Jedro

Izhajajoč iz namena določbe prvega odstavka 224. člena SPZ ni stvarnih razlogov za razlikovanje med različnimi vrstami služnosti glede na njihov nastanek. Služnost preneha z združitvijo, tudi če je nastala s priposestvovanjem in ni bila vknjižena v zemljiško knjigo.

Pogojenost oživitve vpisane služnosti z odsotnostjo izbrisa (negativna predpostavka) še ne pomeni, da se pravilo o oživitvi zaradi razdružitve ne nanaša na nevpisane služnosti. V času združenega lastništva miruje tudi nevpisana služnost, a je oživitev mogoča le takrat, ko je služnost očitna, navzven vidna.

Pravilna razlaga drugega in tretjega odstavka 224. člena SPZ je le takšna, ki "združenemu" lastniku, tudi če očitna stvarna služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, priznava, da z enostranskim razpolagalnim pravnim poslom razpolaga s svojim upravičenjem tako, da stvarno služnost dokončno odpravi. Tudi če izbris nevpisane stvarne služnosti v zemljiški knjigi po naravi stvari ni mogoč, to ne pomeni, da ni mogoča in potrebna izrecna in nepogojna izjava volje "združenega" lastnika o prenehanju stvarne služnosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Med strankama je sporen obstoj stvarne služnosti na služeči nepremičnini, katere sedanji lastnik je tožnik, v korist vsakokratnih lastnikov gospodujoče nepremičnine, katere sedanji lastnik je toženec. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila sporna služnost priposestvovana v letu 1996. V letu 2004 je lastnik služečega zemljišča postal lastnik gospodujočega zemljišča. Sporno je, ali je zato prišlo do prenehanja služnosti na podlagi zakona (prvi odstavek 224. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ); ker je lastnik služečega in gospodujočega zemljišča („združeni“ lastnik) leta 2010 služečo nepremičnino odsvojil tožniku, pa je sporno tudi, ali je s tem sporna služnost oživela (drugi odstavek 224. člena SPZ).

2. Sodišče prve stopnje je (negativnemu ugotovitvenemu) tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da na služeči nepremičnini ne obstaja služnost parkiranja (revizijsko nesporni del). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da na služeči nepremičnini ne obstoji služnost vožnje z vsemi vozili, pešhoje in živinogona (revizijsko sporni del). Tožniku je naložilo plačilo 1.910,91 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

4. Tožnik je zoper odločitev sodišča druge stopnje predlagal dopustitev revizije.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Revizija je bila s sklepom II DoR 10/2023 z dne 1. 2. 2023 dopuščena glede vprašanja, ali priposestvovana stvarna služnost oživi, če prideta gospodujoče in služeče zemljišče ponovno v last različnih lastnikov, ne glede na voljo lastnika gospodujočega zemljišča, ki kot prodajalec ob odsvojitvi služečega zemljišča izjavi kupcu služečega zemljišča, da mu prodaja zemljišče neobremenjeno.

**Dejanski okvir spora**

6. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s 370. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano in ki so relevantne glede na meje dopuščenega revizijskega vprašanja, so naslednje: - Toženčev pravni prednik je v letu 1996 priposestvoval sporno služnost. - Sporna služnostna pot je edina pot, po kateri je mogoče do gospodujoče nepremičnine dostopati z osebnimi vozili.

- V letu 2004 je ista oseba (A. A.) postala lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine. V času združenega lastništva je za dostop do gospodujoče nepremičnine z osebnimi vozili uporabljal služečo nepremičnino (sporno služnostno pot).

- Tožnik je služečo nepremičnino kupil v letu 2010 od A. A., ki je bil takrat tudi lastnik gospodujoče nepremičnine (bil je skupni pravni prednik tako tožnika kot toženca).

- Prodajna pogodba, s katero je A. A. odsvojil služečo nepremičnino tožniku, je vsebovala določilo, da »kupec dobi bremen prosto nepremičnino«.

- Tožnik je ob nakupu služeče nepremičnine vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da preko te nepremičnine poteka del dovozne poti do gospodujoče nepremičnine.

- A. A. je še v času, ko je bil lastnik (samo) gospodujoče nepremičnine, uporabljal sporno služnostno pot po tožnikovi nepremičnini za dostop do (svoje) gospodujoče nepremičnine.

