Jedro

Če sodišče ne ustanavlja javnega dobra, za kar sodišče res ni pristojno, temveč ugotavlja ali je sporni del nepremičnine javno dobro (že od prej) in odloča o dajatvenem zahtevku, s katerim upravljalec javnega dobra zahteva del javnega dobra nazaj od tiste osebe, ki si ga neupravičeno lasti, je za takšen zahtevek po 1. členu ZPP pristojno sodišče. Naznanilni list ne more biti pravna podlaga za prenos pravice na javnem dobru od tožeče na toženo stranko. Javno dobro sploh ni moglo biti predmet pravnega prometa. Prepoved razpolaganja je veljala tako v času, ko je bil izdan naznanilni list, kot v času, ko je prišlo do prepisa zemljišča na toženo stranko (dne 27.3.1980). Poleg prepovedi prometa v specialnih predpisih (o cestah, vodah), so splošno prepoved urejali zakoni o prometu z nepremičninami, in tako tudi še vedno veljavni 2. odstavek 3. člena zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86). V njem je določeno, da nepremičnine v splošni rabi (po današnji terminologiji javno dobro) niso v prometu. Razpolaganje z njimi je sankcionirano s sankcijo ničnosti (47. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tudi če bi šteli, da je bil naznanilni list pravni naslov za prenos javnega dobra na toženko, bi bil takšen prenos ničen in bi ga tožnica lahko zahtevala nazaj. Takšna tožba ne zastara (110. člen ZOR).

Že dejstvo, da gre za zemljišče v družbeni lastnini, zadošča za prepoved priposestvovanja (29. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Sicer pa je priposestvovanje možno le na stvari, ki je v pravnem prometu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je del stavbne parcele št. 59 k.o. v površini 97 m2 javno dobro v upravljanju tožeče stranke, kar je tožena stranka dolžna priznati, dopustiti odmero in zemljišče izročiti tožeči stranki. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna za novonastalo parcelo izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možen odpis dela parcele št. 59 k.o. in pripis k parc.št. 2745/1, ki je javna pot. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge iz 385. člena ZPP. V reviziji trdi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen ter da odločbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Vztraja pri svojem ugovoru, da za zahtevek, kakršen je bil postavljen, sodišče ni pristojno, ter da je zato potrebno tožbo zavreči. Sklicuje se na zakon o zemljiškem katastru in navodilo, ki je bilo izdano na podlagi tega zakona. Tožeča stranka pa je tudi zamudila rok za izpodbijanje vknjižbe. Tožbeni zahtevek je zastaran. Tožeča stranka po mnenju revidentke tudi nima pravnega interesa za ugotovitev pod 1. točko tožbenega zahtevka. Sicer pa tožena stranka zemljišče uporablja že več desetletij, do pravice uporabe pa je prišla s sodelovanjem vseh prizadetih in tako tudi s sodelovanjem tožeče stranke. Pri reševanju te zadeve bi zato bilo potrebno uporabiti veljavne določbe ustave, ki pravice uporabe ne pozna več, vse prejšnje predpise pa bi smelo uporabiti le, če bi ne bili v nasprotju s sedaj veljavno ustavo. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje, tako kot že preje sodišče prve stopnje, sta navedli razloge, zaradi katerih je prišlo do ugoditve tožbenemu zahtevku. V sodbah so navedena vsa pravno odločilna dejstva. Katera so ta dejstva, pa ni stvar procesnega, temveč materialnega prava. In prav z materialnopravno presojo spora se tožena stranka ne strinja (o tem pozneje).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je za navedeni spor stvarno pristojno sodišče in ne upravni organ. Sodišče v tem sporu ne ustanavlja javnega dobra, za kar sodišče res ni pristojno, temveč ugotavlja ali je sporni del nepremičnine javno dobro (že od prej) in odloča o dajatvenem zahtevku, s katerim upravljalec javnega dobra zahteva del javnega dobra nazaj od tiste osebe, ki si ga neupravičeno lasti. Za takšen zahtevek pa je po 1. členu ZPP pristojno sodišče. Tožena stranka nadalje neutemeljeno uveljavlja ugovor prekoračitve tožbenega zahtevka. Po 2. odstavku 385. člena ZPP je revizija zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka dopustna samo tedaj, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Tožena stranka pa nasprotuje izreku v sodbi sodišča prve stopnje, sodišču druge stopnje pa očita le, da kršitve na prvi stopnji ni odpravilo. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je bilo na prvi in drugi stopnji tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. V okviru tega razloga je revizijsko sodišče obravnavalo tudi ugovor nesklepčnosti zahtevka. Sodišče ugotavlja, da je zahtevek povsem sklepčen, saj tožeča stranka zahteva vrnitev dela javnega dobra, ki je brez pravnega naslova prešlo na osebo, ki ni upravičena upravljati z njim. Ne gre torej za tožbo po zemljiškoknjižnem pravu, temveč za zahtevek, podoben negatorni tožbi po stvarnem pravu.

