pisnega odgovora na tožbo v roku, ki ga je določilo sodišče, pač pa podaja odgovora šele na glavni obravnavi, v upravnem sporu ni sankcionirana z izdajo zamudne sodbe, kot zmotno meni tožnik2. Šele opustitev prerekanja sploh, za kar v obravnavanem primeru ne gre, pa bi lahko vodila v priznanje dejstev kot dokazanih.

16. Glede na vse navedeno je moralo sodišče ravnati v skladu z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami in na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom kot prepozno zavreči. 17. Sodišče je v zadevi odločilo po predsednici senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1).

1 Tožnik v tožbi zatrjuje, da je moral zaradi materine bolezni v tujino julija 2020. 2 Tako tudi Z. Štucin v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 255