Jedro

V primeru hkratnega obstoja terjatve upnika do stečajnega dolžnika in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika do tega upnika, obe terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Zato upnikom teh terjatev ni treba prijaviti v stečajnem postopku. Tožena stranka zaradi tega, ker je to kljub temu storila in ker je stečajni upravitelj njeno terjatev preizkušal in prerekal, ne sme trpeti negativnih posledic, oz. ne sme biti v slabšem položaju, kot, če terjatve sploh ne bi prijavila. Njeno prijavo je bilo treba šteti zgolj kot obvestilo o pobotu. Vprašanje obstoja pobotne terjatve (če je stečajni dolžnik ne prizna) se rešuje v pravdi, v kateri stečajni dolžnik zahteva plačilo svoje terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 162959/2012 z dne 26.10.2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, toženo stranko pa je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 823,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP). Drugostopenjskemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, še podrejeno pa, da jo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto zneska 4.658,09 EUR plačati znesek 878,09 EUR. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vračilo neizkoriščenega avansa. Zatrjevala je, da je toženi stranki na podlagi Aneksa št.1 (k podizvajalski pogodbi) z dne 11.3.2010 odobrila avans v višini 23.200,00 EUR za izvedbo fasade na objektu "G." . Ker je tožena stranka po prejemu avansa z deli na objektu prenehala, je avans ostal delno neizkoriščen v višini 17.186,60 EUR. Terjatev iz naslova neizkoriščenega avansa se je ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko pobotala z nasprotno terjatvijo tožene stranke v višini 12.528,51 EUR, preostanek 4.658,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tožena stranka je trdila, da za tožečo stranko ni opravila zgolj del v vrednosti 6.013,40 EUR, kot to smiselno izhaja iz navedb tožeče stranke (razlika med prejetim in neizkoriščenim avansem), pač pa je zanjo opravila dela v skupni vrednosti 25.729,40 EUR, in je tako na objektu dejansko izvršila več del, kot znaša prejeti avans.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je po prejemu avansa izvedla dela na objektu, za plačilo katerih ga je prejela. Poleg tega so bili računi za opravljena dela, za katere tožena stranka trdi, da bi jih bilo treba upoštevati v okviru avansa, delno že poravnani s kompenzacijo z dne 11.3.2010, delno pa je terjatev tožene stranke iz teh računov prenehala zaradi nevložitve tožbe na ugotovitev prerekane terjatve v enomesečnem roku od objave sklepa o preizkusu terjatev (4. odstavek 300. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je namreč v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila terjatve v višini 16.992,07 EUR, pri čemer so bile terjatve v znesku 12.528,51 EUR skladno z 261. členom ZFPPIPP pobotane z nasprotno terjatvijo tožeče stranke iz naslova delno neizkoriščenega avansa, v presežku (4.463,56 EUR) pa je bila terjatev tožene stranke prerekana in tožena stranka napotena na pravdo.

6. Nosilni pritožbeni ugovor je, da bi morala tožeča stranka poleg računa št. 21/2010 v znesku 6.013,40 EUR v znesek avansa vračunati tudi račun tožene stranke št. 14/2010 v znesku 3.780,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožeči stranki v zvezi z opravljenimi podizvajalskimi deli na objektu "G" izstavila štiri račune po začasnih situacijah, in sicer račun št. 87/2009 z dne 11.12.2009, št. 6/2010 z dne 15.1.2010, št. 14/2010 z dne 15.3.2010 in št. 21/2010 z dne 15.4.2010. Po prejemu avansa v znesku 23.200,00 EUR z dne 11.3.2010 je torej tožena stranka izdala dva izmed navedenih računov, in sicer račun št. 14/2010 (4 dni po dobljenem avansu) in št. 21/2010 (1 mesec in 4 dni po dobljenem avansu).

7. Prvostopenjsko sodišče je glede računa št. 14/2010 v znesku 3.780,00 EUR pravilno zaključilo, da je bila terjatev po navedenem računu delno (v višini 340,45 EUR) že poravnana, saj je bila v tem znesku pobotana s kompenzacijo z dne 24.5.2010 (priloga A7). Zmotno je sicer stališče prvostopenjskega sodišča, da je terjatev v preostalem delu v višini 3.439,55 EUR, ki jo je tožena stranka prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko (prijava terjatve z dne 11.5.2012 v prilogi A7), na podlagi 4. odstavka 300. člena ZFPPIPP v razmerju do tožeče stranke prenehala zaradi nevložitve tožbe na ugotovitev prerekane terjatve v enomesečnem roku od objave sklepa o preizkusu terjatev. V konkretnem primeru je namreč treba upoštevati, da je tudi tožeča stranka imela ob začetku stečajnega postopka terjatev do tožene stranke iz naslova neizkoriščenega avansa. V skladu s 261. členom ZFPPIPP v primeru hkratnega obstoja terjatve upnika do stečajnega dolžnika in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika do tega upnika, obe terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Ker torej ugasneta s samim začetkom stečajnega postopka, upnikom teh terjatev ni treba prijaviti v stečajnem postopku. Tožena stranka zaradi tega, ker je to kljub temu storila in ker je stečajni upravitelj njeno terjatev preizkušal in prerekal, ne sme trpeti negativnih posledic, oz. ne sme biti v slabšem položaju, kot, če terjatve sploh ne bi prijavila (glej sodbo VSL I Cpg 98/2013). Njeno prijavo je bilo treba šteti zgolj kot obvestilo o pobotu. Vprašanje obstoja pobotne terjatve (če je stečajni dolžnik ne prizna) se torej rešuje v pravdi, v kateri stečajni dolžnik zahteva plačilo svoje terjatve, to pa je prav obstoječa pravda.

8. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je dela po računu št. 14/2010 v vrednosti 3.780,00 EUR dejansko opravila. V tej smeri, katera dela je opravila, ni podala konkretnih trditev niti ni predložila za dokazovanje obsega in vrste del primernih dokazov (npr. gradbeni dnevnik, gradbena knjiga, fotografije z gradbišča, zaslišanje delavcev in podobno). Pritrditi je razlagi razporeditve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank, ki jo je navedlo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je namreč zatrjevala negativno dejstvo, da tožena stranka po prejetem avansu ni več opravljala del na objektu. Ne glede na to, da je v nasprotju z lastnimi trditvami toženi stranki priznala račun št. 21/2010 v znesku 6.013,40 EUR in delno tudi račun št. 14/2010, ki sta bila oba izdana po prejemu avansa, se je trditveno in dokazno breme za to, kdaj in katera dela v kolikšni vrednosti je tožena stranka izvršila na objektu, prevalilo na toženo stranko. Tožeča stranka lahko obseg in vrednost opravljenih del prereka le delno. Zgolj zaradi tega, ker je en račun priznala, ji ni mogoče naložiti, da plača tudi drugega. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tako vseeno pravilna.

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela.