Jedro

Občini kot lastnici javne ceste, ki je javno dobro, ne pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 324,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče Občini X, kot lastnici javne ceste, ki je javno dobro, odreklo pravico do zaščite pred vznemirjanjem v smislu določila 99. člena SPZ.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot bistveno izpostavlja, da je namen ceste, ki je javno dobro, prost pretok ljudi. Tožena stranka je z izgradnjo nadstreška posegla v pločnik ob cesti, zato bi sodišče moralo presoditi, ali je poseg tožene stranke v skladu z namenom konkretnega javnega dobra. Javnega dobra namreč ne more uporabljati vsak na način, kot ga želi, ampak ga mora uporabljati v skladu z njegovim namenom. Vztraja, da je lastnica nepremičnine, ki ima status javnega dobra, zato ji na podlagi določil SPZ pripada varstvo lastninske pravice in s tem tudi varstvo namena javnega dobra, ki ga je določila z odločbo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka Mestna občina X je lastnica nepremičnine parc. št. 0000/2 k.o. 0000 A., ki je v naravi kategorizirana javna cesta LG 000000. V postopku ni spora o okoliščini, da nepremičnina obsega javno cesto. Kot sledi iz zemljiške knjige, je status z konstitutivnim aktom o ustanovitvi javnega dobra urejen in na tej podlagi določen tudi način uporabe javnega dobra.

6. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali ima zahtevek za odstranitev nadstreška, ki sega v cestno telo, podlago v civilnopravnih razmerjih med strankami, ali zasleduje javni interes, ki je v nemoteni uporabi ceste na način, kot izhaja iz zakona ali konstitutivnega akta o ustanovitvi javnega dobra.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da občini kot lastnici javne ceste, ki je javno dobro, ne pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, je pravilna in bi bila enaka tudi v primeru, če bi kot tožeča stranka nastopil pešec ali kolesar, ki mora zaradi ovire na pločniku voziti po javni cesti.

8. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da je na javnem dobru v splošni rabi vzpostavljen civilnopravni lastninski režim z javnopravnimi omejitvami: dobrine v splošni rabi so še vedno predmet lastninske pravice, ta pa je omejena s pravico splošne rabe kogarkoli. Pravica splošne rabe pa je pravica javnega prava, lastninsko varstvo zato tožeči stranki pripada le v obsegu, kot bi bilo z zatrjevanim ravnanjem toženih strank poseženo v njena upravičenja, ki jih v tistem trenutku ima iz svoje lastninske pravice. Zaradi statusa javnega dobra je lastninska pravica tožeče stranke omejena in tožeča stranka kot lastnica nepremičnine zato nima pravice uporabljati ceste s pločnikom in jo uživati na način, da bi druge iz tega izključila.

9. Zato je materialno pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zatrjevanega vznemirjanja tožničine lastninske pravice ni bilo in pravica do pravnega varstva v civilnem postopku ni utemeljena.

10. Pritožba ima prav, da ima Občina X kot lastnica javnega dobra in njen upravljalec dolžnosti in obveznosti v zvezi s statusom javnega dobra, a zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava spregleda, da takšnega varstva ne more uveljaviti z lastninsko tožbo v pravdnem postopku. V konkretnem primeru namreč ne gre za lastninsko pravico tožeče stranke in upravičenja iz nje na javni cesti, ampak za poseg v splošno rabo, ki temelji na javnem dobru. Tisti, ki želi uporabljati javno dobro, pa ima pravno varstvo za zagotavljanje nemotene uporabe zagotovljeno v obliki pobude pristojnim (inšpekcijskim) organom, da ukrepajo. Od tega, za kakšno varstvo javnega dobra gre, je odvisno, kateri organ je pristojen za ukrepanje. Nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov z namenom varovanja javnega interesa ter interesa pravnih in fizičnih oseb v skladu s 5. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) opravljajo inšpektorji.

11. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je na podlagi določila 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.