Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Tožena stranka je podala neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni navedla nobenih konkretnih trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Ugovor zastaranja je tako potrebno zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1 in 3 izreka).

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - sklep o izvršbi VL 127740/2013 z dne 9. 8. 2013 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je bilo naloženo toženi stranki, da plača tožeči stranki v roku osem dni glavnico 5.814,60 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 5.606,28 EUR od 21. 10. 2012, od zneska 208,32 EUR pa od 28. 12. 2012, vse do plačila (točka 1 izreka), - cit. sklep o izvršbi je razveljavilo za glavnico v znesku 1.401,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje (točka 2 izreka), - toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 159,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila (točka 3 izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo v ugodilnem delu (točka 1 in 3 izreka) pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da kljub izrecnim navedbam v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kjer je ugovarjala zapadlosti in zastaranju vtoževane terjatve, tožeča stranka v svojih nadaljnjih navedbah in dokazih teh navedb tožnice ni prerekala niti dokazala. Zato naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo, odločitev naj bi bila v nasprotju z navedbami strank, poleg tega pa tudi pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar pritožnica očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik v ugovoru glede obeh vtoževanih računov navedel, da sta zadržana, ker upnik ni izstavil dogovorjenega dobropisa, niti ni poslal spremenjenega računa, zato bosta računa plačana takoj, ko bo upnik izpolnil svojo obveznost. Zato je dolžnik mnenja, da terjatev (še) ni zapadla, vkolikor pa bi bila zapadla, je nastopilo zastaranje terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sama delna zavrnitev računa na obveznost plačila (nespornega dela) ne vpliva. Zaradi delne zavrnitve se zapadlost računa v tistem delu, v katerem je ta utemeljen, ni spremenila. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tudi v zvezi z zaključki, da datumu zapadlosti tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala, in ker tožena stranka obveznosti ni plačala, v skladu s 378. členom Obligacijskega zakonika (OZ) dolguje od naslednjega dne po zapadlosti tudi zakonske zamudne obresti kot posledico zamude. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka konkretno navedla datum zapadlosti vsakega posameznega računa v predlogu za izvršbo, ta datum se tudi ujema z datumom zapadlosti, razvidnim iz priloženih računov št. 273/2012 (priloga A 227) in št. 279/2012 (priloga A 228). Ugovor tožene stranke glede datuma zapadlosti je tako povsem pavšalen in ne terja konkretnejšega odgovora; da delna neutemeljenost računa na zapadlost ne vpliva, pa je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

6. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na navedeno so navedbe pritožnice glede zapadlosti bodisi pavšalne bodisi neutemeljene in pritožnica z njimi ne more uspeti.

7. Ne glede na to, da je pritožnica mnenja, da so njene obveznosti nezapadle, istočasno meni tudi, da so zastarane. V skladu z 299. členom OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V skladu s 336. členom OZ pa začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Glede na navedeno so si toženkine navedbe, da je terjatev, čeprav še ni zapadla, obenem tudi še zastarana, same s seboj v nasprotju, saj nezapadlost terjatve predpostavlja, da upnik še ni imel pravice terjati izpolnitve, kar obenem izključuje tek zastaranja.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je ugovor zastaranja materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Tožena stranka je podala neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni navedla nobenih konkretnih trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel (tako tudi VSL sklep III Cp 2972/2010). Ugovor zastaranja je tako potrebno zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo za odločitev relevantno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih kršitev v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.