- Nato je odsvojil tudi gospodujočo nepremičnino, in sicer tožencu. V letu 2018 je umrl. **Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

7. Sporna služnost je leta 2004 prenehala, saj se je lastništvo služeče in gospodujoče nepremičnine združilo v isti osebi. V letu 2010 je ponovno oživela, ker je prišlo do razdružitve lastništva obeh nepremičnin (drugi odstavek 224. člena SPZ). Na oživitev ne vpliva dejstvo, da služnost ni bila vknjižena. Oživitev služnosti je izključena le tedaj, kadar oseba, ki je hkrati lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine, potem ko se lastništvo združi, izrazi voljo za prenehanje služnosti z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila za njen izbris (tretji odstavek 224. člena SPZ). Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj to ne varuje absolutno. Varovan je le dobroverni pridobitelj, to pa tožnik kljub pogodbenemu zapisu, da kupuje nepremičnino prosto bremen, ni bil, saj je glede na okoliščine vedel ali vsaj moral vedeti za služnost. **Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

8. Razloge sodišča druge stopnje je mogoče razumeti tako, da sporna služnost zaradi združitve sploh ni prenehala, temveč ves čas obstaja, saj naj bi se določba 224. člena SPZ nanašala le na služnosti, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in ne na tiste, nastale na podlagi zakona.

**Revizijske navedbe**

9. Tudi če je bila sporna služnost priposestvovana v letu 1996, je zaradi združitve lastnika gospodujočega in služečega zemljišča v eni osebi leta 2004 prenehala. Po jezikovni razlagi 224. člena SPZ lahko oživi le vknjižena stvarna služnost. Določilo drugega odstavka navedenega člena namreč pomeni na načelu zaupanja v zemljiško knjigo utemeljeno izjemo, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. To potrjuje tretji odstavek navedenega člena, ki določa, da za izbris služnosti zadošča pisna izjava lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Drugačna razlaga bi povzročila absurden položaj, da v preteklosti priposestvovane služnosti ne bi mogle nikoli prenehati, ne glede na združitev lastnikov gospodujočega in služečega zemljišča v eni osebi in ne glede na voljo lastnika gospodujočega zemljišča (ki je v konkretnem primeru tožniku izrecno prodal neobremenjeno nepremičnino). Ker ta služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, tudi ni mogla biti izbrisana.

**Navedbe toženca v odgovoru na revizijo**

10. V prodajni pogodbi, s katero je tožnik kupil služečo nepremičnino, je zapisano le, da prodajalec jamči, da je nepremičnina, ki je predmet pogodbe, prosta bremen. Vsebina te izjave ni jasna, saj ni znano, katera bremena je imel prodajalec v mislih. Nelogično bi bilo, da bi se prodajalec s prodajo služečega zemljišča odpovedal svojemu edinemu dostopu do stanovanjske hiše. Očitno je, da je imel, ko je podal sporno izjavo, v mislih druga bremena, zato izjava ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila v smislu drugega odstavka 224. člena SPZ. To potrjuje tudi njegova uporaba sporne poti po odsvojitvi služeče nepremičnine. Pravilno je stališče, da prenehanje služnosti v skladu s 224. členom SPZ velja le v primeru vknjiženih služnosti. Ne drži, da nevpisane služnosti ob združitvi ne morejo prenehati: prenehajo sporazumno ali če postanejo nepotrebne.

**Meje revizijskega preizkusa**

11. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijski preizkus je začrtan z mejami dopuščenega revizijskega vprašanja, ki se nanaša le na vprašanje, ali priposestvovana stvarna služnost oživi, če prideta gospodujoče in služeče zemljišče ponovno v last različnih lastnikov, in kakšen je pri tem pravni pomen izražene volje lastnika gospodujočega zemljišča. Revijsko sodišče se tako ni ukvarjalo z obširnimi revizijskimi trditvami, ki se nanašajo na pravni sklep, da je toženčev pravni prednik sporno služnost priposestvoval v letu 1996. **Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija je utemeljena.

**Materialnopravna izhodišča presoje** _Prenehanje (vknjižene in nevknjižene) služnosti zaradi združitve nepremičnin_

13. Po določbi prvega odstavka 224. člena SPZ stvarna služnost preneha, če postane ista oseba lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine (_confusio_). Gre za odraz splošnega načela služnostnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (_nemini res sua servit_). Ker gre za istega lastnika, se lahko vsebina stvarne služnosti izvršuje že na podlagi lastninske pravice, natančneje upravičenja lastnika stvar uporabljati, in služnost kot posebna pravica več ni potrebna. Zato takšna služnost preneha _ex lege_.

