Jedro

Veljavna je le taka odpoved delavca svoji pravici, ki je izrecna za posamezno vrsto pravice. Odpoved mora biti pisna oz. izrecna, da se delavec odpoveduje pravici do plačila regresa.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Brežicah razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2000 v bruto znesku 107.712,00 SIT, od tega zneska odvesti pripadajoče davščine in neto znesek izplačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila; prav tako je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2001 v bruto znesku 117.298,00 SIT, od tega zneska odvesti pripadajoče davščine in neto znesek izplačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 110.740,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, tudi ne tiste, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tožnik pri toženi stranki, pri Upravni enoti Brežice podal izjavo, da mu tožena stranka po plačilu plač za avgust 2001 in september 2001 ne dolguje ničesar več. Zato je ponudila dokaze z zaslišanjem direktorja tožene stranke K. S. in prič U. D. ter V. M., kar je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba teh dokazov ni potrebna. Tožena stranka meni, da gre za odločilno dejstvo. Zaradi tega je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu ter je storjena bistvena kršitev določb postopka po 2. odst. 14. točki 339. člena ZPP. Pritožba sicer priznava, da tožena stranka ni izvedla postopka v zvezi z ugotovitvijo poslovne škode, ki jo je tožnik povzročil pri toženi stranki, vendar je za pravilno odločitev pomembna tudi izjava tožnika, da mu tožena stranka ne dolguje ničesar več, torej tudi ne regresa za letni dopust za leto 2000 in 2001, o čemer sodba nima razlogov.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe niso upoštevne. Glede povzročitve poslovne škode je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da zatrjevanje tožene stranke ni upoštevno, ker gre le za pavšalno trditev. Tožena stranka ni navedla niti, kolikšna je škoda in tudi ni konkretizirana; ni izkazala, da so za eventualni pobotni ugovor ali nasprotno tožbo podane procesne predpostavke. Tudi sedaj v pritožbi tožena stranka ne zatrjuje konkretnih dejstev, ki bi bila lahko odločilna za utemeljenost obstoja škode, ki bi jo naj tožnik povzročil. Tožena stranka je res v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnik podal pri njej izjavo, da mu tožena stranka dolguje le plačo za avgust 2001 oziroma september 2001 in da je tako izjavo dal tudi g. M. V. pri Upravni enoti Brežice.

Tožnik je tako izjavo zanikal že v pripravljalni vlogi z dne 15.5.2002; na glavni obravnavi dne 18.2.2003 pa je bil navzoč samo pravni zastopnik, ki je sicer vztrajal, da se izvedejo dokazi, ki so navedeni v odgovoru na tožbo. Izjavil je tudi, da dodatnih dokaznih predlogov nima. Zaslišani tožnik je izrecno izpovedal med drugim, da ni res, da bi pri Upravni enoti v Brežicah podal izjavo, da mu tožena stranka ne dolguje ničesar več. Tožena stranka za to izjavo tožnika ni predložila nobenega pisnega dokaza, pa tudi sicer sama ustna izjava, če bi takšna bila, kot jo zatrjuje tožena stranka, ne bi bila upoštevna, saj bi lahko bila veljavna le taka odpoved delavca svoji pravici, ki bi bila izrecna za posamezno vrsto pravice. Morala bi torej biti pisna oz. izrecna, da se delavec odpoveduje pravici do plačila regresa. Take izrecne izjave tožena stranka niti ni zatrjevala; je le zatrjevala, da se je tožnik odpovedal vsem drugim pravicam. Take izjave sodišče prve stopnje ni bilo dolžno s pričami dokazovati, ker že po vsebini zatrjevana izjava ne bi mogla pomeniti pravne veljavne odpovedi delavca svoji denarni terjatvi, ki jo je sicer delodajalec dolžan izpolniti brez zahteve delavca.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.