Jedro

Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo, ima izbiro načina vračunanja: lahko izbere matematično vračunanje vrednosti darila v svoj dedni delež (idealna kolacija), ali pa darilo v naravi vrne v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne izbere slednje, sodišče opravi idealno kolacijo tako, da pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost darila.

Dejstvo, da je drugotoženec pri sporni nepremičnini vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice prav gotovo kaže na to, da želi nepremičnino odtujiti ali vsaj, da hoče s tem ravnanjem tožniku preprečiti, da bi lahko dosegel eventualno vrnitev darila v zapuščino. Eno ali drugo pomeni subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Pri tem ni bistveno, ali je vpis zaznambe vrstnega reda pravna fikcija, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano, ali ne, o čemer obširno razpravlja pritožba, temveč je bistveno, da je to konkretno dejanje, ki (lahko) vodi v odsvojitev nepremičnine in ki jih običajno lastniki nepremičnin ne počnejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka na prvi stopnji:

1. Tožnik v tej pravdi uveljavlja več zahtevkov v zvezi s prikrajšanjem nujnega deleža po pokojnem A. A. (nekdanjem partnerju prve toženke in očetu tožnika ter drugega toženca) ter v zvezi z izločitvijo v korist potomcev po 32. členu Zakona o dedovanju.1

2. Že po vložitvi tožbe je vložil predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ki mu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 5. 2020 deloma ugodilo tako, da je drugemu tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti delež 1/10 na nepremičninah z ID znakom ... in odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, poleg tega pa mu je tudi prepovedalo razpolagati z zaznambo vrstnega reda, vpisano pri isti nepremičnini, kar se je tudi zaznamovalo v zemljiški knjigi.

3. Drugi toženec je zoper sklep vložil ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo, saj je ugotovilo, da ugovorni razlogi niso podani, tožnik pa je uspel z zadostno stopnjo zanesljivosti (verjetnosti) dokazati tako verjetnost obstoja terjatve, kot tudi nevarnost v smislu drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.2 Pritožbeni postopek:

4. Zoper sklep se pritožuje drugi toženec in med drugim navaja, da je prva toženka tekom postopka umrla. Pritožnik se tudi ne strinja s presojo naslovnega sodišča, da je zahtevek iz III. točke tožbe določljiv in da je na podlagi vmesnega ugotovitvenega zahtevka (iz II. točke) mogoča jasna identifikacija zahtevka v III. točki tožbe. Gre za dva ločena zahtevka, pri čemer zahtevek iz II. točke ni vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu tretjega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku,3 saj z zahtevkom iz II. točke tožnik zahteva ugotovitev prejema daril po posameznih darilnih pogodbah in hkrati vračunanje teh daril v nujni delež drugega toženca, z zahtevkom iz III. točke pa zahteva neučinkovanje daril v obsegu, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža tožnika in vrnitev nekonkretiziranih daril v zapuščino po pokojnem A. A. Poleg tega nedenarna terjatev na vračilo darila ne obstoji, saj tožnik zahteva, da se darilo, katerega predmet je sporna nepremičnina, vračuna v nujni delež drugega toženca, hkrati pa zahteva, da se to isto darilo vrne v zapuščino, do česar po določilih ZD ni upravičen. Če tožnik že zahteva vračunanje darila v nujni delež drugega toženca, potem ni upravičen zahtevati, da se to isto darilo vrne v zapuščino v naravi. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazana nevarnost, da bo uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena oziroma precej otežena, saj bo v primeru eventualne odsvojitve nepremičnine tožnik imel zahtevek za izplačilo nujnega deleža v denarju. Zaznamba vrstnega reda sama po sebi ne more predstavljati ne objektivne in še manj subjektivne nevarnosti, da bo drugotoženec z nepremičnino oziroma deležem na njej tudi dejansko razpolagal. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da razpolaganja z zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice ni mogoče deliti. Ni zakonske podlage za odločitev sodišča, po katerem drugotoženec ne sme razpolagati z zaznambo vrstnega reda. Za takšno omejitev, ki jo postavlja začasna odredba, ni nobene podlage, saj lahko drugi toženec glede 9/10 nepremičnine prosto razpolaga.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