14. Izhajajoč iz namena navedene določbe, ni stvarnih razlogov za razlikovanje med različnimi vrstami služnosti glede na njihov nastanek. Služnost preneha z združitvijo, tudi če je nastala s priposestvovanjem in ni bila vknjižena v zemljiško knjigo.

_Oživitev služnosti zaradi razdružitve nepremičnin_

15. Neizbrisane služnosti ne prenehajo absolutno, temveč le mirujejo in »čakajo« na morebitno razdružitev. Iz določbe drugega odstavka 224. člena SPZ namreč izhaja, da v primeru, če prideta nepremičnini ponovno v last različnih lastnikov, služnost oživi. Pri tem pa zakon za nastanek te posledice predpisuje pomembno omejitev. Nastopi lahko le tedaj, če služnost ni bila prej (tj. v času, ko je bila lastnina združena v eni osebi) izbrisana po volji lastnika. Tretji odstavek 224. člena SPZ kot materialnopravni pogoj za izbris služnosti določa enostranski razpolagalni posel, izražen v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim »združeni« lastnik izjavi svojo voljo, da služnost preneha. Stvarna služnost konstitutivno preneha z vpisom njenega izbrisa v zemljiški knjigi.

16. Rešitev je skladna z individualističnim konceptom1 lastninske pravice v slovenskem pravu. Omejitve lastninske pravice kot stvarne pravice z najširšimi upravičenji lahko določi bodisi zakon (primerjaj prvi odstavek 37. člena SPZ) bodisi, v zakonsko dopustnem okviru, sam lastnik (primerjaj 38. člen SPZ). S tem ko je predvidel preživetje stvarne služnosti, ki po naravi stvari omejuje lastninsko pravico, ob sočasni možnosti «združenega« lastnika služečega in gospodujočega zemljišča, da z enostranskim razpolagalnim pravnim poslom poskrbi za dokončno prenehanje služnosti, je zakonodajalec opravil tehtanje med lastninsko svobodo in gospodarsko vezanostjo lastninske pravice (primerjaj 33. člen in prvi odstavek 67. člena Ustave RS). Ureditev, utemeljena z ekonomsko podstatjo, je smiselna, saj omogoča, da si »združeni« lastnik v zemljiški knjigi ohranja služnost »na zalogo«, z namenom da ta ob razdružitvi oživi (npr. če načrtuje, da bo služečo nepremičnino odsvojil); v nasprotnem primeru jo lahko izbriše. 17. Nenazadnje je pravilo, da služnosti, ki iz zemljiške knjige niso bile izbrisane, ob razdružitvi lastništva oživijo, skladno s pozitivnim vidikom načela zaupanja v zemljiško knjigo: tiste stvarne pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, za poštenega (dobrovernega) pridobitelja obstajajo. Pozitivni vidik načela zaupanja v zemljiško knjigo namreč varuje zaupanje dobroverne osebe, da je stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige, pravilno. Negativni vidik tega načela pa je v tem, da varuje dobroverno osebo v smislu, da je zemljiškoknjižno stanje popolno - kar ni vpisano, ne obstaja.2

18. Lastniku je torej prepuščena odločitev, da se zemljiškoknjižno neskladje z načelom nemini _res sua servit_ odpravi, če to moti njega samega.3 Če v last tretje osebe preide gospodujoča nepremičnina, lahko lastnik služeče nepremičnine le svoji zemljiškoknjižni pasivnosti pripiše, da ima lastninsko pravico na služeči nepremičnini obremenjeno s (sedaj) tujo služnostjo. Neproblematičen je tudi obraten položaj: novi lastnik služeče nepremičnine nepremičnino prejme takšno, kot je vpisana v zemljiški knjigi – torej obremenjeno s služnostjo.4 _O razlikovanju med nevpisanimi in vpisanimi služnostmi glede oživitve zaradi razdružitve lastništva nepremičnin_

19. Drugi odstavek 224. člena SPZ določa, da služnost oživi, če v vmesnem času ni bila izbrisana, medtem ko je način izbrisa urejena v tretjem odstavku navedenega člena. Pogojenost oživitve vpisane služnosti z odsotnostjo izbrisa (negativna predpostavka) še ne pomeni, da se pravilo o oživitvi zaradi razdružitve ne nanaša na nevpisane služnosti. Ta pogoj je pri vpisanih služnostih vpeljan zaradi varstva pozitivnega vidika načela zaupanja v zemljiško knjigo. Iz avstrijske sodne prakse, temelječe na primerljivi ureditvi s slovensko (§ 526 Občega državljanskega zakonika), izhaja, da v času konsolidacije lastništva miruje tudi nevpisana služnost. Ko nepremičnini ponovno prideta v last različnih lastnikov, služnost pod pogojem, da je navzven vidna oziroma očitna (_offenkundige Grunddienstbarkeit_), takoj začne spet učinkovati. 5

20. Vrhovno sodišče sodi, da tudi v slovenskem pravu velja, da lahko očitne, navzven vidne služnosti, tudi če niso vpisane v zemljiško knjigo, po ponovni razdružitvi lastništva oživijo. S tem ko očitnost služnosti nadomešča vpis (intabulacijo), prebija zemljiškoknjižno načelo vpisa. Nobenega razumnega razloga ni za različno obravnavanje vpisane in očitne, navzven vidne, nevpisane služnosti. Prav nasprotno, enako kot pri vpisanih služnostih se tudi pri takšnih nevpisanih služnostih z razdružitvijo osebe lastnika odpravi razlog za prenehanje služnosti, tj. nepotrebnost obstoja stvarne pravice na tuji stvari.

21. Pridobitelje služeče nepremičnine pri tem varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Če so ti kupili služečo nepremičnino od »združenega« lastnika in se zanesli na podatke v zemljiški knjigi – torej da na nepremičnini ni vpisane stvarne služnosti – potem do oživitve skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo ne pride. Šteje se, da je zemljiškoknjižno stanje popolno. Vendar pa načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno in varuje zgolj dobrovernega pridobitelja – tistega, ki za nevpisano pravico na nepremičnini ni vedel oziroma ni mogel vedeti.6

22. Rešiti je treba še osrednje vprašanje v tem revizijskem postopku, tj. kako se v zvezi z oživitvijo priposestvovane, nevknjižene in očitne stvarne služnosti presoja položaj »združenega« lastnika, ki ima v primeru vknjižene stvarne služnosti popolno dispozicijo, da odloča o nadaljnji usodi služnosti, ki je zaradi združitve prenehala (oziroma miruje). Drugače je pri nevknjiženi stvarni služnosti: služnost ni vpisana, zato tudi ne more biti izbrisana. V prvem primeru lahko »združeni« lastnik aktivno – z razpolagalnim poslom, izraženim v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, odločilno vpliva na dokončno prenehanje stvarne služnost, v drugem primeru tega ne more.

23. Razlaga, v skladu s katero bi »združenemu« lastniku razpolagalno upravičenje za prenehanje stvarne služnosti pripadalo le, če je ta vpisana v zemljiško knjigo, medtem ko »združeni« lastnik ne bi mogel doseči, da preneha nevpisana, a očitna stvarna služnost, ki bi po razdružitvi lastništva na služeči in gospodujoči nepremičnini nato oživela, bi vodila v neutemeljeno razlikovanje. Z vidika osebe, ki je postala lastnik tako služeče kot gospodujoče nepremičnine, ni razlike, ali je stvarna služnost vpisana v zemljiško knjigo ali ne. Omejitev razpolaganja z nepremičninama, katerih lastnik je postal, bi v tem primeru presegla dopusten okvir omejevanja lastninskih upravičenj, določenih v prvem odstavku 67. člena Ustave RS.

24. Pravilna razlaga drugega in tretjega odstavka 224. člena SPZ je le takšna, ki »združenemu« lastniku, tudi če očitna stvarna služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, priznava, da z enostranskim razpolagalnim pravnim poslom razpolaga s svojim upravičenjem tako, da stvarno služnost dokončno odpravi. Razpolagalni posel je stvarnopravni posel, katerega predmet je obstoječa premoženjska pravica, ki po razpolaganju kot posledica razpolaganja ni več takšna kot pred razpolaganjem.7 Je absolutne narave, zato učinkuje tudi proti tretjim. Tudi če izbris nevpisane stvarni služnosti v zemljiški knjigi po naravi stvari ni mogoč, to ne pomeni, da ni mogoča in potrebna izrecna in nepogojna izjava volje »združenega« lastnika o prenehanju stvarne služnosti.

