Jedro

Obveznost za obračun trošarine nastane, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo, kamor se med drugim šteje vsak zaključek proizvodnje v obratu trošarinskega zavezanca, ki ni imetnik trošarinskega dovoljenja, s tem pa nastane obveznost, da v zakonsko določenem roku obračuna in plača trošarino. Ker tožnik ni tako ravnal, je prišlo do nezakonite proizvodnje trošarinskih izdelkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor tožniku naložil plačilo trošarine in obresti, skupaj 20.391,92 EUR (trošarina od alkohola in alkoholnih pijač v znesku 19.676,36 EUR, obresti v znesku 715,56 EUR) z rokom plačila 30 dni, v nasprotnem bo opravljena prisilna izterjava in bodo zaračunane zamudne obresti (točka 1. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, stroškov postopka niso bili priglašeni (točki 2. in 3. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski nadzor po 135. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v skladu s pooblastilom iz 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) zaradi preverjanja pravilnega izvajanja trošarinskih predpisov od 1. 4. 2006 do 1. 1. 2011. O ugotovitvah je sestavljen zapisnik in dodatni zapisnik, na katera je tožnik podal pripombe, ki so razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik proizvaja in prodaja žgane pijače, likerje in druge alkoholne pijače in bi se moral registrirati kot proizvajalec trošarinskih izdelkov ter v skladu s prvim odstavkom 62. člena in 59. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) voditi evidence, vlagati obračune trošarine in plačevati trošarino za proizvedene alkoholne pijače. Tožnik je opravil registracijo po izvedenem inšpekcijskem nadzoru (5. 1. 2011). Iz predložene dokumentacije tožnika je carinski organ pridobil podatke o proizvedenih alkoholnih pijačah: domače borovničke z medom, medeni liker, medeni pokrovčki, domači smrekovec z medom in drugih fermentiranih pijač (medeno vino) v času od ustanovitve 3. 2. 2007 oz. začetka proizvodnje 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010. Davčni organ je upošteval tožnikovo dokumentacijo, različne tabele z izračuni, materialnimi karticami, delovnimi nalogi, recepturami tožnika, kar je vse razvidno v zapisniku in dodatnem zapisniku. Končna količina proizvedenih alkoholnih pijač je razvidna iz materialnih kartic in dodatnega dopisa tožnika, končna vsebnost alkohola pa je upoštevana po delovnih nalogih oz. recepturah, kot so navedeni, ter v skladu z navedbami tožnika v pripombah in dopisu 24. 6. 2011. Za obdobje nezakonite proizvodnje carinski organ ugotavlja nezakonito proizvedel 10.791,15 litrov alkoholnih pijač z vsebnostjo alkohola v %, kot je navedeno na straneh 13 in 14 izpodbijane odločbe, skupaj 10.791,15 litrov alkoholnih pijač (23,43639 ha 100 vol. % alkohola). Obračun obresti temelji na 95. členu ZDavP-2. Podroben izračun trošarinskega dolga in obresti je prikazan v prilogi 1 izpodbijane odločbe. Carinski organ navaja prvi odstavek 4. člena, prvi odstavek 62. člena, 59. člen, 37. člen, prvi odstavek 42. člena, 6. točko drugega odstavka 43. člena, 1. točko prvega odstavka 5. člena, 33. člen, 34. člen, 35. člen, prvi odstavek 16. člena, 61. člen, 9. točko drugega odstavka 17. člena ZTro. Pripombe, ki se nanašajo na vračilo trošarine in predlog za združitev postopka glede vračila pa carinski organ zavrne. Navaja 5. točko prvega odstavka in četrti odstavek 30. člena ZTro. Ni sporno, da je tožnik nabavil trošarinske izdelke (sadno žganje 52 % vol.) po ceni z vključeno trošarino in porabil kot sestavino za izdelavo drugih izdelkov, vendar za končne proizvedene izdelke ni plačal trošarine po obračunu (34. člen in 35. člen ZTro), zato je bil njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen. Postopka tudi ni mogoč združiti. Presojanje pravice do vračila ne more biti predmet preverjanja v tem postopku, kjer se ugotavlja nastanek in višina obveznosti plačila trošarine in se vodi po uradni dolžnost. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je že v postopku opozarjal na vračilo trošarine. Na podlagi izpodbijane odločbe je tožnik ponovno vložil zahtevek za vračilo trošarine, o katerem je carinski organ že enkrat odločal. Carinski organ bi v inšpekcijskem postopku moral oba postopka združiti ter upoštevati pravico do vračila trošarine. Tožnik ni bil opozorjen na možnost vlaganja zahtevka za vračilo trošarine v skladu s 30. členom ZTro. Tožnik je nabavil trošarinske izdelke po ceni s trošarino in jih porabil kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov. Znašel se je v stanju plačilne nesposobnosti zaradi obveznosti plačila trošarine. Carinski organ je vlogo za vračilo trošarine, vloženo 2011 v teku postopka inšpiciranja zavrnil z odločbo 26. 5. 2011. Navedel je, da ne izpolnjuje pogojev, saj ni mogel dokazati, da je trošarino plačal, ker odločba še ni bila izdana. Vztraja na združitvi postopka poplačila in vračila trošarine oz. da se v tem postopku upošteva pravica do vračila trošarine. Davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev in pri izbiri več možnih ukrepov izbere tiste, ki so za zavezanca ugodnejši. Gre za nesorazmeren ukrep, da se mu ne prizna pravica do vračila trošarine. Tožnik je za končne izdelke trošarino plačal zaradi napake, ker se ni pravočasno registriral kot trošarinski zavezanec. Tožniku je z zavrnitvijo vloge za vračilo trošarine in z izpodbijano odločbo povzročena nepopravljiva škoda. Ne strinja se, da gre za nezakonito proizvodnjo alkoholnih pijač. Tožnik ni vedel, da se mora registrirati kot trošarinski zavezanec, prekršek ni bil storjen namerno. Takoj, ko je bil s tem seznanjen, je izvedel registracijo za trošarinskega zavezanca. Sodišču predlaga, da odpravi odločbo, v kateri je navedeno, da se zavrže vračilo trošarine in da tožniku omogoči, da dobi vrnjeno preveč plačano trošarino, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, kot jih navaja v spisku na strani 8 tožbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obeh upravnih odločb, glede predloga, da se odpravi odločba, v kateri je navedeno, da se zavrže vračilo trošarine, pa izpostavlja, da je predmet upravnega spora odločba o odmeri dolga in ne odločba (pravilno sklep), s katerim je bil zavržen zahtevek tožnika za vračilo trošarine, o zakonitosti katerega je bilo odločeno v upravnem sporu I U 239/2012. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju proizvajal alkoholne pijače: domače borovničke z medom, medeni liker, medeni pokrovčki in domači smrekovec z medom, ki se po 1. točki 42. člena ZTro uvrščajo med etilne alkohole in za katere se po 37. členu ZTro v zvezi s 1. točko drugega odstavka 43. člena ZTro plačuje trošarina v višini, kot je določena v 6. točki drugega odstavka 43. člena tega zakona. Tožnik se ni prijavil carinskemu organu (62. člen ZTro). V zadevi torej ni sporno, da je tožnik bil trošarinski zavezanec, ker je proizvajal trošarinske izdelke (prva točka 4. člena ZTro). Trošarinska obveznost med drugim nastane, ko so trošarinski proizvodi proizvedeni v Sloveniji (1. točka prvega odstavka 5. člena ZTro). Obveznost za obračun trošarine nastane, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo, kamor se med drugim šteje vsak zaključek proizvodnje v obratu trošarinskega zavezanca, ki ni imetnik trošarinskega dovoljenja (druga alineja prvega odstavka 13. člena ZTro), s tem pa nastane obveznost, da v zakonsko določenem roku obračuna in plača trošarino (33. člen, 34. člen in 35. člen ZTro). Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik ni tako ravnal, zato je tudi po presoji sodišča v primeru, kot je obravnavani, prišlo do nezakonite proizvodnje trošarinskih izdelkov (1. točka prvega odstavka 16. člena ZTro). Sodišče kot irelevantne zavrača tožbene ugovore, da v obravnavanem primeru ni šlo za takšno situacijo in da tožnik ni vedel, da se mora registrirati za trošarinskega zavezanca. Vprašanje dobrovernost v primeru, kot je obravnavani, ko gre za pravno osebo, namreč ni pravno upoštevno (prvi odstavek 16. člena ZTro). Po določbi točke 1) prvega odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito proizvedeni, pridobljeni, v posesti, prevažani, uporabljeni ali porabljeni oz. sproščeni v porabo, razen, v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. Prav tako ni relevanten tožbeni ugovori nepoznavanja predpisov, saj so slednji z objavo v uradnem glasilu dostopni vsem oz. nepoznavanje po splošnem načelu nepoznavanje prava škoduje (igorantia iuris nocet).

