Jedro

Revizija se dopusti glede sledečih vprašanj:

1. Ali je bilo s tem, ko nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen ni bilo prisojeno po cenah na dan izdaje sodbe, pravilno uporabljeno materialno pravo?

2. Ali bi morali tožniki denarni dajatveni tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi, do izdaje sodbe, s katero je bil njihov zahtevek najmanj do polovice zavrnjen, zvišati, da bi bili upravičeni do odškodnine po cenah na dan izdaje sodbe, sicer bi jim sodišče prisodilo več kot so zahtevali?

3. Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta v breme tožnikov obračunali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in zavarovanje?

Izrek

I. Revizija se dopusti glede sledečih vprašanj:

1. Ali je bilo s tem, ko nadomestilo po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji ni bilo prisojeno po cenah na dan izdaje sodbe, pravilno uporabljeno materialno pravo?

2. Ali bi morali tožniki denarni dajatveni tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi, do izdaje sodbe, s katero je bil njihov zahtevek najmanj do polovice zavrnjen, zvišati, da bi bili upravičeni do odškodnine po cenah na dan izdaje sodbe, sicer bi jim sodišče prisodilo več kot so zahtevali?

3. Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta v breme tožnikov obračunali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in zavarovanje?

Obrazložitev

1. Tožniki so pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca, ki so s tožbo zahtevali nadomestilo po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) iz naslova nemožnosti uporabe stanovanjskih objektov ter gospodarskega objekta za 16 let (od uveljavitve ZDen do vrnitve), vsak skladno s svojim dednim deležem.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so tožniki upravičeni do odmene v višini neprofitne najemnine za zasedena stanovanja, ker so jim bila ta vrnjena obremenjena, najemniki pa so po 150/1 Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) dolžni plačevati najemnino po metodologiji za neprofitna stanovanja in v višini tržne najemnine za čas, ko so bila stanovanja nezasedena (nekatera ves čas, druga po izselitvi najemnikov). Pritožbeno sodišče je glede glavne stvari pritožbi tožnikov zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe delno ugodilo, prvostopenjsko sodbo delno spremenilo in tožnikom prisojene zneske nekoliko zvišalo, pritožbo toženke zoper ugodilni del pa je v celoti zavrnilo. Obema je ugodilo glede stroškov ter stroškovno odločitev razveljavilo.

3. Tožniki so vložili predlog za dopustitev revizije, ki so ga nato še dopolnili in tako združeno zastavljajo sledeča vprašanja:

(1) Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odškodnino po 72/2 ZDen določili: - z metodo valorizacije in ne po cenah na dan izdaje sodbe, izračun pa opravili na dan pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (sodišče prve stopnje) oziroma na dan vložitve tožbe (sodišče druge stopnje) oziroma - tako, da je višje sodišče odškodnino, kot jo je izračunalo sodišče prve stopnje v višini vrednosti po izvedencu izračunanih hipotetičnih najemnin za tržen najem v letu, ko so bile nepremičnine z odločbo o denacionalizaciji vrnjene pravnim prednikom tožnikov in z valorizacijo po izvedencih izračunanih najemnin na podlagi dejanskih najemnin, kot so izhajale iz pogodb, sklenjenih med zavezancem in nekaterimi najemniki neprofitnih stanovanj v letih od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, na dan 29. 12. 2007 po pritožbi z uporabo programa SURS valoriziralo na dan 27. 12. 2012, to je na dan vložitve tožbe?

(2) Ali sta prvo in drugo stopno sodišče kršili pravico strank do kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pravico do izjave po drugem odstavku 7. člena ZPP in po 22. členu Ustave in s tem zagrešili bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko sta pri izračunu odškodnine po 72/2 členu ZDen opravili valorizacijo posameznih zneskov iz preteklosti z uporabo metode in upoštevanjem časovnega obdobja, ki sta ju izbrali po zaključku glavne obravnave in/oziroma v pritožbenem postopku, o čemer sta, vključno z rezultati izračuna, stranki seznanili šele s sodbo?

(3) Ali je višje sodišče v pritožbenem postopku podano pravno oceno tožbenega zahtevka in uporabo metode valorizacije najemnin iz preteklega obdobja na dan vložitve tožbe zagrešilo bistveno kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabilo materialno pravo72/2 člen ZDen, stranki pa odvzelo pravico do izjave (22. člen Ustave), sodnega varstva (25. člen Ustave) in pravnega sredstva (25. člen Ustave) s tem, ko je - pravno oceno tožbenega zahtevka oprlo na enega od razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla za razširitev obrestnega zahtevka, pri čemer pa je, kot samo ugotavlja v sodbi, tožeča stranka že ob vložitvi tožbe in ves čas do konca postopka uveljavljala odškodnino po cenah na dan izdaje sodbe, glede na sodno prakso, svoje navedbe in postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je izvedencem nalagalo tudi izračun prikrajšanja na dan izdelave mnenja, pa takega pravnega naziranja sodišča ni mogla pričakovati, - za izračun nadomestila uporabilo metodo valorizacije najemnin iz preteklih obdobij.

(4) Ali je materialnopravno pravilno stališče višjega sodišča, da bi morali tožniki dajatveni tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi, do izdaje sodbe zvišati (čeprav dosojeni znesek predstavlja manj kot polovico vtoževanega), da bi bili upravičeni do odškodnine po cenah na dan izdaje sodbe, sicer bi jim sodišče prisodilo več kot so zahtevali, ob tem da nadomestilo po cenah na dan izdaje sodbe sploh ni bilo ugotovljeno?

(5) Ali sta sodišči napačno uporabili materialno pravo in hkrati zagrešili bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, stranki pa s tem odvzeli pravico do izjave (22. člen Ustave), ker nista obrazložili pravne podlage za svojo odločitev o ustreznosti izračuna nadomestila po 72/2 členu ZDen z valorizacijo zneskov iz različnih časovnih obdobij (iz časa do izdaje odločbe o denacionalizaciji na dan pravnomočnosti upravne odločbe (sodba sodišča prve stopnje) oziroma na dan vložitve tožbe (sodba sodišča druge stopnje))?

(6) Ali je bila tožeči stranki odvzeta pravica do izjave s tem, ko iz obrazložitev sodišča prve in druge stopnje izhajajo zgolj podatki o številki priloge, pod katero se v spisu nahajajo listine, na pa tudi razlogi, iz katerih je sodišče s povezavo več listin odločilo o posameznih dejstvih (vrste najema posameznega stanovanja v posameznem časovnem obdobju)?

(7) Ali sta prvo in drugo stopno sodišče zadostili standardu obrazloženosti sodbe o tem, ali so bila posamezna stanovanja oddana v neprofitni najem, s tem, ko: - se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na priloge spisa in ni argumentiralo svoje odločitve; - je višje sodišče na pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče zgolj s sklicevanjem na priloge v spisu v obrazložitvi odločitve o spornem dejstvu (ali je bilo posamezno stanovanje oddano v neprofitni najem) ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe, pritožnike napotilo na to, da se z branjem listin prepričajo v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje?

(8) Ali sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta v breme tožeče stranke obračunali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in zavarovanje?

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Na podlagi prvega odstavka 367.a člena ZPP sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede vprašanj, navedenih v izreku, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).