Glede smrti prve toženke:

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila prvotoženka v času izdaje izpodbijanega sklepa že pokojna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s to okoliščino sodišče seznanil tožnik že v odgovoru na ugovor z dne 10. 6. 2020 (drugotoženec pa je to dejstvo v ugovoru zamolčal), česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj je v uvodu izpodbijanega sklepa prvotoženka še vedno navedena kot stranka postopka. Vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj je sodišče prve stopnje z začasno odredbo (odločitev o ugovoru zoper njo je predmet pritožbenega preizkusa) odločilo zgolj o obveznostih drugega toženca; (tedaj že) pokojni prvotoženki ni naložilo nobenih obveznosti ali ji dalo pravic, torej izpodbijani sklep (in sklep o začasni odredbi) učinkujeta zgolj med živima pravdnima strankama. Ker je prvotoženka imela pooblaščenca, glede na 205. člen ZPP postopka ni bilo treba prekiniti.

8. Nadaljnja pritožbeno izpostavljena okoliščina, da sta zakonita dediča prvotoženke tožnik in drugotoženec, zato tožbeni zahtevek, kot je podan, ne more biti več predmet obravnave, saj tožnik ne more biti hkrati na aktivni in pasivni strani, v tem trenutku ne vpliva na odločitev, saj dejstvo, da je ena od dedinj po pok. A. A. umrla za zapustnikom, ne vpliva na tožnikove dednopravne zahtevke v zvezi z zapuščino po A. A. Glede verjetnosti terjatve:

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji prvostopenjskega, da je tožnik zadosti jasno konkretiziral in opredelil, zavarovanje katerega od večih nedenarnih zahtevkov zahteva z začasno odredbo, in da je tudi zadosti konkretiziral navedbe o verjetnosti terjatve. V II. točki predloga za izdajo začasne odredbe z dne 4. 5. 2020 tožnik med drugim navaja, da »... je iz trditvene podlage tožbe, predstavljenih dejstev ter predloženih dokazov mogoče nesporno ugotoviti, da je tožnik nujni dedič po pokojnem A. A. […] med dediči obstoji spor glede dejstev, od katerih je odvisna pravica do dediščine ...,« v nadaljevanju pa, da je postavil zahtevek za vračilo daril in da je s tožbo zahteval vračilo daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik zadosti jasno opredelil, za zavarovanje katerega zahtevka predlaga začasno odredbo (zahtevka za vračilo daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža), pri čemer se tudi dovolj jasno, določno in prepoznavno sklicuje na svoje poprejšnje navedbe v pravdnem postopku. Kadar je predlog za zavarovanje z začasno odredbo vložen v okviru že tekočega pravdnega postopka, ni nujno, da bi stranka v predlogu (torej v točno tisti vlogi, ki vsebuje predlog za zavarovanje) še enkrat (ponovno) prepisala in ponovila prav vse navedbe, ki so sicer v okviru istega postopka na prvi stopnji že bile podane in se nahajajo v istem sodnem spisu. Torej ne držijo (mestoma tudi žaljivi) očitki prvostopenjskemu sodišču, da je sámo, namesto tožnika in servilno do tožnika, iskalo terjatev, katere zavarovanje se zahteva in da je nadomeščalo tožnikovo pomanjkljivo trditveno podlago.

10. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega, da je III. točka tožbenega zahtevka, ki je predmet zavarovanja s sporno začasno odredbo, dovolj določna in določljiva v povezavi z II. točko tožbenega zahtevka. V II. točki tožnik jasno in določno opredeli darilne pogodbe, ki so sporne z vidika prikrajšanja nujnega deleža in pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo prvostopenjskega, da gre pri tem za vmesni ugotovitveni zahtevek za ugotovitev pravnega razmerja (razmerja v zvezi z darilnimi pogodbami), ki je pomembno za nadaljnji tek zapuščinskega postopka, pri čemer tožnik v II. točki na koncu zahteva tudi, da se ta darila drugotožencu vračunajo v njegov nujni delež. Po nekaterih stališčih sodne prakse4 del zahtevka, da naj se določeno darilo vračuna v dedni delež, niti ni potreben, saj mora vračunanje daril opraviti sodišče v okviru zapuščinskega postopka po uradni dolžnosti, vendar praksa (tudi) take zahtevke dopušča. 11. V III. točki tožbenega zahtevka tožnik res ni (ponovno) opredelil daril, ki nimajo učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev tožnikovega nujnega deleža in se bodo (po potrebi) vračala v zapuščino po pokojnem A. A., vendar to še ne pomeni, da je zahtevek v III. točki tožbenega predloga nedoločen, nedoločljiv in neizvršljiv. Tožnikovo tožbo in tožbeni zahtevek je treba obravnavati kot zaključeno celoto, zato je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je zahtevek v III. točki izreka dovolj določen in določljiv (in zato sklepčen), ko ga obravnavamo v povezavi s II. točko izreka.5

12. Pritožba sicer pravilno navaja, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik darila opredelil v obrazložitvi tožbe, saj morajo biti opredeljena v izreku (ki je edini del sodbe, ki postane pravnomočen in izvršljiv). Vendar je bil ta razlog sodišča prve stopnje zgolj dodatni in ne nosilni argument. Bistvena je po oceni pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zahtevek iz III. točke določen in določljiv v povezavi z II. točko tožbenega zahtevka.

13. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da naj bi se zahtevka po II. in III. točki izključevala, saj tožnik zahteva hkrati vračunanje daril v drugotoženčev dedni delež in vrnitev (istih) daril v zapuščino. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se obstoj terjatve v postopku za izdajo začasne odredbe presoja po standardu verjetnosti. V tej zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da je tožnikova terjatev v zvezi s prikrajšanjem nujnega deleža (vsaj deloma) utemeljena. Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi drugi toženec od zapustnika prejel darila v vrednosti več sto tisoč EUR, preostalo premoženje zapustnika (ki ni bilo že pred smrtjo odsvojeno z darili) pa naj bi bilo vredno le okoli 5.000 EUR. Iz spisa je razvidno, da so vrednosti podarjenih nepremičnin sporne, saj toženec ugovarja, da jih je tožnik ovrednotil bistveno previsoko. Torej je sporno, kolikšna je vrednost celotne zapuščine in s tem tudi, koliko znaša vrednost nujnih deležev posameznih dedičev pokojnega A. A. Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo, ima izbiro načina vračunanja: lahko izbere matematično vračunanje vrednosti darila v svoj dedni delež (idealna kolacija), ali pa darilo v naravi vrne v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne izbere slednje, sodišče opravi idealno kolacijo tako, da pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost darila.

14. V tem trenutku še ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali in kolikšno je prikrajšanje nujnega deleža in tudi ne, ali bo tožnikovo prikrajšanje nujnega deleža mogoče odpraviti z idealno kolacijo ali pa se bodo (in v kakšnem obsegu) darila vračala v zapuščino (realna kolacija). Zanesljiv odgovor na vsa ta vprašanja bo dal šele končni izid pravdnega postopka, v tem trenutku pa (za odločitev o začasni odredbi in ugovoru zoper njo) zadošča ugotovitev, da je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana (tudi) verjetnost obstoja terjatve na vračilo daril v zapuščino.