Predmet izpodbijane odločbe je torej naložitev plačila trošarine iz naslova nezakonite proizvodnje alkoholnih pijač oz. nesporno ugotovljene trošarinske obveznosti tožnika. Sami višini naložene obveznosti tožnik niti ne ugovarja, želi pa smiselno v tem postopku doseči vračilo trošarine, saj meni, da bi carinski organ moral združiti oba postopka, torej postopek vračila trošarine in postopek inšpekcijskega nadzora preverjanja pravilnega izvajanja trošarinskih predpisov. Vendar po mnenju sodišča v obravnavnem primeru ne gre za situacijo iz 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se subsidiarno uporablja, saj gre v obravnavanem primeru za naložitev plačila trošarine na pravni podlagi 16. člena ZTro, v primeru vračila trošarine pa gre za pravno podlago iz 30. člena ZTro. Torej gre za dve različni pravni področji in se pravice ali obveznosti tožnika ne opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. ZTro kot specialni predpis za primer, kot je obravnavani, pa tudi ne predvideva poračunavanja vračila trošarine s trošarinsko obveznostjo, kot predlaga tožnik. Res je, kot navaja tožnik, da je namen 5. točke 30. člena ZTro preprečiti dvojno obdavčitev iste substance, ki se tvori pri določeni proizvodnji kot surovina in se porabi kot sestavina za izdelavo končnega proizvoda, ki je obdavčen s trošarino, vendar ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za vračilo ne more biti predmet preverjanja pravilnega izvajanja trošarinskih predpisov, za kar gre v obravnavanem primeru. Iz določb ZTro je razvidno, da je vračilo trošarine poseben postopek, ki se izvaja neodvisno od inšpekcijskega nadzora in pred pristojnimi organi, ki so tam navedeni. Zato ni podlage v tem postopku uveljavljati vračila oz. opraviti poračun, kot meni tožnik. Vračilo trošarine je pravica, ki jo tožnik, lahko uveljavlja v skladu z ZTro, neodvisno od postopka DIN.

Po povedanem tožnik tudi ni prikrajšan v svojih pravicah in tudi ne gre za neenakopravno obravnavanje, kot meni tožnik. Z izpodbijano odločbo namreč tožniku ni zavrženo vračilo trošarine, kot navaja tožnik v tožbi, saj to ni bil predmet tega postopka. Iz uradne evidence sodišča izhaja, da je bilo zavrženje njegove zahteve za vračilo predmet upravnega spora, ki se je pred tem sodiščem vodil pod I U 239/2012 in se je pravnomočno končal. Zato se sodišče do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vračilo trošarine, v tem postopku ni dolžno opredeljevati. Tudi ni predmet obravnavane zadeve morebitna odgovornost tožnika za prekršek in so ugovori v tej smeri brezpredmetni.

V obravnavani zadevi se presoja pravilnost odločitve o obveznosti plačila trošarine za trošarinske izdelke, ki jih je tožnik proizvedel v obdobju od 1.1. 2007 do 31. 12. 2010, potem, ko je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik ni bil registriran za proizvajalca trošarinskih izdelkov, saj je registracijo opravil kasneje (5. 1. 2011). Iz zapisnika o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora so razvidni podatki o količini proizvedenih alkoholnih pijač (domače borovničke z medom z vsebnostjo 30 % vol. alkohola, medeni liker z vsebnostjo 22,0 % vol. alkohola, medeni pokrovčki z vsebnostjo 30,0 vol. % alkohola, domači smrekovec z medom z vsebnostjo 25,0 vol. % alkohola, medeno vino z vsebnostjo 13,4 vol. alkohola) v skupni količini 10.804,94 litrov, 24.925,946 hl 100 vol. % alkohola, za katere je nastala trošarinska obveznost v znesku 21.058,20 EUR. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v postopku sodeloval in predložil evidence, ki jih je carinski organ v celoti upošteval, tako glede količine, kot tudi vsebnosti alkohola proizvedenih alkoholnih pijač v procentih po recepturi, kar se tudi da preizkusiti. Tožnik pa glede same vsebine naložene obveznosti tudi nima konkretnih ugovorov.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.