**Presoja okoliščin konkretnega primera**

25. Nižji sodišči sta ugotovili, da so toženčevi predniki, kot lastniki gospodujočega zemljišča sporno služnost priposestvovali v letu 1996. Združitev lastnikov gospodujočega in služečega zemljišča v eni osebi v letu 2004 je povzročila (začasno) prenehanje služnosti oziroma njeno mirovanje, ki je trajalo do odsvojitve služeče nepremičnine tožniku. A. A. je tudi po odsvojitvi služeče nepremičnine sporno služnost izvrševal kot lastnik gospodujoče nepremičnine. Ker sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ob dejstvu, da je mogoče izbrisati le vpisano služnost, v vmesnem času ni mogel doseči njenega izbrisa.

26. Vprašanje morebitnega obstoja enostranskega pravnega posla, s katerim naj bi A. A. odpravil sporno stvarno služnost, ne bi bilo pravno pomembno, če bi nižji sodišči ugotovili, da je bil tožnik ob sklenitvi prodajne pogodbe, katere predmet je bila služeča nepremičnina, glede obstoja stvarne služnosti v dobri veri. Kajti tudi če A. A. ne bi izrazil volje po prenehanju služnosti, bi bil tožnik zaradi negativnega vidika načela zaupanja v zemljiško knjigo varovan, ker se je zanesel na stanje v zemljiški knjigi, v katero stvarna služnost ni bila vpisana.

27. V obravnavanem sporu pa je del spodnje premise dejanska ugotovitev, da je tožnik ob nakupu služeče nepremičnine vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da preko te nepremičnine poteka del dovozne poti do gospodujoče nepremičnine. Ob takšnem dejanskem stanju bi morali nižji sodišči presoditi, ali je tožnikov pravni prednik izrazil nepogojno in izrecno izjavo volje po prenehanju stvarne služnosti, upoštevajoč pri tem tudi zapis v pogodbi, ki je bila podlaga za pridobitev lastninske pravice tožnika na služeči nepremičnini, da se ta »prenaša prosta bremen«. Načelno namreč ni ovire, da ta volja ne bi mogla biti izražena hkrati s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice na nepremičnini (_uno actu_). Če bi se izkazalo, da je prodajalec imel voljo, da sporna služnost preneha, potem ta ne bi mogla oživeti in bi bilo treba zahtevku v revizijsko spornem delu ugoditi.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

28. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: Kadar po vzpostavitvi enakega lastninskega stanja na služeči in gospodujoči nepremičnini ti nepremičnini spet prideta v last različnih lastnikov tako, da lastnik služeče nepremičnine postane slaboverna oseba, je preživetje priposestvovane, nevpisane in očitne stvarne služnosti odvisno od tega, ali je »združeni« lastnik izrazil izrecno in nepogojno voljo po njenem prenehanju.

29. Sodišče druge stopnje in sodišče prve stopnje sta pri odločanju napačno uporabili materialno pravo iz drugega odstavka in tretjega odstavka 224. člena SPZ. Zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja nista ugotavljali, ali je A. A. v času, ko je bil lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine, izrazil izrecno in nepogojno voljo, da sporna služnost dokončno preneha, tako da z razdružitvijo lastništva spornih nepremičnin ne bi mogla več oživeti.

30. Ugotavljanje volje „združenega“ lastnika je ugotavljanje dejanskega stanja, to pa spada v polje presoje sodišč prve in druge stopnje kot _iudeces facti_. Vrhovno sodišče je zato sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki bo moralo v ponovnem postopku v okviru dokazne ocene pretehtati dokazno vrednost okoliščin, nakazanih v 19. in 21. točki tega sklepa.

**O stroških revizijskega postopka**

31. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Berden A., v Juhart M. et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004., str. 220. 2 Tratnik, M., Vrenčur, R., Zakon o zemljiški knjigi z uvodnimi pojasnili, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 37–38. 3 VSRS sodba II Ips 109/2019 z dne 12. 6. 2020, tč. 11. 4 VSRS sodba II Ips 109/2019 z dne 12. 6. 2020, tč. 12. 5 Stališče, da v primeru razdružitve lastništva oživi tudi nevpisana služnost je, sicer brez argumentov, mogoče zaslediti tudi v starejši jugoslovanski pravni teoriji (glej Stanković, O., Orlić, M., Stvarno pravo, Naučna knjiga, Beograd 1986, str. 318). 6 Glej 10. člen SPZ in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi. 7 Tratnik M., v Juhart M., Tratnik M., Vrenčur R., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 227.