Jedro

Sodbe, izdane na podlagi sporazuma o priznanju krivde, so v določeni meri odmik od načela iskanja materialne resnice, vendar je napačno stališče pritožnika, da sklenitev sporazuma ne pomeni, da je oseba dejansko storila očitano mu kaznivo dejanje, ker je sklenjeni sporazum zgolj rezultat pogajanj med tožilstvom in obdolženim. Sklenjen sporazum sam po sebi sicer nima nobenega pravnega učinka, kot tak še ne pomeni temelja obsodilne sodbe zgolj zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki, potrebna je namreč kontrola sporazuma in tudi njegova legitimacija s strani sodišča.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zoper obtoženo pravno osebo – gospodarsko družbo X. d. o. o. podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 487.608,98 EUR, in sicer s prepovedjo odtujitve ali obremenitve njenega 50 % poslovnega deleža v gospodarski družbi M. d. o. o., 98,4129 % poslovnega deleža v gospodarski družbi S. d. o. o. in 96,1043 % poslovnega deleža v gospodarski družbi K. d. o. o., ter z odreditvijo sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani, da vpiše zaznambe prepovedi odtujitve ali obremenitve gospodarski družbi X. d. o. o. Okrožno sodišče je podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi do 21. 8. 2020. 2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila: - zastopnik obtožene pravne osebe iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje; - zagovorniki obtožene pravne osebe iz razloga, ker je izpodbijani sklep nezakonit; pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Okrožni državni tožilec iz Specializiranega državnega tožilstva RS ... je podal odgovor na pritožbi in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zastopnika obtožene pravne osebe

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa, v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6. Pritožbena navedba, da se utemeljen sum tekom kazenskega postopka ni potrdil, je napačna, prav nasprotno. Iz podatkov kazenskega spisa ter izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljenost suma gradilo tako na pravnomočni obtožnici kot tudi dejstvu, da so soobtoženi A. A., B. B. in C. C. s pristojnim državnim tožilstvom podpisali sporazume o priznanju krivde, nenazadnje pa je kazenski postopek zoper njih že pravnomočno končan. Utemeljenost suma je nadalje potrjena z izvedenimi dokazi v kazenskem postopku zoper gospodarsko družbo, predvsem pa z izpovedjo stečajnega upravitelja Č. Č., ki je potrdil težave pri pridobivanju poslovne dokumentacije družbe ob začetku stečajnega postopka. V zvezi z utemeljenostjo suma je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno izpostavilo njegovo izpoved.

7. Iz spisovnih podatkov tudi izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevalo vsebino določenih obremenilnih dokaznih virov, pri čemer je ustrezno izpostavilo izpovedi prič D. D. in E. E., pa tudi ugotovitve angažiranih izvedenk F. F., mag. G. G. in sodnega cenilca H. H., glede ocene likvidacijske vrednosti nepremičnin družbe T. na dan 30. 5. 2012. 8. Napačno je stališče zastopnika obtožene pravne osebe, da se prvostopenjsko sodišče ne bi smelo sklicevati na izrečene obsodilne sodbe v konkretni zadevi, ki so bile izdane na podlagi sporazuma o priznanju krivde. Pritožbeno sodišče se strinja, da so sodbe, izdane na podlagi sporazuma o priznanju krivde, v določeni meri odmik od načela iskanja materialne resnice, pri tem pa je napačno stališče pritožnika, da sklenitev sporazuma ne pomeni, da je oseba dejansko storila očitano mu kaznivo dejanje, ker je sklenjeni sporazum zgolj rezultat pogajanj med tožilstvom in obdolženim. Pritožbeno sodišče dodaja, da sklenjeni sporazum sam po sebi sicer nima nobenega pravnega učinka, kot tak še ne pomeni temelja obsodilne sodbe zgolj zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki, potrebna je namreč kontrola sporazuma in tudi njegova legitimacija s strani sodišča. Sodišče je tisto, ki odloči, ali bo sporazum o priznanju krivde sprejelo ali ne, pri tem pa je zavezano določbam 450.a do 450.c člena ZKP in glede priznanja krivde tudi izpolnjenim pogojem iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, med temi pa je tudi ta, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

9. Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbene očitke, da protipravna premoženjska korist gospodarski družbi X. d. o. o. ni bila pridobljena in da iz tega razloga izpodbijani omejevalni ukrep ni upravičen. Pritožnik na strani 3 in 4 pritožbe obširno problematizira okoliščine in podaja lastno dokazno oceno nekaterih dokazov, ki so bili pridobljeni v okviru predkazenskega postopka in preiskave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za okoliščine, ki so lahko zgolj predmet dokazne ocene razpravljajočega senata in ne morejo biti predmet pritožbene presoje v zvezi z izpodbijanim sklepom.

10. Prvostopenjsko sodišče se je na strani 5 in 6 opredelilo tudi do nevarnosti odtujitve premoženjske koristi kot pogoja za izrek oz. podaljšanje omejevalnega ukrepa. Ta nevarnost je konkretna in jo potrjujejo dosedanje odločitve B. B. kot edine zakonite zastopnice, dejstvo, da obtožena gospodarska družba pri bankah na področju Slovenije nima odprtega TRR in tudi okoliščina glede ekonomske upravičenosti družbe L. Pritožbene navedbe, da ne obstoji nevarnost odtujitve premoženja družbe X. d. o. o., ne morejo ovreči zaključkov prvostopenjskega sodišča glede te okoliščine.

11. Prav tako glede na navedene okoliščine ni upoštevna pritožbena navedba, da so upniki imeli možnost dodatnega zavarovanja svojih terjatev, ker je bil v kazenskem postopku že večkrat preizkušen utemeljen sum obstoja znakov obtoženi pravni osebi očitanega kaznivega dejanja.

Glede pritožbe zagovornika obtožene pravne osebe

12. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornika obtožene pravne osebe, ki očitajo prvostopenjskemu sodišču nekontinuirano obravnavanje kazenske zadeve. Pritožnikove navedbe predstavljajo samo nestrinjanje z načinom vodenja postopka in so zato neupoštevne. Pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je v konkretni kazenski zadevi bil predobravnavni narok opravljen dne 14. 3. 2018. V nadaljevanju je dne 5. 11. 2018 predsednica senata sprejela sporazum, sklenjen med Specializiranim državnim tožilstvom in A. A. in Specializiranim državnim tožilstvom in B. B., nato pa dne 5. 3. 2019 razglasila sodbo zoper soobtožena A. A. in B. B. Po pravnomočnosti sodbe za A. A. (31. 1. 2020), od katere pravno gledano je bil odvisen tudi nadaljnji potek kazenskega postopka zoper obtoženo pravno osebo, je bila za 8. 5. 2020 razpisana prva glavna obravnava, ki od tedaj dalje teče kontinuirano. Zato je napačna pritožbena navedba, da kazenski postopek dejansko stoji že eno leto in tri mesece. Iz podatkov kazenskega spisa je namreč razvidno, da so glavne obravnave razpisane tudi v mesecu juliju in avgustu, kontinuirano.

13. Pritožbeno sodišče tudi zavrača navedbe zagovornika obtožene pravne osebe, da začasno zavarovanje neutemeljeno posega v lastninsko pravico pravne osebe, pri čemer ob izkazanih zakonskih pogojih za izrek in podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zavarovan zahtevek v višini 487.608,98 EUR le 10 % del očitane pridobljene protipravne premoženjske koristi po obtožnici.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, zato je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.