Jedro

Ker med tožnikom in tožena stranko ni obstajalo delovno razmerje in to glede na določbe 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev tudi ne bi moglo obstajati, obstoja delovnega razmerja pa tudi tožnik ni zatrjeval, ampak je zahteval le plačilo za opravljeno delo, je sodišče pravilno zaključilo, da ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (5. člen ZDSS-1). Zato je zadevo pravilno odstopilo stvarno pristojnemu sodišču (okrajno sodišče).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, odločanje o stroških postopka pa je pridržalo za odločanje stvarno in krajevno pristojnega sodišča. Zoper sklep se pritožujeta toženca, ki uveljavljata pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni (pravilno: razveljavi) tako, da tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v celoti zavrže, podrejeno pa predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstajajo zakonski pogoji za obstoj delovnega razmerja, iz predloženih dokazov pa ni mogoče sklepati niti tega, da je šlo med strankama za sklenitev obligacijske pogodbe.

Toženca menita, da za to ni podana njena pasivna legitimacija in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo plače zavreči. Podrejeno bi moralo sodišče zahtevek zavrniti kot neutemeljen, saj je sodišče o tem smiselno že odločilo, ko je predhodno ugotovilo, da delovno razmerje med strankama ni obstajalo. Z izdajo sklepa o nepristojnosti se je sodišče tudi neutemeljeno postavilo na stran tožnika ter posledično odločilo, kot da je tožbeni zahtevek spremenjen, in sicer da tožnik ne zahteva več izplačila plače, temveč plačilo za opravljeno delo iz naslova naročila pleskarskih del. Tožnik svoje tožbe v tej smeri ni spremenil, saj niti podrejeno ni zahteval plačila za delo, torej je vztrajal pri svojem zahtevku za izplačilo plače kot prejemku iz delovnega razmerja. Tudi o stroških postopka bi sodišče prve stopnje moralo odločati v skladu s 4. odst. 163. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Tožba je bila vložena neupravičeno, neutemeljeno, z njo pa tožnik skuša očrniti ugled tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pristojnost sodišča, da odloča v konkretni zadevi, predstavlja procesno predpostavko, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti že takoj po prejemu tožbe in ves čas postopka (1. odst. 17. čl. ZPP in 1. odst. 19. čl. ZPP). Če sodišče ni pristojno namreč o stvari ne sme meritorno odločati, sicer bi takšno odločanje prestavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 4. tč. 2. odst. 335. čl. ZPP. Pri odločanju o stvarni nepristojnosti v konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb ZPP in določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004). Po ugotovitvi, da med tožnikom in toženima strankama ni obstajalo delovno razmerje oz. to tudi ne bi moglo obstajati glede na določbo 4. čl. Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Ur. l. RS št. 66/2000), je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oz. njihovimi pravnimi nasledniki ali za kateregakoli od drugih sporov, za katere je pristojno delovno sodišče (5. čl. ZDSS-1).

Toženi stranki se v pritožbi zavzemata za to, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek za izplačilo plače zavreči. Pri tem je treba najprej pojasniti, da se zaradi pasivne legitimacije tožba (in ne tožbeni zahtevek) ne zavrže, temveč se zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije lahko tožbeni zahtevek le zavrne. Odločanje o legitimaciji namreč predstavlja že meritorno odločanje o sporni zadevi in ne odločanje o obstoju oz. neobstoju procesne predpostavke. Kot navedeno, pa mora sodišče pri odločanju najprej paziti na obstoj procesnih predpostavk in šele v primeru, če so te podane, lahko o zadevi odloča meritorno. Ta vrstni red je nedopustno spreminjati, saj bi to pomenilo, da bi o vsebinskem vprašanju lahko odločalo nepristojno sodišče. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, naj bi se sodišče z izpodbijanim sklepom že postavilo na stran tožnika, ki je zahteval izplačilo plače, torej prejemek iz delovnega razmerja, ne pa plačila za opravljeno delo. To v konkretni presoji ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da ne gre za spor iz pristojnosti delovnega sodišča, pravilno odločilo le o svoji stvarni nepristojnosti in o odstopu zadeve stvarno pristojnemu sodišču, ne da bi posegalo ali odločalo o vsebini razmerja. Tolmačenje toženih strank tudi sicer ni sprejemljivo, vendar to ni stvar pritožbenega sodišča v sedanji fazi postopka.

Vseeno pa je potrebno pojasniti, da konkretni spor že ob vložitvi tožbe ni imel obeležja delovnega spora, saj je tožnik postavil le zahtevek za plačilo "plače v višini 1.354.166,00 SIT", čeprav je evidentno, da ni bil v delovnem razmerju in čeprav ni postavil niti predhodnega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas oz. obdobje, v katerem zahteva izplačilo "plače".

Zahtevek za izplačilo je bil torej postavljen brez predhodnega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar že samo po sebi pomeni, da to plačilo ne more biti plača, temveč je lahko le druga oblika izplačila. Zahtevek za izplačilo "plače" je tudi nepopoln, saj bi ob siceršnjem zahtevku za izplačilo plače moral delavec zahtevati izplačilo plače z davki in prispevki.

Toženca se nadalje neutemeljeno zavzemata za to, da bi moralo sodišče prve stopnje že dokončno odločiti o stroških postopka.

Odločitev o stroških postopka v konkretni zadevi bo odvisna tudi od odločbe o glavni stvari, zaradi česar v skladu s 6. odst. 163. čl. ZPP sodišče ni bilo dolžno odločati o stroških s posebnim sklepom.

Glede na navedeno in v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).