Glede nevarnosti v smislu drugega odstavka 272. člena ZIZ:

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede nevarnosti in da bi v primeru odsvojitve 1/10-tinskega deleža na sporni nepremičnini tožnik imel zahtevek za izplačilo nujnega deleža v denarju, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (česar pritožba konkretizirano niti ne izpodbija), da gre za zavarovanje nedenarne terjatve na vrnitev daril v zapuščino. Če bi bil predmet, ki ga je treba vrniti v zapuščino,6 odsvojen, je jasno, da ga v zapuščino ne bo mogoče vrniti, torej je nevarnost v smislu drugega odstavka 272. člena nedvomno izkazana. Tožnik želi z začasno odredbo zavarovati nedenarno terjatev na vrnitev darila v zapuščino in ne zahtevka za izplačilo nujnega deleža v denarju, zato mu pravnega varstva ni mogoče odreči. 16. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega, da je v konkretnem primeru izkazana ne le objektivna, temveč celo subjektivna nevarnost, da bo drugi toženec odtujil sporno nepremičnino (oziroma delež na njej), kar bi praktično onemogočilo uveljavitev terjatve. Dejstvo, da je drugotoženec pri sporni nepremičnini vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice (ne da bi v pritožbi sploh podal kakšna smiselna in logična pojasnila, zakaj je to storil), prav gotovo kaže na to, da želi nepremičnino odtujiti ali vsaj, da hoče s tem ravnanjem tožniku preprečiti, da bi lahko dosegel eventualno vrnitev darila v zapuščino. Eno ali drugo pomeni subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Pri tem ni bistveno, ali je vpis zaznambe vrstnega reda pravna fikcija, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano, ali ne, o čemer obširno razpravlja pritožba, temveč je bistveno, da je to konkretno dejanje, ki (lahko) vodi v odsvojitev nepremičnine in ki jih običajno lastniki nepremičnin ne počnejo. Tudi okoliščina, da je prodal eno od spornih nepremičnin (delež na nepremičnini na Hrvaškem) in to celo tekom zapuščinskega postopka, ko je tožnik podal zahtevek za vračunanje daril, prav tako kaže na obstoj subjektivne nevarnosti; če je namreč toženec že prodal eno od nepremičnin, ki jih je dobil podarjene od očeta (in katerih kolacijo je zahteval tožnik), je vsaj verjetno sklepanje, da bo prodal tudi preostalo nepremičnino.

17. Naposled pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da drugotožencu prepove razpolaganje z zaznambo vrstnega reda vpisa v celoti in ne zgolj za 1/10 (ker je predmet prepovedi odtujitve in obremenitve sicer le 1/10 solastniški delež), saj je zaznamba vrstnega reda v zemljiški knjigi vpis dejstva in ne pravice.7 Dejstva, ki se zaznamujejo, pa se delijo na pravne dogodke in pravna dejanja; slednja so lahko dejanja sodišč ali pa razpolaganja imetnika vknjižene pravice.8 Zaznamba vrstnega reda je posebno razpolagalno dejanje imetnika lastninske pravice9 in ker je v konkretnem primeru toženec to razpolagalno dejanje opravil glede celotne nepremičnine, njegovega dejanja (izjave volje) in v zvezi s tem že vpisane zaznambe (in posledično njene prepovedi) ni mogoče deliti na idealne deleže. 18. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Ker bo šele s končno odločbo v pravdnem postopku jasno, katera stranka je v postopku uspela, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list SRS, št. 15/76 in nadaljnji, v nadaljevanju ZD. 2 Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Npr. sodba VSL II Cp 1334/2018. 5 Pritožbeno sodišče tu kot primerljivo analogijo navaja zahtevke v tožbah zaradi motenja posesti, kjer se z eno točko zahteva, na primer, vzpostavitev prejšnjega stanja, z naslednjo pa prepoved »enakih ali podobnih« motilnih dejanj, pri čemer je ta naslednja točka neločljivo povezana s prejšnjo točko. 6 Pritožbeno sodišče se zaveda, da gre v tem primeru le za solastni delež na nepremičnini, ki ga ni mogoče vrniti v zapuščino v fizični obliki, temveč gre za vrnitev v pravnem smislu. 7 Primerjaj sklepa VSL I Cp 2919/2008 in II Cp 2237/2010. Glej tudi M. Plavšak in drugi, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, stran 166. 8 Plavšak, nav. delo, str. 166 in 168. 9 Plavšak, nav. delo, str. 195.