Kar zadeva 1. točko izreka v sodbi sodišča prve stopnje, se revizijsko sodišče pridružuje razlogom v sodbi sodišča druge stopnje. Z ugotovitveno tožbo tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve dejstva, temveč ugotovitev statusa in s tem pravnega razmerja. Ker je bil del javnega dobra pripojen funkcionalnemu zemljišču tožene stranke, ni bilo povsem jasno, ali je šlo za javno dobro ali ne. Z ugotovitvijo v 1. točki izreka je bil dvom odpravljen.

Tožena stranka se nadalje neutemeljeno sklicuje na prejšnja razpolaganja z delom spornega javnega dobra. Napake, ki so se dogajale pred spornim razpolaganjem z delom javnega dobra, na odločitev v tej pravdi ne morejo vplivati. Predvsem pa niso mogle povzročiti prenehanja statusa javnega dobra.

Če pa ima del parcele, ki je prisojen tožeči stranki, status javnega dobra, je tudi dajatveni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da naznanilni list ne more biti pravna podlaga za prenos pravice na javnem dobru od tožeče na toženo stranko. Revizijsko sodišče k tem razlogom le še dodaja, da javno dobro sploh ni moglo biti predmet pravnega prometa. Prepoved razpolaganja je veljala tako v času, ko je bil izdan naznanilni list, kot v času, ko je prišlo do prepisa zemljišča na toženo stranko (dne 27.3.1980). Poleg prepovedi prometa v specialnih predpisih (o cestah, vodah), so splošno prepoved urejali zakoni o prometu z nepremičninami, in tako tudi še vedno veljavni 2. odstavek 3. člena zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86). V njem je določeno, da nepremičnine v splošni rabi (po današnji terminologiji javno dobro) niso v prometu. Razpolaganje z njimi je sankcionirano s sankcijo ničnosti (47. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tudi če bi šteli, da je bil naznanilni list pravni naslov za prenos javnega dobra na toženko, bi bil takšen prenos ničen in bi ga tožnica lahko zahtevala nazaj. Takšna tožba ne zastara (110. člen ZOR).

Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na pridobitev pravice na spornem zemljišču zaradi dolgotrajne uporabe (več desetletij) tega zemljišča. Že dejstvo, da gre za zemljišče v družbeni lastnini, zadošča za prepoved priposestvovanja (29. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Sicer pa je priposestvovanje možno le na stvari, ki je v pravnem prometu.

Tožena stranka v reviziji večkrat opozarja na razliko med ugotovitvijo, da je neko zemljišče družbena lastnina in ugotovitvijo, da gre za javno dobro. Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka ta dva pravna pojma povezuje na napačen način. Razlika med nepremičnino, ki je v družbeni lastnini, pa ni javno dobro, in nepremičnino, ki je javno dobro, je v tem, da je varstvo slednje močnejše in promet z njo prepovedan. Zaradi pomena dobrin v splošni rabi (javnega dobra) je upravljalca določil kar zakon sam. Če ni bil določen noben drug upravljalec, je z njimi upravljala občina (3. odstavek 206. člena zakona o združenem delu - preč.b. Uradni list SFRJ, št. 11/88, oziroma 3. odstavek 248. člena prvotnega besedila - Uradni list SFRJ, št. 57/76). Tožeča stranka je torej aktivno legitimirana za to pravdo in je zato ugovor, ki posredno izpodbija tudi njeno legitimacijo, prav tako neutemeljen.

Tožena stranka se končno neutemeljeno sklicuje na ustavo Republike Slovenije. Ustava Republike Slovenije določa nasprotno od tega, kar trdi tožena stranka. Po 70. členu se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. To je tudi edina določba v ustavi, ki ureja pravico uporabe.

Revizija tožene stranke je tako v celoti neutemeljena. Ko je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).